Pod naslovom Od Goye do Maneta. 19. stoletje so ob dela iz lastne zbirke postavili nabor del, ki se sprehodi od neoklasicizma prek romantike do rojstva modernizma.

Po štirih desetletjih neprekinjenega delovanja je Nova pinakoteka, potrebna obsežne obnove (preteklo leto so iz muzeja med drugim sporočili, da zamaka streha, prav tako pa stavba nima ustrezne požarne varnosti), letos zaprla vrata za nadaljnjih osem let. Obiskovalci torej v to pomembno zbirko zahodnoevropske likovne umetnosti ne bodo mogli stopiti do leta 2027.

To priložnost so izkoristili, da dela predstavijo drugače in jim dopustijo, da razstavljene ob delih mojstrov drugih dežel, okolij in dob na novo nagovorijo in spregovorijo skozi drugačen kontekst. V Spodnji galeriji Stare pinakoteke so ta mesec na ogled postavili okoli 90 slik in kipov iz sosednje stavbe in jih postavili v nepričakovan oziroma drugačen dialog z deli "starejše" sosede. Dela slikarja španskega dvora Francisca Goye in Gainsboroughove portrete angleških imenitnežev, ki pozirajo v naravnem okolju, so postavili ob Manetove in Degasove podobe Parižanov ob vsakdanjih opravilih. Kip neoklasicista Antonia Canove stoji ob simbolističnem delu Georgea Minneja. V naslednji sobi dela mojstrov, kot so van Gogh, Klimt in Segantini, pokažejo odmik od tradicionalnega načina gledanja in opazovanja.

V sobi, posvečeni nemški romantiki, se srečajo podobe, ki so jih nazarenski slikarji ustvarili med bivanjem v Rimu, z deli, ki jih je Caspar David Friedrich naslikal v Dresdnu. Tu je še realizem Carla Blechena v Berlinu. V eni izmed dvoran se sreča francoska romantika Eugèna Delacroixa z angleško, ki jo predstavljata njeni ključni figuri – idilično podeželje Johna Constabla in Turner s svojim empiričnim raziskovanjem svetlobe.

Sledijo dvorane, v katerih raziskujejo razvoj evropske umetnosti od leta 1850. Wilhelm Leibl in njegov krog sledita poti, ki sta jo začrtala Gustave Courbet in Barbizonska šola, medtem ko dela Maxa Liebermanna, Lovisa Corintha in Maxa Slevogta obujajo duh modernizma v Berlinu ob prelomu stoletja.

Poleg Stare pinakoteke so za prizorišče postavitve del 19. stoletja izbrali tudi Schackgalerie. V prostorih na Prinzregentenstraße je razstavljenih 35 slik nemških romantikov in t. i. Deutschrömer – skupine nemških umetnikov, ki so v 19. stoletju živeli in ustvarjali v Rimu.
Pred zaprtjem je bilo v Novi pinakoteki, ki temelji na zbirki Ludvika I., razstavljenih okoli 400 slik in skulptur iz 19. stoletja, ki so nastale v obdobjih od klasicizma do jugendstila. Med umetniki, ki so v njej zastopani z deli, so Caspar David Friedrich, Edouard Manet, Paul Cezanne in Vincent van Gogh, s čimer se uvršča med najpomembnejše muzeje umetnosti 19. stoletja na svetu. Originalna muzejska stavba je v drugi svetovni vojni utrpela tako hudo škodo, da so jo leta 1949 porušili. Novo postmodernistično stavbo, ki jo je izrisal arhitekt Alexander Freiherr von Branca, so odprli leta 1981.

Pričujoča razstava bo v Stari pinakoteki in Schackgalerie na ogled do 24. julija prihodnje leto.