Bil je maj 1980, torej mesec razglasitve smrti predsednika Josipa Broza Tita, ko je veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije v Beogradu v bonnsko centralo posredovalo poročilo tiskovne agencije Tanjug (19. maj 1980) o tem, da je Slovenija kot prva jugoslovanska republika ustanovila odbor za samozaposlene, ki naj bi spodbudil razvoj zasebnega sektorja, saj mu je "zagotovila enakovreden položaj z javnim sektorjem" (DE-PAAA, AV Neues Amt, fasc. 17380. Slovenia forms "ministry for self-employment". Ljubljana, May 19 (tanjug), 19. 5. 1980). Mesec dni kasneje so iz Beograda poslali zabeležko, v kateri so na podlagi informacij zagrebškega generalnega konzulata poročali, da odbor vodi Tatjana Kosovel, ministrica brez listnice v republiški slovenski vladi.

Zahodni Nemci oziroma uradni Bonn je razvoj zasebnega sektorja oziroma možnosti zanj od sredine sedemdesetih spremljal predvsem na ozadju uredbe Anwerbestopp s konca novembra 1973. To je bila uredba, ki so jo sprejeli konec novembra 1973 po izbruhu naftne krize jeseni 1973 in ki je terjala prepoved novačenja nove delovne sile iz držav nečlanic Evropske gospodarske skupnosti. Dejstvo, da se število vsaj jugoslovanskih gastarbajterjev oziroma celotne skupnosti jugoslovanskih priseljencev, torej vključujoč tudi priseljene družinske člane gastarbajterjev, v naslednjih letih ni zares zmanjševalo, je neka druga zgodba. Vendar vseeno je ZRN v času kanclerja Helmuta Schmidta vodil pogovore o možnih ukrepih, zaradi katerih bi se več jugoslovanskih gastarbajterjev odločilo za vrnitev v domovino; o ukrepih, pri katerih bi finančno sicer sodeloval tudi ZRN.

V drobni zastranitvi želim omeniti, da je vsaj z ozirom na dokumente o jugoslovansko-zahodnonemških odnosih v času kanclerja Schmidta, ki sem jih sama pregledala v političnem arhivu nemškega zunanjega ministrstva, tema vračanja gastarbajterjev kot predmet pogovorov na najvišji ravni omenjena zgolj enkrat. Gre za zabeležko o pogovorih Schmidta s takratnim jugoslovanskim ministrskim predsednikom Veselinom Djuranovićem, ki so potekali februarja 1981, med Djuranovićevim prvim uradnim obiskom v Bonnu po smrti predsednika Tita.

Schmidt, tedaj na kanclerskem položaju že skoraj 7 let, zaznamovanih z naftno krizo, naraščanjem brezposelnosti in s problematiko nemških teroristov, je tedaj dejal, da je Bonn storil napako, ko je sprejel toliko tujcev, da pa nobenega od 5 milijonov priseljencev zdaj ne more prisiliti, da bi državo zapustil. In dejal je še, da želi "filozofsko pristopiti k vprašanju reintegracije jugoslovanskih delavcev v Nemčiji v jugoslovansko družbo, kar je še posebej aktualen problem. Več sto tisoč Jugoslovanov, ki živijo v ZRN, uživa tu velik ugled. Mnogi se v družbi gibajo tako, da sploh ne opaziš, da so tujci. Obravnavamo jih po našem pravu, imajo enake možnosti, predvsem otroci, ki tukaj odraščajo v nemškem okolju".

