Newyorški ljubitelji oblikovanja kiosk, ki je bil nekdaj najbolj vsakdanja pojava v jugoslovanskih mestih, morda že poznajo: bil je del velike pregledne razstave H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980, ki je bila še do januarja letos na ogled v muzeju MoMA.

Tokrat kiosk na stičišču 45. in 46. ulice z Broadwayem služi kot informacijsko središče za oblikovalski paviljon na Times Squaru in dogodek NYCxDESIGN.

Sorodna novica Betonska, a konkretna utopija Jugoslavije v newyorški MoMI

Ščepec socializma v srčiki kapitalizma
"Čez Times Square gre dnevno pol milijona ljudi in je imenitno prizorišče za promocijo. Gre nam za to, da pripeljemo nekaj Evrope v nov svet, nekaj lepote v manj lep kraj in če želite tudi nekaj socializma v ta center kapitalizma," se je na današnjem odprtju kioska pošalil Tim Tompkins, predsednik združenja Times Square Alliance, ki upravlja javni prostor slavnega newyorškega trga. "Kiosk nam je tako všeč, da smo ga kupili in pripeljali sem, da bo tu za vedno. Še ne vemo točno, kaj bi dali vanj, ker lahko služi številnim namenom ‒ za turistične informacije, za hrano in pijačo, morda knjige, časopise. Ampak najprej bodo turistične informacije." (Na trenutni lokaciji bo še dobrih deset dni, pozneje pa ga bodo postavili tja, kamor jim bo najbolj ustrezal.)

Logistično zahteven prenos in obnovo kioska je za Times Sqaure Alliance prevzel sam avtor v sodelovanju z veščimi izvajalci. Na željo naročnika so ga obnovili v izvorni barvni kombinaciji iz leta 1966, živo rdeči za glavno konstrukcijo in temno rjavi za montažne stene.

Times Square Design Lab je iniciativa, ki v neposredni bližini Broadwaya udejanja in preizkuša različne ideje za javni prostor. V svojem drugem letu na trgih postavlja rešitve za sedišča, javne označbe in shranjevanje; v nekaterih primerih gre za nove oblikovalske ideje, spet drugje za klasičen dizajn. Poleg Saše Mächtiga so tako zastopani še Joe Doucet, Victoria Milne, Louis Lim, Doug Fanning, Brad Ascalon in Hive Public Space, vsem pa je skupno to, da "poosebljajo kreativni duh New Yorka in ponujajo izvirne rešitve za boljšo izkušnjo pešcev na lokaciji, ki jo dnevno prečka med 350 in 450 tisoč obiskovalcev".

Mächtigovo delo je v resnici neločljivo povezano s konceptom ulice in ulične opreme. Kot oblikovalec se je zavedal družbenega pomena oblikovanja ulične opreme, zato je tudi razumel, da njeni elementi narekujejo utrip mesta in vplivajo na kakovost vsakdanjika vsakega prebivalca, so ob tem zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Mächtig je kiosk zasnoval kot prilagodljivo večnamensko strukturo z možnostjo neskončnega širjenja, v neštetih sestavih in konfiguracijah. S svojo gladko plastično lupino je K67 postal značilen ulični poudarek, ki je od šestdesetih let prejšnjega stoletja zaznamoval številna urbana središča nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope. (Kar 7.500 kioskov je bilo prodanih zunaj meja države, leta 1970 pa je bil kiosk sprejet v zbirko prej omenjenega newyorškega muzeja za sodobno umetnost MoMA.)

V teh kioskih so se kupovali tobačni izdelki in časopisi, ulična hrana in sladoled, smučarske vozovnice, plačevala se je parkirnina, v njih so popravljali čevlje in izdelovali dvojnike ključev, v njem je ob varovanju križišč svoje zavetje iskal "miličnik", na reškem stadionu so jih postavili celo vrsto, da so ob nogometnih tekmah služili kot komentatorska mesta za novinarje tujih in domačih televizij in radiev.

Izpred domžalske trgovine v Zgornjih Jaršah na Times Square
Mächtig je dejal, da je 2. januarja dobil novoletno darilo v obliki pisma, v katerem je bila izražena želja za postavitev kioska na Times Squaru. "Treba je bilo najti star kiosk in ga popolnoma obnoviti. Izdelan je iz poliestra kot jadrnice in če se poškoduje, ga je mogoče obnoviti," je dejal Mächtig, ki je kiosk videl pred Tuševo trgovino v Zgornjih Jaršah, kjer je v njem sedel varnostnik.

Pri Tušu se je pozanimal in so ugotovili, da ni več registriran kot njihova lastnina in so mu ga darovali. Za vsak primer je od občine Domžale dobil dokument oziroma potrdilo, da je njegov in ga lahko odpelje. Poklical je avtoličarsko podjetje v Stanežičah, kjer so mu ga obnovili v mesecu dni, potem pa ga je še pravočasno pred 10. majem dostavil do Times Squara.

Dober dizajn se ne postara
Mächtig pravi, da je njegov kiosk primer industrijskega izdelka, usmerjenega na človeka, ki se z leti večinoma ni spremenil in kiosk mu še vedno ustreza, ko mu zagotavlja tisto minimalno delovno mesto. Evolucija ga ni povozila in zasnova kioska iz leta 1966 je preživela.

Podjetje Ingrad, ki ga je proizvajalo, pa ni preživelo. "Žal je na začetku 80. let prišlo do nesporazumov med menoj in vodstvom tovarne, ki je izgubilo občutek za razvoj. Narejenih je bilo 7.500 takih enot, ki so postavljene po celotni Jugoslaviji, v vzhodni in Srednji Evropi, vse do Avstralije, Nove Zelandije in Japonske. Podjetje je žalostno propadlo, kar je škoda, saj so od tega proizvoda živele cele družine," je dejal.

Pozorno oko jih najde povsod, od Züricha do Melbourna
Kiosk živi naprej, zdaj tudi v za številne središču sveta. Imajo ga na univerzi ETH v Zürichu, kjer sta se srečala Mächtig in Milnejeva se in dogovorila za vse potrebno za prevoz v ZDA. Kioski so tudi v berlinski hiši Mykita in Mächtig pravi, da eden od njih deluje kot znamenitost ‒ najmanjša gostilna v Berlinu.

Kaja Antlej, ki je iz kioska doktorirala in predava o razvoju novih izdelkov na šoli za inženirstvo v Melbournu, pravi, da je bila prijetno presenečena, ko ga je videla na enem izmed avstralskih smučišč, kjer so ga uporabljali za merilno hišico. "Kiosk je izrednega pomena za slovensko industrijsko oblikovanje. Postavitev na Times Squaru je zgodovinski dogodek in lahko smo na to ponosni," je dejala.

Mächtig snuje že nov sistem modularnih večnamenskih enot K21, ki jih je prvič predstavil letos februarja na postavitvi Arhitektura Inventura 2019 v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma.