Na ogled bodo v muzeju Revoltella, med njimi tudi portreta Gospoda in Gospe Ginoux, ki jih razstava prvič postavlja skupaj na ogled.

Gre za portreta lastnikov kavarne v Arlesu, kamor je slikar v času bivanja v Provansi redno zahajal. Portreta gospoda in gospe Ginoux, bolj znanih kot Arležana, je naslikal enega leta 1888, drugega leta 1890. Portreta sta danes na dveh koncih – eden je v muzeju Kröller-Müller v Otterlu na Nizozemskem, od koder prihaja tudi večji del razstavljenih del, drugi je v Narodni galeriji sodobne umetnosti v Rimu. Tam so si za razstavo izposodili še veliko van Goghovo delo z naslovom Vrtnar. Tako bosta drug ob drugem znova postavljena zakonca, ki sta bila slikarjeva prijatelja.

Razstava, ki jo bodo odprli 22. februarja in bo na ogled do 30. junija, je torej nastala v sodelovanju z muzejem Kröller-Müller iz Otterla, kurirata pa jo Maria Teresa Benedetti in Francesca Villanti – oba sta bila tudi kuratorja rimske postavitve.

Zgodbo o slikarju, ki je postal neke vrste simbol umetnika, ki je za časa življenja zaradi nerazumevanja životaril, po smrti pa so začele cene njegovih del naraščati, sledi celotni slikarjevi poti. Njegov opus je predstavljen kronološko, razdeljen pa v štiri sklope. Prvi del se posveča prvim petim letom umetniškega delovanja slikarja, ki se je razmeroma pozno zapisal likovni umetnosti (šele v zadnjem desetletju pred svojo zgodnjo smrtjo). Na začetku je na Nizozemskem slikal pokrajine svoje mladosti, ljudi ob delu in vsakdanjem življenju. Upodabljal je pobiralce krompirja, drvarje in kmečke žene pri domačih opravilih in seveda sejalce. V tem času je prevladoval na njegovih delih kolorit temnih, pretežno rjavkastih tonov.

Drugi sklop je posvečen umetnikovemu bivanju v Parizu 1886 in 1888, ki je pomembno predrugačilo na njegovo delo. Tam se je srečal s svetlo paleto impresionistov. Vsrkaval je atmosfero tedanjega umetniškega središča sveta, živahnega bohemskega življenja umetnikov. Srečal in povezal se je z umetniki, kot so Emile Bernard, Toulouse-Lautrec in Louis Anquetin. Tretji sklop se ustavi v Arlesu, kjer je Van Gogh nekaj časa ustvarjal skupaj s Paulom Gauguinom, dokler se nista nepopravljivo sprla.

Četrti del razstave pa je namenjen tragičnemu zadnjemu obdobju, ki ga je slikar prostovoljno preživel v psihiatrični bolnišnici. Zadnje mesece je nato živel v vasici Auvers-sur-Oise severozahodno od Pariza, kjer je ustvaril nekaj sijajnih umetnin. Tja je prispel 20. maja 1890, potem ko je bil nekaj časa v psihiatrični bolnišnici v južni Franciji, kjer se je spopadal z duševnimi težavami. Van Gogh je upal, da mu bo sprememba lokacije koristila, zlasti zato, ker je razmeroma blizu Pariza, kjer je živel njegov brat Theo. Vincent je prispel poln upanja in navdušenja, ki ga je čutil predvsem zaradi Gacheta, zdravnika, specializiranega za zdravljenje "melanholije". Auvers je umetnik izbral prav zaradi Gacheta, ki je bil tudi znanec številnih umetnikov in se v prostem času tudi sam ukvarjal s slikanjem in grafiko. Leta 1890 je Vincent van Gogh storil samomor pri svojih 37 letih.

Danes eden najbolj slavnih slikarjev je svoja dela opisoval v pismih (dopisoval si je predvsem s svojim neumornim podpornikom Theom). Na razstavi bo na ogled več kot 50 del, ki jih bo spremljalo in razlagalo obsežno spremljevalno gradivo – videi, dokumenti in zapisi.