Sorodna novica "Nismo si predstavljali, da je bilo razstavljanja toliko"

No, vseeno so se nadaljevali pogovori o možnostih vrnitve Jugoslovanov, pri čemer se je vedno znova načenjalo vprašanje možnosti dopuščanja in podpore zasebni pobudi in kot zgoraj omenjeno, je veleposlaništvo v zunanjepolitično centralo v Bonnu tudi ažurno posredovalo informacijo o novih možnostih za samozaposlene v Sloveniji. Čeprav sedemdeseta leta v globalnem kontekstu veljajo za čas nastopa tako imenovane druge hladne vojne, ponovne zaostritve odnosov na liniji Vzhod-Zahod po obdobju 'detenta' oziroma po obdobju politike popuščanja napetosti in so se tudi pri nas v kolektivni spomin zapisala kot 'železna sedemdeseta', pa so vsaj v republiki Sloveniji prinesla momentov modernizacije in približevanja podobe in življenja vsaj v slovenski prestolnici taktu zahodnoevropskim metropolam.

Povojna Jugoslavija je, kot pove umetnostna zgodovinarka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Beti Žerovc, dala izjemen nov zagon razstavljanju umetnosti. Nastajala so razstavišča, ki niso bila locirana zgolj v prestolnici, ampak v skladu z dogmo decentralizacije tudi v drugih krajih, denimo v Slovenj Gradcu, kjer leta 1966 priredijo prvo razstavo pod okriljem OZN. Sredi sedemdesetih novum v razstavljanju umetnosti priskrbi Mladinska knjiga, ki ustanovi prodajni galeriji Ars in Labirint. Če je poprej država na trgovanje z umetnostjo še gledala nekoliko sumničavo, sredi sedemdesetih to ni več bilo tako sporno.

Galerija Ars, prvotno locirana na Miklošičevi cesti, kasneje ob izteku Šuštarskega mostu na Jurčičevem trgu, je prodajala tudi opremo za likovne ustvarjalce in še marsikaj, galerija Labirint v podhodu Maximarketa, poleg legendarne picerije Parma, pa se je osredotočila na umetnost. Tam je svojo prvo zaposlitev našel tudi dolgoletni sodelavec uredništva oddaj o kulturi TV Slovenija, umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, s katerim sva se srečala prav tam, v podhodu Maximarketa, ob prostorih, za katere se zdi (če pokukamo skozi praznine v potisku steklenih sten, ki obdajajo nekdanje galerije), da so danes bolj kot ne depo neke šare.

Kaj se je tu dogajalo?
Labirint je bil galerija Mladinske knjige, ki si je absolutno zaslužila poimenovanje prodajna galerija. Tu se je v Sloveniji prvič po drugi svetovni vojni začelo prodajati likovna dela, vse od grafik, slik pa do kipov.

To je bil čas, ko so bile delovne organizacije razdeljene na OOZD-e (osnovne organizacije združenega dela), te pa so se združevale v TOZD-e (temeljne organizacije združenega dela). Mi smo znotraj Mladinske knjige sodili pod TOZD trgovina in smo tako na nek način bili v življenje porinjeni kot prodajna galerija.

Seveda je ta galerija imela tudi svojo kulturno funkcijo. Prirejali smo razstave in to z veliko dinamiko, saj so se zelo hitro menjavale. Mislim, da so se razstave menjale na dva do tri tedne.

V oddaji Ne prezrite – Dejavnost galerije Labirint, ki je bila predvajana 18. februarja 1975, umetnik Jože Spacal med pripravljanjem svoje razstave govori o tem, da je ta galerija dobrodošla pridobitev za slovenske umetnike, ker da se poslužuje sodobnih oblik razstavljanja; poleg tega pa, da ponuja tudi dragocen novi razstavni prostor, saj da je v društvu likovnih umetnikov okoli 270 članov, ki težko pridejo do možnosti predstavitve na samostojnih razstavah.
Da, mi smo v Ljubljani zapolnjevali neko praznino. Kajti tedaj, če nisi sodil pod Moderno galerijo ali Mestno galerijo, si težko prišel do razstave in Labirint je nudil to možnost. Ne smemo pozabiti, da je naša akademija za likovno umetnost od leta 1945 naprej vzgojila veliko mladih likovnikov. Najprej jih je bilo 5 ali 6 na leto, proti koncu 60. let pa je to število samo pri slikarjih naraslo čez 20. To pomeni, da je akademija producirala veliko umetnikov, ki so potrebovali prostor za razstavljanje in pa tudi prostor za prodajo umetnin. Vsi se niso mogli ukvarjati s pedagoškim delom in tudi niso mogli kar nekam izginiti, kar pomeni, da je ta galerija mnogim umetnikom omogočala, da so predstavili svoja dela in hkrati tudi našli kupce za svoja dela.

Ampak zakaj pride do ustanovitve prvih prodajnih galerij ravno sredi sedemdesetih?
Mislim, da se je v 70. letih v Jugoslaviji nekaj odprlo. Ni bilo več sramotno javno in na trgu prodajati umetnin. Tedaj je bila v zraku tudi neka fraza. Čisto natančno se je ne spomnim, ampak menda naj bi Stane Dolanc rekel nekaj v smislu, da je potrebno najti umetnost za delovnega človeka.

To je bil čas, ko se je v Ljubljani ogromno gradilo: Bežigrad, Moste … Veliko stanovanjskih sosesk torej. In veliko ljudi si je želelo za novo stanovanje privoščiti kakšno umetniško delo. Tu je pomagala tudi galerija Labirint. Mi smo denimo zalagali grafične liste, zelo ugodno smo od umetnikov odkupovali cele serije. Tako da so si lahko mlade družine na leto privoščile tudi kakšen grafični list. Zalagali smo tudi multiple male plastike, denimo Janeza Boljke in podobno. In skrbeli smo tudi za to, da se je v galeriji ves čas nekaj dogajalo.

Skratka trg se je odprl, politično ni več veljalo za oportuno, če si prodajal umetnine. Vsekakor je pa Mladinska knjiga s svojo trgovsko mrežo, ki je bila razvejana po celi Jugoslaviji, sama odpirala prostor za prodajo umetnin. In na ta način so vsem pokazali, da je javno razstavljanje umetnin in javna prodaja umetnin nekaj, kar je postalo normalno. In tako se je ta stvar tudi polagoma vpeljala.

Seveda ni bilo lahko. Nikoli ni bila prodaja umetnin nekaj, s čimer bi lahko zaslužil, še danes najbrž ni, ampak skupaj s kulturno vlogo galerije, skupaj s prodajnimi možnostmi, je vsa stvar tekla in se razvijala skozi 80. leta. Potem so pa začeli tudi tu gledati na prodajo, na tok prometa in Mladinska knjiga je tudi zaradi drugih težav začela ukinjati galerije, najprej Labirint, nato še Ars.

Če je Jože Spacal v prispevku govoril o novih in modernih metodah prodaje umetnin, velja omeniti tudi to, da je Galerija Labirint izvedla prvo dražbo umetniških del v socialistični Republiki Sloveniji.
Drži. Mirko Juteršek je bil angažiran kot cenilec in tudi sicer smo imeli za prodajo umetnin na voljo sodne cenilce. Sicer se je cena nekako formirala glede na umetnikovo ponudbo, če pa je nastal kakšen dvom, smo poklicali sodne cenilce, ki so potem ocenili, ali naj bi to bilo predrago in podobno, tako da je ponudbo vedno podpirala tudi strokovna ocena.

Nekaj sicer pozabljamo. Umetniški trg se je tedaj odpiral, ampak tudi tedaj se umetniški trg ni razvil do oblike, v kakršni je obstajal v svetu. Zakaj? Vse te prodajne galerije so 80-90 odstotkov svoje prodaje vodile po poteh komisijske prodaje. Komisijska prodaja je bila temeljni model poslovanja z umetninami in to je v resnici preprodaja, tako da pravi trg nikoli ni zaživel.

Vendar pa so galerije kot Labirint imele tudi kulturno vlogo, saj so pripravljale tudi razstave in skrbele za promocijo umetnikov. Mi smo organizirali izjemno obiskane dogodke. Spomnim se denimo, da v galeriji ni bilo dovolj prostora za obiskovalce recitala Svetlane Makarovič. Cela pasaža je bila polna obiskovalcev, ki niso mogli vstopiti.

