S temi besedami je dela umetnice opisal Božidar Zrinski, kustos razstave Nekje blizu, ki je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) in prinaša na ogled njene risbe in grafike, nastale v zadnjih nekaj letih.

Helena Tahir (1992) sodi v najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat v tehniki linoreza. Klasična grafična tehnika odvzemanja materiala matrici ji omogoča, da se posveti vsakemu motivu posebej, kar se odraža na presenetljivih detajlih, vidnih šele na odtisu.

Tiskanje grafik z žlico in poseben odnos do matrice
V svojih delih se osredotoča na figuraliko in z njo vztraja ter tako ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah.

Njeno tiskanje grafik z žlico, s katero matrico v maniri slikanja s čopičem ali drgnjenja s svinčnikom prenese na papir ali tekstil, predstavlja zanimivo procesualno nadgradnjo. Delno zaradi objektivnih pogojev, delno pa je izbira takšnega načina odtiskovanja zavestna odločitev, ki poudarja proces dela in nastanka končne podobe ter smiselno zaokroži povezavo med risanjem, tiskanjem in grafičnim listom.

Tudi njen odnos do matrice je poseben. Ta ni zgolj površina za odtiskovanje, temveč kaže raznovrstne možnosti obdelave, graviranja in vrezovanja ter odvzemanja materiala z različnimi tehnikami. Matrico preizkuša tudi s frotaži, s katerimi preverja kakovost morebitnega odtisa in z natančnim kadriranjem ustvarja nova – popolnoma abstraktna samostojna dela.

Risanje s svinčnikom za pogled na lastno odraščanje
Kot je še zapisal Zrinski, imajo posebno mesto v njenem ustvarjalnem opusu tudi risbe s svinčnikom, na katerih se spominja pogledov, situacij in okolja Jesenic, kjer je odraščala. Značajska in na trenutke ekspresivna risba odlično dopolnjuje motive temačnih in zapuščenih ulic, industrijskih objektov, pogledov na blokovska naselja in druge urbane sredine nekoč cvetočega industrijskega mesta. A v njih ni kritike današnjega stanja, temveč nostalgičen spomin na preteklost, polno otroške igre in nenehnega raziskovanja, je še zapisal kustos.

Razstava Nekje blizu Helene Tahir je v MGLC-ju na ogled do 8. marca.