Čeprav njuni življenji loči desetletje ‒ Schiele je umrl leta 1918, Hundertwasser pa se je leta 1928 šele rodil, sta oba močno zaznamovala avstrijsko umetnost 20. stoletja. Slikar, arhitekt in grafik Friedensreich Hundertwasser se je močno navduševal nad osebnostjo in opusom Egona Schieleja (1890‒1918). V pismih, ki jih je pošiljal svoji mami, je večkrat zapisal, da obožuje Schieleja. Za mladega slikarja je bil Schiele kot nekakšen duhovni oče, njegova umetnost pa kot nova religija.

Ob 130. obletnici Schielejevega rojstva in 20. obletnici Hundertwasserjeve smrti postavljajo na ogled skoraj 200 eksponatov, ki popeljejo po njunem delu.

Na razstavi z naslovom Hundertwasser ‒ Schiele se je mogoče seznaniti s Hundertwasserjevo nekonvencionalno arhitekturo, mimo Schielejevih upodobitev hiš in mest ter poznejših umetnikovih pokrajin pa vse do abstraktnih del, v katerih se kaže Hundertwasserjeva fascinacija nad naravo. Muzej za razstavo ponuja vpogled v delo obeh umetnikov na nov način, v luči številnih podobnosti umetnikov, ki sta vsak živela in ustvarjala v drugem obdobju.
Hundertwasser, ki se je na Dunaju rodil kot Friedrich Stowasser, je dunajsko secesijo seveda dobro poznal in se pri njej tudi navduševal, ob oplajanju z njeno estetiko pa razvil lasten slog. Presenečal je z nekonvencionalno arhitekturo in s številnimi protestnimi akcijami. Zavzemal se je za življenje v sozvočju z naravo.

Vedro stanovanje brez pravi kotov
Njegove barvite in dekorativne grafike so v 60. in v 70. letih 20. stoletja postale izredno priljubljene. Pozneje se je posvečal ekologiji in skušal ustvariti bivališča, v katerih bi se človek znebil neprijetnih pravih kotov, ki so prevladovali v prostorih, in si v stiku z naravo sam ustvaril prijetno in vedro stanovanje. Med njegovimi slikarsko-arhitekturnimi projekti je najbolj znana Hundertwasserjeva hiša na Dunaju.

Slike, ki so rušile moralne družbene konvencije
Egon Schiele je bil eden tistih umetnikov, ki so se iz formalnega okvira secesije in simbolizma razvili v ustvarjalce ekspresionizma z realističnimi elementi. Umrl je mlad, star komaj 28 let, a vseeno zapustil razmeroma obsežen opus približno 330 oljnih slik ter več kot 2500 risb.

V zgodnjem obdobju je ustvarjal pod vplivom secesije in Gustava Klimta ter Oskarja Kokoschke, leta leta 1910 pa nato razvil lasten prepoznaven umetniški izraz v ekspresionističnem slogu. Na njegovih platnih so začela dominirati gola, bolna in deformirana telesa z močno izraženo seksualno energijo, s čimer je rušil moralne družbene konvencije na začetku 20. stoletja.