Ko je Man Ray leta 1921 prišel v Pariz, tedanje središče umetnosti in kulturnega življenja, da bi se pridružil dadaističnemu gibanju, se je podobno kot številni drugi umetniki le s težavo preživljal. Na pobudo francoskega modnega oblikovalca Paula Poireta, Karla Lagerfelda tistega časa, je začel fotografirati za revije, kot so Vogue, Femina in Vanity Fair, umetnikovo delo na področju modne fotografije pa zdaj predstavljajo v luksemburškem muzeju v Parizu.

Pod naslovom Man Ray in moda predstavljajo umetnikovo delovanje na tem področju, ki mu je navsezadnje dalo eksistenčno osnovo, da se je lahko ukvarjal z umetniško fotografijo in filmom.

Na modnem prizorišču je bil to drugačen čas, kot smo ga vajeni danes, kjer prevladuje podoba oglaševalskih kampanj. Po besedah kustosinje razstave Catherine Ormen, ki raziskuje zgodovino mode, revije v tistem času niso objavljale fotografij oblačil iz strahu, da jih ne bi posnemali. Objavljale so risbe, medtem ko je Man Ray zanje fotografiral znane osebnosti.

Vendar umetnika preprosto ustvarjanje sijajnih podob znanih osebnosti pariške družbe ni zadovoljevalo, zato je fotografije nadgrajeval in na koncu so se fotografije približale že abstrakciji, nastala so prava umetniška dela, pove kustosinja.

Znamenite Steklene solze so nastale leta 1932, leto pozneje je začel objavljati v ameriški modni reviji Harper's Bazaar, kjer je svoje abstraktne in nadrealistične eksperimente predstavil še širši javnosti. Med njegovimi najbolj znanimi podobami v reviji je znameniti portret oblikovalke Coco Chanel, ujete v profilu, z rokami v žepih in cigareto v ustih.

Velika osvoboditev konservativne ženske mode
Z Rayevimi podobami osvetli razstava tudi revolucionarno spremembo sloga v 20. letih preteklega stoletja, ko se je ženska moda osvobodila viktorijanskih spon in dala prednost svobodi gibanja, nato pa se je v 30. letih vrnila k bolj formalnim oblikam.

Man Ray se je rodil leta 1890 v Philadelphii kot sin slikarja in fotografa. Odločil se je za študij arhitekture in slikarstva v New Yorku. Leta 1915 je v New Jerseyju pripravil prvo razstavo svojih slik, dve leti pozneje pa s prijateljem, francoskim slikarjem Marcelom Duchampom, ustanovil newyorško središče dadaizma.

Leta 1921 je v Parizu začel uporabljati nove fotografske tehnike, med drugim fotogram ali rayogram ter na izviren način izrabljal že znane postopke, med drugim solarizacijo. S fotografsko kamero je posnel praktično vse pariške znamenitosti in ustvaril inovativne portrete, ki jih je laboratorijsko obdelal. Pozneje ga je pritegnil nadrealizem.

Med letoma 1940 in 1946 je v Kaliforniji poučeval fotografijo, od leta 1946 je znova živel v Parizu ter slikal in eksperimentiral z barvno fotografijo.

Čistost oblike, ritma in kompozicije
S filmom se je začel prvič ukvarjati leta 1920 še v New Yorku v sodelovanju z Duchampom. Ko se je leta 1921 preselil v Pariz, ga je njegovo eksperimentiranje v mediju fotografije znova pripeljalo h gibljivim slikam. S svojim delom na področju filma je bil vodilni predstavnik avantgardnega gibanja Cinema Pur, katerega predstavniki so fokus položili na elemente, kot so oblika, gibanje, kompozicija in ritem, ter odklanjali lik, mizansceno in scenarij. Umrl je leta 1976.

Razstava bo na ogled do 17. januarja prihodnje leto.