Kako je potekala prva dražba?
Dražbo je vodil znameniti radijski špiker Marjan Kralj, prodano pa je bilo eno samo delo, in sicer grafika Vladimirja Lamuta, ki jo je kupil nek študent. Vsi drugi obiskovalci so po prihodu televizijske ekipe v dvorano prenehali licitirati. Dejansko je bilo ljudi tedaj še vedno sram pokazati, da imajo denar. Ampak vsa ta dela smo kasneje v nekaj tednih vendarle prodali, sama avkcija kot taka pa ni zaživela.

Umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc me je v pogovoru opomnila, da je povojna Jugoslavija precej dobro skrbela za umetnike. Veliko je bilo tudi javnih naročil, denimo za javne spomenike, umetniška dela so romala tudi v državna podjetja in reprezentativne ustanove.
Vseeno bi opozoril, da je zveza društev slovenskih likovnih umetnikov že v 70. letih opozorila, naj se pri naložbah v javne zgradbe, kot so bolnišnice, šole … en odstotek uradno nameni za likovno opremo. Tega država nikoli ni izvedla. Država tudi ni nikoli ugodila prošnjam umetnikom, da bi pri uradni prodaji kupci dobili oprostitev dela davščine in tako naprej. Država je pa, tako prejšnja kot sedanja, mačehovsko gledala na kulturo in zato se na Slovenskem kljub vsem tem galerijam tržišče ni razvilo toliko, kot bi se moralo.

Prej ste omenili, da je Labirint odkupoval cele serije grafik umetnikov, tako da so se lahko reprodukcije prodajale tudi po za večino ljudi dostopnih cenah. Je mogoče oceniti, koliko bi danes stala neka grafika, ki je tedaj imela neko povprečno ceno?
To je zelo relativno. Če gledamo za nazaj in to preračunamo v marke … Grafični list je denimo stal 50-60, največ 100 DEM, danes bi bilo to kakšnih 100 evrov.

Zanimivo je, da je slovenski umetniški trg najbolj pretiraval v 80. in 90. letih. Tedaj so bile cene velikanske, ampak tedaj je bilo tudi že delovanje teh galerij bolj obstransko.

Kakšni pa so bili kriteriji, kaj naj se v galeriji razstavlja?
Obstajal je strokovni svet galerije in imeli smo nekakšen normativ, da razstavljamo dela akademsko izobraženih umetnikov. Ne smem pa pozabiti, da je v 70. letih v Jugoslaviji obstajalo močno gibanje naive in ta naivna umetnost, ki je prodrla v vse galerije in je dobila tudi svetovni sloves, je tudi pri nas odzvanjala. To pomeni, da so umetniki, ki so spadali pod tako imenovano naivo ali samouke, kot denimo Jože Tisnikar, tudi pri nas dobili razstavni prostor. Smo se pa vendarle zelo ogibali kiču in amaterskim delom, skratka umetniški svet je skrbel za to, da je bil razstavni program verificiran in da v njem nastopali relevantni akademsko izobraženi likovniki

Kako pa je sicer potekala prodaja umetniških del, torej pred obstojem Labirinta in tudi v času njegovega delovanja, a izven njegovih prostorov.
Da, kot še danes, največ je bilo prodaje doma v ateljejih. Ustvaril se je pač nek sivi trg in normalno je bilo, da se ustvari nek sivi trg in normalno je bilo, da greš k umetniku nekaj nabavit, si pa za to potreboval neko zvezo. Za veliko ljudi je bilo potem ugodno, da so lahko prišli v galerijo, si pogledali več stvari, kar je bilo tudi brezobvezno, in potem so seveda nekaj izbrali ali pa tudi ne. Ampak, da, tu je bilo mogoče videti vse, kar je bilo aktualno.