Skupinska razstava predstavlja dela številnih umetnikov, tudi treh slovenskih. Poziv k osvoboditvi našega individualnega in kolektivnega glasu je zaobjet že v naslovu razstave, ki jo je Badovinac kurirala s sokustosom Martinom Grabnerjem – naslovila sta jo Osvoboditev glasov, v Kunsthausu v Gradcu pa bo na ogled do 24. avgusta.

Na razstavi se s svojimi deli predstavljajo tudi trije slovenski umetniki – Ida Hiršenfelder, Irena Z. Tomažin in Tao G. Vrhovec Sambolec. Poleg tega na razstavi sodelujejo še Marina Abramović, Lawrence Abu Hamdan, Noor Abed, Babi Badalov, Selma Banić, CO2... a couple of artists, VALIE EXPORT, Farhad Farzali, Essa Grayeb, Saodat Ismailova, Anna Jermolaeva, Mikhail Karikis, Anton Kats, Belinda Kazeem-Kaminski, Brandon LaBelle & Octavio Camargo, Katalin Ladik, Lucia Nimcova, Lala Raščič, Antoni Rajžekov, Gerhard Rühm, Selma Selman, ŠKART & NONpractical Women, Mladen Stilinović in Nora Turato.

Postavitev se začne z glasom, človeškim krikom performativne umetnice Marine Abramović. Med razstavo se razvije v množico drugih, predvsem človeških glasov in se zaključi v delu Taa G. Vrhovca Sambolca z zvokom komarja. Zvoka komarja ne slišimo z ušesi, njegova prisotnost izhaja iz našega radikalnega poslušanja. In poslušanje ni isto kot slišati. Njegova posebnost je v naši pozornosti in zavedanju sebe in drugih, človeških in nečloveških bitij in stvari, beremo ob razstavi.

Med hrupom informacij in tišino utišanih glasov
Svet, v katerem živimo, je povsem iz ravnovesja. Številne krize in vojne ter izguba skupnega prostora, v katerem telesa dosežejo medsebojno resonanco, so ustvarile občutek dušenja in panike. Okoli nas prevladuje kultura molka, prostor za svobodo govora se krči, vse več pa je zahtev po kulturi zavračanja. Toda ta molk, ta cenzura, ni edino sredstvo nadzora, podvrženi smo poplavi informacij, ki nas še dodatno obremenjujejo. Hrupu, v katerem je utišan čut, ki nas povezuje v družbeno telo. Zaradi vsega tega ni več dovolj zgolj zavedanje, da ne govorimo z lastnim glasom, pač da za njim vedno stoji glas "gospodarja", so še zapisali.

Čas je, da ukrepamo, tudi če gre samo za neartikuliran krik ali mrmranje, so zapisali in dodali, da čeprav ne obstaja popolnoma lasten, avtentičen glas, je namen razstavljenih del osvoboditev našega individualnega in kolektivnega glasu, še piše v obrazstavnem besedilu.

"To, da glas nikoli v celoti ne ustreza naši samopodobi, ponuja v mnogo delih izhodišče za razmislek o njegovi osvoboditvi. To, kar z glasom dejansko osvobajamo, je naš odnos do sveta. Umetniki in umetnice skušajo s svojimi deli dekolonizirati različne glasove določenih tradicij, narodov ter njihovih skupnosti in pokrajin, glasove žensk, temnopoltih, ljudi z obrobij Evrope in glasove naših individualnih teles. Osvobajanje glasov pomeni dihati, kričati, pesniti, peti, govoriti in mrmrati."

Umetniki opozarjajo tudi na krizo moderne in njenih racionalnih konstrukcij. Njihov jezik presega univerzalne koncepte in uteleša posebne izkušnje in znanja, so še zapisali o razstavi.