Na delu dimenzij 161,5 krat 192 centimetrov se seveda majhno muho zlahka spregleda. V središču je Marija z Jezusom, okoli katere je zbrana procesija cerkvenih dostojanstvenikov s papežem Julijem II. na čelu na eni strani in prosvetna množica, ki na desni sledi figuri cesarja z obraznimi potezami Dürerjevega patrona Maksimilijana I. V tej gruči ljudi se je upodobil tudi sam slikar, čigar podobo zlahka prepoznamo iz njegovih znamenitih avtoportretov. O zbrani množici bi se dalo povedati še marsikaj, a kar kot ne povsem pojasnjen detajl vznemirja umetnostne zgodovinarje, pa tudi dovolj pozorne obiskovalce razstave v Narodni galeriji v Londonu, je omenjena muha.

Dürer jo je umestil na Marijino koleno, kjer se je izza zgornjega modrega pokrivala razgrnila belina spodnjega oblačila. Muha, uokvirjena z gubami zgornje draperije, se torej nahaja skoraj v središču kompozicije, ravno med Jezusovo figuro in klečečim cesarjem. Insekt je tako rekoč naravne velikosti, nekaj kar marsikateremu upodobljencu na sliki ni dano. Z mojstrovo preciznostjo – in če je znal kdo z vso natančnostjo upodabljati živali, je bil to vsekakor Dürer (tu imamo seveda v mislih slavnega zajca) – ujeta muha se zdi, kot da je pristala na sami površini slike (kolikor lahko seveda zaupamo doslednosti kopije).

V Narodni galeriji v Londonu razstavljena kopija je sicer del zbirke dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja. Delo je nastalo ok. leta 1600, medtem ko je original skoraj sto let starejši, točneje: Dürer ga je med svojim obiskom Benetk naslikal leta 1506. Za cerkev sv. Bartolomeja jo je naročil augsburški bankir Jakob Fugger, pozneje pa jo je za velike denarje kupil Rudolf II. in jo dal v času tridesetletne vojne prepeljati v Prago, kjer jo hranijo še zdaj. Oltarna slika je bila verjetno že na poti precej poškodovana. Slika, ki jo hranijo v praški Narodni galeriji, je bila od tedaj večkrat restavrirana, v teh posegih pa se je verjetno izgubil tudi detajl muhe. Kot piše portal Art Newspaper, se je bodisi odluščila bodisi so jo odstranili sami restavratorji v prepričanju, da je glede na vsebino slike neprimeren ali pa poznejši dodatek. Vendar stroka meni, da je bila muha skoraj gotovo od samega nastanka dela njen del. Navsezadnje pesem, ki je nastala leto zatem, ko je Dürer končal oltarno sliko, mojstra označuje za slikarja "predrzne muhe".

S kakšnim namenom se je muha znašla na tako eminentnem mestu slike, ni povsem jasno. Kustosinja razstave v londonski Narodni galeriji Susan Foister meni, da sta možnosti dve. Lahko bi bila simbol minljivosti, morda celo zla, lahko pa bi bila drobcen opomnik, s katerim je Dürer opozoril na svoje mojstrstvo, nekaj, kar renesančnim umetnikom ni bilo tuje. Dürer je vsekakor spadal med tiste samozavestne slikarje, ki so radi poudarili svojo vlogo in pomen, kar navsezadnje nakazuje tudi umetnikova lastna podoba ob drevesu. Takšna razlaga bi se torej zdela verjetna.

Povsem možno bi bilo, da bi slikar svoj občutek za detajl in preciznost pokazal na podobi, ki je obenem v tistem času priljubljen simbol minljivosti. Tej ne more uiti niti cesarjeva figura zraven, rešitev zanjo pa prinaša Jezušček na drugi strani kolena. Po eni razlagi je muha simbol zla, ki ga bo Jezus vsak trenutek potacal z nogo in ga s tem premagal, tako kot smrt s svojim poznejšim vstajenjem.

V vsakem primeru ostaja muha manjša zagonetka, ki je umetnostna zgodovina ni še povsem razrešila oziroma jo razlaga na več načinov. Razstava z naslovom Dürerjeve poti: Potovanja renesančnega umetnika bo v Narodni galeriji v Londonu na ogled do 27. februarja