Sorodna novica Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali?

Eden najpomembnejših čeških fotografov zadnjih desetletij te dni gostuje v Ljubljani. Gre za Vladimírja Birgusa, ki je barvno fotografijo začel raziskovati v 80. letih minulega stoletja, ko je bila ta še prava redkost in veljala za manj umetniško od klasične, črno-bele fotografije. V Galeriji Photon, kjer se predstavlja na prvi samostojni razstavi v Sloveniji z naslovom Svetovi brez besed, bodo do 4. oktobra predstavljena večinoma barvna dela, ki so nastala v zadnjem desetletju. A že bežen pogled na zgodovino ustvarjanja tega fotografa razkriva številne zanimivosti, vredne obiska razstave.

Raziskovalec subjektivnih in intimnih tem
"Poleg tehničnih omejitev je barvna fotografija veljala za bolj komercialno in manj primerna za umetniško izražanje, kar je bilo v veliki meri posledica prevladujočih estetskih in ideoloških smernic v socialističnih državah," je ob razstavi zapisal direktor in programski vodja galerije Dejan Sluga. Birgus je v barvni fotografiji našel nove možnosti za izražanje čustev, psiholoških stanj in subjektivnih pogledov na realnost, pravi. Čeprav nikoli ni nehal ustvarjati v črno-beli tehniki, "je v barvni fotografiji raziskoval bolj subjektivne in intimne teme, ki so odražale avtorjev ne samo drugačen formalni pristop, ampak tudi drugačne motivacije v upodabljanju sveta".

Sorodna novica Češka povojna fotografija: kljub avantgardnosti ideološko sprejemljiva za komunistični režim

Pomemben prispevek k preobrazbi dokumentarne fotografije v legitimen umetniški medij
Češki fotografiji se v Galeriji Photon ne posvečajo prvič. Na razstavi Poezija vsakdana so se leta 2020 posvetili češki povojni fotografiji s 14 fotografi, ki so privzeli Bauhausove eksperimentalne tehnike izpred druge svetovne vojne. Njihove fotografije so delovale izrazito grafične, medtem ko je Birgus že zgodaj raziskoval možnosti uporabe živih barv in močne kontraste pri ustvarjanju emotivnih, psiholoških in simboličnih podob. "Ta pristop je odražal močan občutek za barvno kompozicijo in sposobnost uporabe barve za poudarjanje psiholoških učinkov v dokumentarnih prizorih," pojasnjuje Sluga.

"Pozneje so se njegove fotografije razvile v bolj monokromatsko smer, kjer je uporaba ene prevladujoče barve, kot sta rdeča ali modra, ustvarjala skoraj abstraktno vzdušje. Te fotografije so pogosto izžarevale nadrealistično atmosfero, ki je bila bolj značilna za slikarstvo kot za tradicionalno dokumentarno fotografijo. Z leti so njegove podobe postajale nekoliko bolj melanholične, vendar še zmeraj prežete z nadrealističnim občutkom, kar je ustvarjalo skorajda onirično občutje. Te fotografije delujejo, kot da so polne skritih pomenov, zato gledalce spodbujajo k iskanju globljih sporočil – kar je postala ena izmed značilnosti Birgusove avtorske prepoznavnosti," še dodaja Sluga.

Čas, ko je barvna fotografija postala pomemben del vizualne kulture
Po padcu komunizma in prehodu v postsocialistično obdobje je barvna fotografija pridobila večje priznanje kot legitimna umetniška oblika, umetniki pa so imeli več svobode pri raziskovanju in eksperimentiranju, kar je privedlo do razcveta barvne fotografije v 90. letih in pozneje. Birgus in njegovi sodobniki so začeli vse pogosteje razstavljati svoja barvna dela v galerijah in na mednarodnih razstavah, kar je prispevalo k njihovi prepoznavnosti in vplivu.

Barvna fotografija je postala pomemben del vizualne kulture v postsocialistični Evropi, s čimer so se umetniki oddaljili od tradicionalnih omejitev in razvili nove pristope, ki so odsevali spremembe v družbi in kulturi. S tem so postavili temelje za nadaljnji razvoj in priznanje barvne fotografije v širšem umetniškem kontekstu, tako v srednjevzhodni Evropi kot tudi na mednarodni ravni, še dodaja Sluga.