Razstava umetniških fotografij, ki je postavljena za rešetke pred tri okna, tako da se mora posamezni gledalec še bolj potruditi za vživetje vanje, je na ogled do konca meseca.

Kot je v spremnem besedilu zapisala kustosinje Tatjana Pregl Kobe, evropska klasifikacija brezdomstva loči štiri skupine brezdomcev: v prvo uvršča osebe brez strehe nad glavo, v drugo osebe brez stanovanja, v tretjo tiste, ki prebivajo v negotovem, in v četrto tiste, ki prebivajo v neprimernem bivališču. Prvi dve skupini predstavljata vidno (cestno), drugi dve skupini pa skrito brezdomstvo, ki pogosto vodi v vidno brezdomstvo. V Mariboru naj bi bilo od 200 do 350 brezdomcev, a v zavetiščih je mest mnogo manj. In mnogi niti ne želijo v zavetišče.

Kot opominja kustosinja, Maja Šivec ni prva, ki osvetljuje zgodbe posameznikov z bridkimi življenjskimi usodami, saj je bilo o problematiki brezdomstva narejenih več raziskovalnih nalog, v Mariboru je bila razstavljena bogata zbirka karikatur Aljane Primožič Fridauer, dokumentarne fotografije s to tematiko pa so bile že objavljane v različnih časopisih in revijah.

Vidno brezdomstvo na ulici se – kot kaže tudi ena izmed kompozicijsko uravnoteženih črno-belih fotografij Maje Šivec ­– očitno kaže tedaj, ko brezdomci s sklonjeno glavo hodijo mimo vabljivih izložb z napisi: Bi sočen sendvič? Morda nekaj sladkega? Slanega? Nekaj toplega na žlici?

Biti v času epidemije doma je dober napotek za vse, a kaj ko brezdomci nimajo doma. Dnevni centri za brezdomce so zaprti, tudi jedilnice. Zavetišča delujejo po drugačnih pravilih, ne sprejemajo več novih ljudi, vse, ki imajo prostor v njih, pa prosijo, naj ne hodijo ven, da ne prinesejo virusa, opominja Pregl Kobetova.

Upanje, da so vsi tisti brezdomci, ki ne živijo v zavetiščih, vsaj približno na toplem oziroma v nekem varnem zavetju, da torej v teh nočeh niso na prostem, kot razkrivajo fotografije Maje Šivec, je marsikdaj jalovo. Fotografija brezdomca, čez dan spečega na cesti pred grafitom »gotof je«, ne ponuja upanja.

Maja Šivec se je po študiju na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti posvetila kreativni fotografiji in leta 2013 na pedagoški fakulteti pridobila naziv profesorice likovne pedagogike. Dlje časa je bila zaposlena v Fotoklubu Maribor, katerega članica je postala leta 2000, od leta 2013 je bila članica izvršnega odbora Fotografske zveze Slovenije in izvršnega odbora Zveze kulturnih društev Maribor. Med drugim vodi in se udeležuje fotografskih seminarjev, delavnic in kolonij, za njo je več kot 40 samostojnih razstav, skupinsko je razstavlja tako doma kot v tujini, kjer je bila večkrat nagrajena, med drugim je prejela nagrado japonskih fotografskih združenj. Od leta 2011 je samozaposlena v kulturi.