Razstavo Nedokončane krajine Toma Brejca v Galeriji Photon odpirajo drevi ob 19. uri, na ogled bo do 27. januarja.

Leta 1975 v Ljubljani rojeni Tomo Brejc, je na tamkajšnji filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na temo Konec fotografije – ali le priložnost za premislek evropske vizualne kulture. Živi in ustvarja v Londonu. Pri svojem delu uporablja elemente filozofije in kulturne teorije ter je skozi leta razvil lasten prepoznavni slog ustvarjanja, ki vključuje dobro poznavanje medija fotografije in tudi umetnostne zgodovine.

Sublimirani prizori umetnega okolja in naše civilizacije
Za Brejčeve fotografije velja, da so konceptualno globoke in premišljene, vendar so ustvarjene intuitivno in tehnično dovršene. Izbrana dela na razstavi v Galeriji Photon predstavljajo zadnjo fazo v njegovi avtorski fotografiji, za katero so značilni sublimirani prizori umetnega okolja in človeške civilizacije. Tem pa se priključujejo metafizične podobe krajin, ki se teoretsko nanašajo na raziskovanje vrednosti upodobljenega.

Odmik od prejšnje rabe inscenirane fotografije
Tokratna postavitev prinaša novo smer v Brejčevem neprestanem formalnem raziskovanju fotografskega medija, njegovih izraznih in izpovednih zmožnosti. Gre za odmik od avtorjeve prejšnje rabe inscenirane fotografije v raziskovanje krajinskega žanra v fotografiji s poudarkom na bolj humanističnih kot na topografskih vidikih. Brejc gledalca sooči z izborom sodobnih tablojev, ki se ukvarjajo tako s človeškim stanjem kot z eksistencialnimi izkušnjami, hkrati pa v delih raziskuje medij fotografije in žanr iz formalistične perspektive, je zapisala kustosinja Špela Pipan.

Na fotografijah vselej viden intuitivni podton
Čeprav so vse fotografije Toma Brejca konceptualno dobro premišljene, se po besedah kustosinje zdi, da je v delih vedno še intuitivni podton, ki ga ustvarja umetnikova samoopisana frustracija nad "mejami fotografije" in vprašanjem, kako daleč je mogoče s fotografijo prodreti na površino nečesa. Zavedajoč se zapletene narave in zmogljivosti medija fotografije, avtor ustvarjanje krajin doživlja kot proces brez konca. Od tod tudi naslov razstave, v katerem bi besedo nedokončano lahko zamenjali tudi z besedo nerazrešeno, saj se nanaša na naravo prikazanega v njegovih stvaritvah, ki vzbujajo vtis, da hkrati vse miruje in se enako razvija.

Subjekti, ki se ne zavedajo, da so del fotografije
Avtorjev pristop k fotografiji pravzaprav najbolje ponazarjata raznolikost motivov in njihova dialoškost, ki ničesar ne izključuje in zaključuje v njegovih delih. Njegov namen je upodobiti subjekte, zatopljene v svoja dejanja, ki se ne zavedajo, da so del fotografije, in so popolnoma brez kakršne koli teatralnosti, je še zapisala kustosinja.