V Projektnem prostoru Aksioma je do sredine februarja na ogled razstava Kritični sprožilci španskega umetnika in raziskovalca Césarja Escudera Andaluza, s katero se posveča predvsem razmerjem in percepciji interakcije med človekom in strojem v digitalni dobi.

Gre za njegovo prvo samostojno razstavo, vendar ob tem poudarja, da je nekatere izmed predstavljenih objektov ustvaril skupaj z umetnikom in razvijalcem Martínom Nadalom. Oba prihajata s Kunstuniversität Linza v Avstriji, Escudero Andaluz je tam kot raziskovalec od leta 2011, raziskovanju pa se posveča tudi v okviru tamkajšnjega Interface Culture LAB-a. Njegova glavna področja raziskovanja so odnos med človekom in računalnikom, kritika vmesnikov, digitalna kultura in njeni družbeni in politični učinki.

Besedilo, ki spremlja razstavo, uvaja misel Walterja Benjamina iz njegovega znamenitega dela Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati. In sicer gre za misel, da morajo umetniki "vstopiti v debato" z aparatom, namesto da "mislijo, da imajo v lasti aparat, ki v resnici poseduje njih" ...

Več tudi o tem v spodnjem intervjuju!

Misel Walterja Benjamina v besedilu, ki spremlja vašo razstavo, sicer izvira iz 30. let 20. stoletja, vendar ali ni v 21. stoletju še bolj relevantna in pravzaprav velja kar za celotno družbo?
Nasploh so ideje Walterja Benjamina še zmeraj zelo pomembne v umetnostni zgodovini in tudi v sodobnem času še zmeraj v glavnini drži veliko njegovih trditev. Dandanes pač živimo v kulturi predmetov, ki nas bolj ali manj vsepovprek obdajajo, in mi sami smo pravzaprav ti predmeti. Kot preprost primer lahko navedem, recimo, tesarja, ki ne more biti, kar je, če nima kladiva, dleta in tako naprej.

Predmeti niso nemi, če se lahko tako izrazim. Gre za to, da so predmeti tisti Tretji v naših medsebojnih interakcijah ‒ v smislu, da ste vi Prvi, jaz sem Drugi, določen objekt pa torej Tretji. Če ponazorim: sva v zaprtem prostoru in jaz kot Drugi vidim, da imate vi kot Prvi trenutno na sebi sončna očala (poveznjena na temenu, op. n.) in prek njih kot Tretjega lahko sklepam, ne le da ste bili pred tem zunaj, temveč tudi, da zunaj najverjetneje sije sonce. Tako je lahko veliko objektov, ki nas obdajajo, del naše komunikacije, četudi o njih ne govorimo neposredno.

In tudi sprožilci v naslovu razstave torej niso neposredno mišljeni kot dobesedni vzvodi mehanizma za sprožitev takšnega ali drugačnega orožja ...
V skladu z Benjaminovo mislijo se lahko tukaj navežem na idejo, da funkcionalnost nekaterih objektov ni nujno vezana na njihovo vsakdanjo nalogo nekakšnega ključa, ki nam odpira vrata do določenih rešitev. Najpreprostejši primer tovrstnega "ključa" je lahko recimo izvijač, za katerega je vsem jasno, čemu je namenjen. Objekti oziroma sprožilci, ki jih prinaša ta razstava, pa predvsem porajajo vprašanja, zato jih tudi opredeljujem s pojmom sprožilci. Večina razstavljenih objektov je povezana z določenimi tehnološkimi vprašanji oziroma dejavnostmi, ki so zelo oddaljene od samega objekta.

Kot najnazornejši tovrstni objekt na razstavi najverjetneje najbolj pade v oči Bittercoin s temi ogromnimi količinami papirja, na katerega beleži transakcije in se grmadi okoli njega ...
To je projekt, ki ga predstavljamo z geslom "Najslabši rudar vseh časov". Gre za star, v bistvu že kar anahronističen računski stroj, ki je predelan, tako da je povezan s spletom in preprogramiran v rudarja. Njegova naloga je, da potrjuje tekoče transakcije bitcoina na verižnem bloku, vendar se pri tej napravi čas, ki je potreben za izdelavo enega bitcoina, raztegne skoraj v neskončnost. Operacije se mu izpisujejo na zaslonu in se natisnejo na papir, ki prihaja iz njega, ter se posledično v velikih količinah kopiči okoli njega. Med drugim lahko tovrstne nenavadne kombinacije nečesa anahronističnega in nečesa sodobnega delujejo kot sprožilci nečesa novega v naših možganih.

Bittercoin je bil javnosti prvič predstavljen leta 2016, vendar ste ga najbrž začeli načrtovati že prej, še preden so torej bitcoini začeli na veliko zaposlovati najširše občestvo. Kaj vas je napeljalo k izdelavi te naprave?
Začetki Bittercoina segajo v leto 2014, ko sva ga z Martínom začela ustvarjati in ga predstavila nato po dveh letih razvoja. Ideja se je porodila predvsem iz zanimanja za nekaj, kar je bilo takrat še precej neznano. Posvetila sva se raziskovanju, kaj naj bi sploh bila ta nova valuta, o kateri so ljudje začeli vse bolj govoriti. Vendar takrat ni bilo na razpolago prav veliko informacij o bitcoinih, kljub temu pa sva kmalu zaznala nekatere težave, vezane na ta novi sistem ‒ pa naj bodo ideološke, tehnološke, etične, ekološke ali gospodarske.

Lahko bolj praktično opišete katero izmed težav, ki jih je bilo zaznati že v zgodnejših dneh širjenja pojava bitcoina?
Če izpostavim kar ideološki vidik: ena izmed težav je na primer že samo idealiziranje tovrstnega sistema za kapitalske transakcije. Na začetku celotne zgodbe je namreč res šlo za neki nehierarhičen sistem, v katerega lahko vsi vstopijo enakopravno ‒ v smislu, da imajo vsi z enako visokimi vložki enako možnost zaslužka. Vendar ko se je začela zadeva večati in se je mreža razraščala, se je spremenila ta ideja nehierarhičnosti. Tisti, ki so imeli oziroma imajo močnejše računalniške sisteme, torej v tem kontekstu rudarje, imajo tudi večjo možnost izkupička. S tem smo prešli torej tudi že v tehnološko polje vprašanja težavnosti bitcoina ...

Vendar pa večina ljudi danes ima katero izmed naprav z zaslonom na dotik, s katerimi je povezan prav tako na razstavi predstavljen projekt iz leta 2015, naslovljen Interfight ...
Gre za majhne naprave, katerih namen je onesnaževanje podatkov, do česar pride pri njihovem "napadu" oziroma stiku s površino zaslona na dotik katere od naprav, ki jih vsak dan uporabljamo. Tako da ko jih namestimo na zaslon, ti popolnoma naključno izbirajo različne možnosti, povečujejo ali zmanjšujejo zaslon in tako naprej.

To so t. i. netboti, ki po obliki spominjajo na različne hrošče, čebele, muhe in podobno, njihov namen pa je zapletanje odnosa med interaktivnimi sistemi. Posameznik torej tak netbot uporabi, da onesnaži podatke, ki jih z uporabo svojih s spletom povezanih naprav posreduje podjetjem.

Bi lahko dejali, da je to neke vrste mehki terorizem?
Na neki način gre za mehki terorizem, pri čemer hočem poudariti, da pa se dejanski terorizem izvaja za temi zasloni in ga izvajajo podjetja in nacionalne agencije. S podatkovnimi onesnaževalci pa se tem velikim igralcem preprečita nadzor nad podatki in spletno profiliranje na podlagi njih.

Pravzaprav ko sem začel leta 2012 razvijati predhoden, podoben projekt, še ni bilo tako splošno znano, da se prav vse naše spletne dejavnosti beležijo. Naj gre za Facebook, Google ali pa nacionalne vlade, te podatke lahko uporabijo za različne namene ‒ od prodaje oglaševalcem za čim bolj ciljno oglaševanje do nadzora nad posamezniki. Vendar takrat to še ni bilo nekaj, kar bi večina vedela oziroma ni bilo skorajda tako splošno sprejeto, kot je danes.

Glede na to, da se ti onesnaževalci podatkov po zaslonu premikajo naključno, je torej mogoče, da recimo nekaj mimo nas objavijo na našem profilu na katerem od družbenih omrežij ali pa kaj všečkajo in podobno? Lahko potemtakem z njihovo uporabo v bistvu nehote sabotiramo tudi same sebe?
Seveda! Vse to se lahko zgodi (smeh). Govor je o sabotaži samega sebe v smislu, da lahko na ta način preostalemu spletnemu občestvu sporočiš popolnoma zmotne informacije o sebi. Recimo, da imaš naenkrat povšečkanih mnogo zadev, ki jih nikakor ne maraš, ali pa imaš na svojem profilu deljeno neko objavo, ki je popolnoma v nasprotju s tvojimi načeli.

Kakor koli ‒ vseeno menim, da so družbena omrežja in nasploh različne platforme lahko odlični učitelji. Poleg tega, da si prek njih deležen selekcije informacij, ki te bolj zanima, in so vez do ljudi, s katerimi deliš določena zanimanja, lahko prek njih spoznavaš novo digitalno materialnost in nove vmesnike, si deležen izkušenj z novimi mrežnimi praksami. Tehnologija s svojim razvojem ‒ v polju umetnosti še prav posebej ‒ odpira nove sfere in načine ustvarjanja, omogoča nove estetike in poraja nove teme, tudi načine vedenja, oblikovanja misli in ne nazadnje videnja sveta.

Naj se za konec na hitro vrnem še k tem majhnim onesnaževalcem podatkov, ki se tako rekoč vedejo kot ljudje z zelo intenzivno spletno dejavnostjo, vendar je vedenje prvih res popolnoma naključno. Hkrati pa projekt Interfight v sebi nosi tudi zavest o neizogibni paradoksalnosti takšnega boja proti velikim igralcem ...