Novico o Wolfovi smrti je potrdila galeristka Sarah Greene, ki pokojnega fotografa opiše kot "tankočutnega opazovalca, ki je svet videl na povsem samosvoj način". Wolfovo fotografsko delo je tematiziralo predvsem hiperintenzivni urbani razvoj, ki zaznamuje nekatere kotičke planeta – prek tega je odpiral vprašanja množične proizvodnje, inovacije in razmerja med fotografom ter javnostjo.

Hongkong kot zapeljiva muza
V svoji karieri je kar dvakrat osvojil prvo nagrado prestižnega tekmovanja World Press Photo Competition – leta 2005 v kategoriji sodobnih problematik in leta 2010 v kategoriji vsakodnevnega življenja. Mesta, v katera je najraje usmerjal svoj objektiv, so bila Tokio, Chicago, Pariz in Hongkong, kjer je tudi živel. "Njegova prva muza je bil Hongkong," je poudarila tudi Greene. "To je bilo njegovo najljubše mesto, ki ga je nenehno navdihovalo, da se je približal čebelnjaku z ikonično serijo Arhitektura gostote ali pa se potopil v žile mesta in raziskoval lepoto stranskih uličic."

"Danes je v Hongkongu težko narediti še kaj izvirnega. Vse je videti kot fotografija Michaela Wolfa, kajti ljudje dojemajo Hongkong tako, kot ga predstavijo njegove fotografije."

V Münchnu rojeni fotograf je odraščal v ZDA in Kanadi ter študiral na ugledni kalifornijski univerzi Berkley, pa tudi v Essnu, kjer je bil njegov mentor fotograf Otto Steinert. Leta 1994 se je preselil v Hongkong, kjer je nekaj časa fotografiral za revijo Stern, nato pa se posvetil lastnim umetniškim projektom, ki so obrodili tudi več knjig.

Stisnjeni Tokijčani
V seriji Tokyo Compression je Wolf svoj objektiv s stavb preusmeril na ljudi – ujetnike vlakov podzemne železnice, ki z obrazi, pritisnjenimi ob šipo, tiho prenašajo gnečo tokijskega prometa. "Gostota ni več arhitekturna, pač pa človeška, saj potniki zapolnijo čisto vsak razpoložljiv centimeter vagonov na metroju," je pojasnjeno v opisu celotne fotografske serije. Gneča je tolikšna, da večina potnikov zapira oči ali pa si ščiti obraz z rokami.

Fotografovo početje bi bilo napak razumeti kot vdor v zasebnost portretirancev. "Poskušam se postaviti v njihov položaj," je o seriji povedal za BBC. "Seznanjen sem s projekti drugih fotografov, ki na Japonskem slikajo uradnike, ki opolnoči mrtvo pijani ležijo na železniških peronih. To se mi zdi grozno nepošteno. Ničesar nam ne pove, to je samo oblika voajerizma, ki ji nasprotujem. Tega ne bi počel."

V seriji Informal Solutions je s fotoaparatom lovil vsakodnevno rutino Hongkonžanov. "Naletiš na neverjetne primere urbane antropologije," je o seriji nekoč pojasnil za CNN. "Na ducate sedišč iz predelanih polomljenih stolov, zvitki odslužene vrvice, spravljeni za kdaj drugič ... Vse to kaže na iznajdljivost običajnih prebivalcev Hongkonga."

V sklepni seriji, Cheung Chau Sunrises, je dve leti vsako jutro fotografiral sončne vzhode na hongkonškem otoku, kjer je živel.

Leta 2011 je častno omembo na tekmovanju World Press Photo osvojil s Serijo nesrečnih dogodkov (A Series of Unfortunate Events), v kateri je zbral zanimive prizore, na katere je naletel med brskanjem po Googlovi aplikaciji Street View. Projekt se je izkazal za kontroverznega, ker so nekateri kritiki trdili, da "prilaščanja" posnetkov Googlovih kamer pač ne moremo enačiti z avtorsko fotografijo. Po Wolfovem mnenju pa je cela serija "odpirala vprašanja o zasebnosti v modernih mestih in podčrtala dvojna merila, po katerih skušajo oblasti regulirati ulično fotografijo, medtem ko Google ustvarja nepooblaščen fotografski katalog celega sveta".