Ribera si je tedaj šele dodobra utiral slikarsko pot, ki se je kmalu razmahnila, vendar v drugem italijanskem mestu – Neaplju.

Jusepe de Ribera (1591–1652) spada ob Franciscu de Zurbaránu, Murillu in seveda Diegu Velázquezu v veliko slikarsko četverico španskega baroka, njegovo delo pa trenutno predstavljajo v Parizu. V tamkajšnjem muzeju Petit Palais bo še do nedelje, 23. februarja, na ogled približno sto slik, risb in grafik Ribere z vsega sveta. Pod naslovom Sence in svetloba popelje razstava po celotni umetnikovi karieri, od intenzivnih rimskih let do ambicioznega neapeljskega obdobja, ki je privedlo do njegovega bliskovitega vzpona.

Ribera, poznan tudi kot Spagnoletto (mali Španec), se je rodil v Jativi v španski avtonomni skupnosti Valencia, kjer je verjetno dobil začetno slikarsko izobrazbo pri Franciscu Ribalti. O njegovem zgodnjem življenju ni veliko znanega in do pred kakšnima dvema desetletjema tudi njegova rimska leta niso bila prav dobro raziskana.

Morda je v Rimu celo imel priložnost srečati Caravaggia, še preden se je ta umaknil na jug, gotovo pa je imel priložnost v rimskih cerkvah občudovati nekatera mojstrova dela. V Rimu se je Ribera formiral pod močnim vplivom Caravaggia, ki je s svojim revolucionarnim slogom spadal tedaj med vplivnejše italijanske umetnike in med mlajšimi kolegi spodbudil pravo obsesijo posnemanja. Vendar je Ribera znal mojstrovemu vplivu prisluhniti in ga vpeljati z veliko lastne avtorske inovativne govorice.

Neapelj, slikarjevo najuspešnejše poglavje
Ključno obdobje Riberove kariere se zgodi v Neaplju, ki je tedaj spadal pod špansko vlado. Slikar se je tja dokončno preselil leta 1616, ko se je tudi poročil. V Neaplju je uresničil številna prominentna naročila in ustvaril pravi slikarski monopol, zaradi katerega se je moral iz mesta umakniti marsikateri slikar.

Razstava v Parizu je prva francoska retrospektiva tega španskega umetnika. Sodobniki so v dediču velikega Caravaggia prepoznavali še temnejšega in bolj divjega umetnika od italijanskega slikarja. Naslon na Caravaggievo tradicijo je pomenil nadaljevanje prelamljanja z nekaterimi uveljavljenimi ideali, iskanje pristnosti naslikanega, zlasti ljudi, ki so postali manj idealizirani in bolj oprijemljivi. Četudi so slikali svetopisemske prizore s svetimi osebami, so bile to realistične podobe pravih ljudi z ulice, Caravaggio in po njem drugi so v še tako privzdignjenih prizorih slikali humanost človeka.

Nekatere Riberove slike kažejo neposreden naslon na Caravaggievo delo – Peter zataji Jezusa (1615–1616) se opira tako na istoimensko Caravaggievo delo iz leta 1610, predvsem pa na Klicanje sv. Mateja (1599–1600), ki ga je Ribera lahko videl v Rimu (slika je v rimski cerkvi San Luigi dei Francesi). Kot je zapisala direktorica muzeja in kustosinja razstave Annick Lemoine, je to delo prava koreografija, slikar spretno združuje dva prizora kockanja za Jezusovo suknjo in trenutek Petrove zatajitve. Naj gre za vojake, zatopljene v kockanje, ali Petra na desni strani – pred nami so vsakdanji ljudje Riberovega časa, prizor pa je naslikan z izjemno pozornostjo do najmanjšega detajla – vidna je vsaka guba draperije, na kockah je mogoče celo razbrati številke. Paleta je caravaggievsko temna in skopa, zgoščena v rjavih, črnih, sivih in rdečih tonih.

Ribera je izjemno naglo napredoval, pozneje pa v Neaplju nekoliko spremenil svojo tehniko, začel slikati z gostimi potezami, mestoma posvetlil paleto in ozadja prizorov odprl v modrino neba, pri tem pa vključeval vplive beneških slikarjev Tiziana in Veroneseja. Kot so zapisali ob razstavi, je Ribera z enako ostrino slikal lepoto vsakdanjega življenja kot šokantnost prizorov mučenja. Zaradi svoje temačnosti je bil izjemno priljubljen v 19. stoletju, občudovali so ga tako slikarji kot pesniki, tako Manet kot Baudelaire.