Umetnostni kritiki in teoretiki umetnosti še zmeraj poskušajo razložiti t. i. fenomen Beuys, čeprav je bilo o njegovem delu že v času njegovega življenja objavljenih ogromno člankov, esejev in študij. Četudi danes, 35 let po njegovi smrti, ne obstaja neko soglasje glede njegovega dela, se tako njegovi največji zagovorniki kot tudi njegovi največji kritiki strinjajo, da je v svoji domovini revolucioniral umetnost bolj kot kdor koli drug. Širše gledano, je poleg Marcela Duchampa, Johna Cagea in Andyja Warhola eden ključnih umetnikov preteklega stoletja. Velja tudi za enega najvidnejših evropskih pripadnikov gibanja Fluxus, ohlapno povezane interdisciplinarne skupnosti raznolikih umetnikov, skladateljev, oblikovalcev in pesnikov, ki so se v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja posvečali eksperimentalnim umetniškim performansom, ki so umetniški proces postavljali nad končni izdelek.

12. maja 1921 v Krefeldu v nemški zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija rojeni Joseph Beuys je že v zgodnjih letih kazal nadarjenost za risanje. Ob tem sta ga privlačili nordijska zgodovina in mitologija, kaj kmalu so ga začele zanimati tudi naravoslovne vede. Sprva se je celo spogledoval z zdravniško kariero, vendar se je leta 1941 prostovoljno priključil vrstam nemškega vojnega letalstva in je že v času vojaškega urjenja začel resneje razmišljati o karieri umetnika. Eden izmed njegovih najpomembnejših življenjskih mejnikov se je zgodil marca 1944, ko je z letalom strmoglavil na Krimski polotok.

Sorodna novica Kako umetnost umakniti s piedestala in jo približati ljudem ali 100 let Josepha Beuysa

Nomadski Tatari, loj in klobučevina
Tam so ga – po njegovem lastnem pričevanju – nekaj dni pozneje našli pripadniki nomadskih Tatarov, ki so ga hudo poškodovanega, opečenega in podhlajenega odpeljali na saneh, ga premazali z lojem in zavili v klobučevino ter mu tako rešili življenje. (Uradno poročilo sicer trdi, da so ga zavestnega našli njegovi rojaki in da ni bilo nobenih Tatarov v njegovi bližini.) Resnična ali ne, zgodba je seveda služila kot impresiven mit o izvoru njegove umetniške identitete. S sabo pa prinaša tudi ključ za razlago njegove uporabe nekonvencionalnih materialov pri ustvarjanju, kjer sta osrednjo vlogo dobila prav klobučevina in loj.

Beuys je bil obenem racionalen in iracionalen, učenjak in mistik. Catherine Nichols, ki skupaj z Eugenom Blumejem vodi velikopotezen nemški projekt Beuys 2021.100 let Josepha Beuysa v tem jubilejnem letu, je za MMC povedala, da je bil "prepričan, da je treba enostransko dojemanje resničnosti s pozitivistično in materialistično znanostjo razširiti – ne nadomeščati – s pomočjo v umetnosti še zmeraj obstoječega komplementarnega mišljenja, ki vključuje tako iracionalno kot racionalno, skrivnostno in zagonetno. 'V trenutku, ko bi se v znanosti ta koncept razširil, kakor je razširjen pojem umetnosti, bi se vprašanja zastavljala povsem drugače,' je zapisal. V zoževanju mišljenja Beuys vidi enega glavnih vzrokov destruktivne dinamike: brezobzirno uničevanje narave, nedemokratična, avtoritarna razmerja moči, vse večja prevlada trgovskih načel, sledenje dobičku, netrajnostna, potratna proizvodnja. Njegov poziv k sprejetju nadčutnega, iracionalnega tako znova prisluhne celovitemu odnosu obstoja, ki tako naravi kot človeštvu vrača dostojanstvo."

Meja med umetnostjo in življenjem ter življenjem in smrtjo
Umetnost in družbeno življenje sta bila zanj eno in isto. Bil je eden tistih umetnikov, ki želijo s svojim delovanjem razširiti meje umetniškega ustvarjanja, pa tudi dojemanje tega, kaj sploh je umetnost in kaj sploh je to, kar imenujemo umetniško delo. S svojimi akcijami, performansi, instalacijami, ambientalnimi postavitvami in multipli (predmeti, izdelani v več primerkih) je dokazoval, da teh meja niti ni mogoče – in tudi ni nujno – jasno opredeljevati, saj je zanj bilo življenje umetnost in umetnost življenje. Prav tako ni sprejemal bistvene razlike med umetnikom in neumetnikom. Njegova znamenita izjava, da je vsak človek umetnik, še dandanes marsikoga precej razburi in je deležna tudi prejšnjega nerazumevanja. "Ko me vprašajo: Ste umetnik? Jim odgovorim: Prenehajte s temi neumnostmi! Samo če s tem mislite, da smo vsi umetniki, sem tudi jaz umetnik. Sicer pa ne," je Beuysa razburjalo to vprašanje. Tudi vprašanje meje oziroma povezave med življenjem in smrtjo je bilo ena izmed njegovih priljubljenih tem, s katero se je ukvarjal v svojih akcijah, performansih in instalacijah. Na videz banalni predmeti vsakdanje rabe v njegovih multiplih in instalacijah v novem, umetniško zavednem kontekstu predstavljajo labilno in pogosto nadvse bolečo mejo med življenjem in smrtjo. Zanj je bilo vse, kar obstaja, potencialni predmet in sredstvo umetniške artikulacije – vključno s človeškim govorom.

