Razstavo, ki jo nocoj odpirajo v okviru serije Prepih, namenjene predstavitvam mlajših umetnikov in svežim idejam, je kurirala Ana Mizerit.

Umetnica postavlja pred gledalca svoj metodološki pristop, ki je obenem sestavni del umetniškega dela in perspektiva, skozi katero ne gledamo posameznih elementov ločeno, ampak jih umestimo v dinamično mrežo odnosov, ki postanejo jedro in struktura samega dela. Množica elementov, ki sestavljajo postavitev, deluje kot povezovalne niti med umetniškimi oblikami, prek tega pa strukturira tudi naš komunikacijski obstoj, beremo v besedilu, ki spremlja razstavo.

Posamezne sklope organizira umetnica v zvočne, svetlobne in materialne komponente ter gibljive slike na zaslonih, ki skupaj tvorijo koreografijo dinamičnih, fiktivnih oblik, pretvorjenih ali preusmerjenih v nove strukture in energije. To se zgodi v posebej prirejenih okoljih, v procesu eksperimentiranja, v katerem umetnica izpostavi materiale stiku z drugimi snovmi in reakciji z njimi, da se preoblikujejo in izgradijo sami.

Ključni moment celotne instalacije postane stik oziroma fizični kontakt, ki sproži proces komunikacijskega vmesnika javne intime in je hkrati vsebina in forma instalacije, saj eno nenehno vpliva na in oblikuje drugo. Takšen koncept vsebuje ideje o kontinuiteti, neposrednem stiku in resonanci ter ustvarja občutek bližine in empatije do objekta, kar v postavitvi še posebej poudarja pripovedna komponenta. Ta tvori pomemben del celote in ima več različnih obravnav pripovedovanja ter v odnosu do instalacije vključuje pretakanje subjektivnosti in poigravanje z dvojnostjo s pogostim menjavanjem pripovednih ravni in jezikovnih registrov. Prek nje se umetnica nanaša na svoje telo, dotik, na druga telesa in njihove "netelesnosti" ter tudi na prostor, kjer so gledalci, in na prostore, ki še pridejo.

Kot je ob delu zapisala umetnica sama, so slike in objekti, ki nastanejo v takšnem pristopu k delu, rezultat srečanja in zbliževanja materialov in medijev, ki so v nenehnem gibanju, kjer ni nič statično in se nič ne ustavi, ampak so trenutek srečanja različnih trajektornih snovi in materialov; so kakor metabolizem, ki sprejme zunanji svet in ga prebavi, torej preoblikuje.

Neža Knez se je rodila v Ljubljani leta 1990. Živi in dela v Ljubljani in Zagrebu. Diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer nadaljuje magistrski študij pod mentorstvom profesorja Jožeta Baršija. Uspešno je zaključila tudi zagrebško Akademijo WHW in šolo eksperimentalnega filma Restart. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad.