Orlovski, poznejši Centralni stadion, je bil zgrajen za potrebe telovadnega društva slovenske krščansko-socialne zveze Orli. Načrt je po zasnovi Jožeta Plečnika leta 1923 dodelal njegov študent Ivan Pengov. Zaradi dotrajanosti so ga zaprli leta 2008, leto pozneje je bil razglašen za spomenik državnega pomena. Takrat se je tudi začelo intenzivnejše načrtovanje obnove, ki še danes ni razrešeno.

Barši se kot umetnik, arhitekt in državljan v projektu Spominjanje in pozabljanje ukvarja z vprašanjem dediščine, kako z njo ravnati, kako do nje pristopati in kakšna bi bila optimalna rešitev te kompleksne problematike, so zapisali v galeriji. Razstava prinaša dokumentarno gradivo in stvari iz osebnega arhiva – printe časopisnih člankov, fotografije, knjige in besedila, ki izpostavljajo in osvetljujejo različne plati in vsebine v posredni ali neposredni navezavi na stadion.

Kaj pa, če bi notranjost stadiona prepustili naravi?
Ta v spominu živi kot prizorišče nogometnih tekem in koncertov, tu sta potekala Evharistični kongres leta 1935 in prisega domobrancev pod vodstvom generala Leona Rupnika tik pred koncem vojne. Aktualna podoba stadiona pa kaže stanje zapuščenosti. Po več kot desetih letih okroglih miz, javnih debat, strokovnih posvetov je ozemlje, ki si ga je prisvojil človek, prerasla narava.

Barši v preraščenosti površin bežigrajskega stadiona vidi specifično lepoto. Predlaga, da bi lastniki lahko okrog stadiona svobodno gradili, notranjost pa bi ohranili divjo, preraščeno in z minimalnimi restavratorskimi posegi. Kot je pomembno spominjanje, je pomembno tudi pozabljanje. V kontekstu stadiona Barši pozabljanje vidi kot kakovost in ohranitev preraščenega stanja predlaga kot nekakšen spomenik pozabljanju, so še zapisali v galeriji.

Leta 1955 rojeni Barši je diplomiral iz arhitekture in kiparstva. Njegovo delo obsega raznolika interesna območja, od del site-specific do radijskega oddajanja kot prostora razstavljanja, javnih predavanj, zvočnih in konceptualnih del. Od leta 1988 poučuje na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, od leta 2006 kot redni profesor.

Leta 1997 je zastopal Slovenijo na beneškem bienalu in leta 1995 razstavljal na 4. mednarodnem carigrajskem bienalu. Med drugim je prejemnik nagrade zlata ptica za področje vizualnih umetnosti in Jakopičeve nagrade.