Želel je prispevati k "zdravljenju" duha in telesa, večni temi svojega ustvarjanja, kar mu je med drugim prineslo naziv Šaman. Čeprav je njegovo delo pogosto povezano z metafizičnim ozadjem, akcijo in teorijo, je bil Beuys pravzaprav naklonjen muzejem. Vendar za svoje stvaritve, ki so na ogled v galerijah in muzejih po vsem svetu, ni pravil, da so razstavljene, temveč da so tam shranjene. Veliko pomembnost je pripisoval temu, da se umetnosti ne fetišizira in da umetniško delo uteleša živo snov oziroma energijo in da se z umetniškim delovanjem (akcijami) registrirata in dokumentirata pretok in delovanje te energije.

Po vojni se je leta 1946 vpisal na študij monumentalne skulpture na düsseldorfski Akademiji lepih umetnosti, ki ga je končal leta 1953, ko mu je bilo že 32 let. Po akademiji se je dve leti posvečal predvsem risanju in tako je nastalo na tisoče skic, sicer pa so bila 50. leta prejšnjega stoletja v znamenju izdelovanja monumentalnih skulptur. To je bilo izjemno naporno obdobje zanj, poleg nezavidljive finančne situacije se je spopadal tudi s travmami vojne izkušnje. Leta 1965 je imel svojo prvo samostojno razstavo v zasebni galeriji Schmela v Düsseldorfu. Na odprtju je obiskovalce zaklenil iz galerije, tako da so lahko dogajanje opazovali zgoj skozi okna, on pa se je z mrtvim zajcem v naročju sprehajal od slike do slike in mu na oho podajal svojo razlago lastnih stvaritev. Kako razložiti slike mrtvemu zajcu (Wie man dem toten Hasen die Bilder erklärt) se je v zgodovino zapisalo kot eno njegovih najpomembnejših uprizoritvenih del.

Objeti kojota v slovo po treh dneh sobivanja
Sledila so leta intenzivne uporabe klobučevine, takrat so med drugim nastala dela Homogena infiltracija za koncertni klavir (1966), Homogena infiltracija za čelo (1967) in Krdelo (1969). V naslednjem desetletju pa je razvil tudi lastno obliko konceptualne umetnosti z novo vizualno sintakso. Leta 1974 je odpotoval v New York, kjer je bil za izvedbo performansa Rad imam Ameriko in Amerika ima rada mene v Rene Block Gallery za tri dni po osem ur zaprt v prostor z živim kojotom ter odejo iz nepogrešljive klobučevine, slamo in sprehajalno palico. Po treh dneh je dejansko v slovo objel kojota, ki se je v tem času že navadil na njegovo družbo. Beuysa pa so – zavitega v klobučevino – od letališča do galerije kot tudi na poti nazaj prepeljali v rešilnem vozilu in nato prenesli na nosilih. Ameriška tla je torej zapustil, ne da bi kdaj zares stopil nanja in kot je razložil sam: "Hotel sem se izolirati, se zaščititi, videti nič od Amerike, razen kojota." Performans mu je prinesel široko prepoznavnost v ZDA in velja za enega največjih v zgodovini umetnosti.

Sicer pa se je Beuys že za časa študija začel zanimati za ideje avstrijskega filozofa, pedagoga in umetnika Rudolfa Steinerja. Njegov antropozofski nauk trdi, da je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta. Beuys je svojo umetniško teorijo in prakso utemeljil na Steinerjevi misli o načinu delovanja odnosov med mikro- in makrokozmosom, o človeku in njegovi povezanosti z naravo in celotnim vesoljstvom ter o specifični vlogi umetnosti v povezovanju in poglabljanju teh odnosov. Čeprav ga je s Fluxusom povezovalo zavračanje konvencionalne umetnosti, je bilo njegovo pojmovanje precej drugačno, saj je na umetnost med drugim gledal kot na duhovno in politično odrešilen proces. Glede na njegov pogled bi morala umetnost skorajda delovati kot nekakšna socialna služba, kiparstvo pa bi lahko s svojim preoblikovanjem oblik ponudilo družbi način, kako naj se tudi sama preoblikuje.

Leta 1978 je bil v nemškem dnevnem časopisu Frankfurter Rundschau na dveh straneh objavljen njegov članek Apel za alternativo, sporočilo katerega je še danes nadvse aktualno. "Osrednje vprašanje je bilo: Kaj lahko storimo? Kako naj razmišljamo? Apel je bil napisan v pogojih bipolarne svetovne delitve, vendar ostaja pomemben v svojih bistvenih točkah. Vprašanje ekologije, ki jo Beuys vidi kot neločljivo od kritike gospodarstva, usmerjene k neomejeni rasti, in vprašanje spreminjanja gospodarskih razmer v trajnostno proizvodnjo sta še aktualnejši kot kdaj prej. Njegovi predlogi so izčrpno oblikovani in vključujejo vsa področja družbenega življenja, dotikajo se konceptov denarja in kapitala ter vprašanja demokracije in svobode. Gre za oblikovanje prvega osnutka pogodbe o človeštvu, zasnovane na podlagi umetnosti. Zahteva solidarno zvezo vseh alternativnih skupin, ki razmišljajo na demokratični osnovi. Beuys v pozivu zapiše: 'Priti mora do VELIKEGA DIALOGA, medskupinske, interdisciplinarne in mednarodne komunikacije med alternativnimi modeli reševanja.' To je nekaj, kar ostaja še naprej pomembno," je povedala Catherine Nichols.

Za Beuysa je možnost samoodločbe ljudstva predstavljala najvišje načelo in tako se je že v 60. letih začel zavzemati za višjo stopnjo demokracije ter seveda ni ostal le pri besedah. Skozi leta je ustanovil ali soustanovil več političnih organizacij - od Nemške stranke študentov (1967), Organizacije za neposredno demokracijo skozi referendum (1971), Svobodne mednarodne univerze za ustvarjalnost in interdisciplinarne raziskave do nemške stranke Zelenih (1980), čeprav je s svojo nekonvencionalnostjo pozneje v očeh strankarskih kolegov obveljal za "norega".

Med letoma 1962 in 1972 je poučeval na düsseldorfski akademiji, kjer je bil med njegovimi študenti tudi Gerhard Richter, danes eden najbolje prodajanih živečih umetnikov. Znano je, da se je Beuys na akademiji zadrževal od jutra do večera. Slovel je kot strog profesor, do katerega so študentje gojili strahospoštovanje, vendar jim nikakor ni vsiljeval svojega pristopa k umetnosti, svojega sloga ali tehnik.

Bil je avtoriteta, ki pa je bila neomajno na strani študentov. Uprl se je vpisnim kvotam in se odločil poučevati tudi študente, ki niso bili sprejeti na akademijo. Njegova pobuda proti vpisnim kvotam je zanetila pravi študentski upor in zasedo dela akademije. To je za takratnega ministra za znanost v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija in poznejšega nemškega predsednika Johannesa Raua, predstavljalo naravnost nezaslišano provokacijo. Rau se je nanjo odzval z brezpogojno odpovedjo in tako je Beuys ostal brez profesure na akademiji. Vendar je nato v prvi polovici 80. let predaval v več različnih ustanovah kot gostujoči profesor.

Soočenje družbenih vprašanj z umetniškimi sredstvi
Beuys je zares verjel, da bi lahko bili prav vsi vključeni v umetnost. Osrednje sporočilo njegovega koncepta socialne skulpture je bilo, da je treba družbo samo razumeti kot umetnino. V okviru Documente 7 v Kasslu je leta 1982 zagnal kampanjo, naslovljeno 7000 hrastov, v okviru katere je kot odziv na vse bolj razširjeno urbanizacijo s pomočjo prostovoljcev zasajal drevesa, pospremljena z bazaltnimi kamni. Zadnje drevo tega dela, ki je kombinacija krajinske umetnosti, urbanističnega načrtovanja in enviromentalizma, je bilo zasajeno šele v letu 1987 na dan prve obletnice njegove smrti. Projekt, ki je sprva naletel na neodobravanje, je postal pomemben in še zmeraj vzdrževan element mesta Kassel.

Kot pove Catherine Nichols, njegovo delo in svetovni nazor še zmeraj močno odzvanjata v umetnosti današjega časa: "Vse od Beuysove smrti je tudi vse bolj zaznavno zanimanje za družbena in politična vprašanja v sodobni umetnosti. Oblika pristopa, diskurzivni formati, organizacija kolektivnega dela in poskus soočenja družbenih vprašanj z umetniškimi sredstvi prav tako izhajajo iz Beuysa. Njegova Organizacije za neposredno demokracijo skozi referendum, še posebej pa njegova Svobodna mednarodna univerza za ustvarjalnost in interdisciplinarne raziskave ter ob koncu življenja še ekosocialna skulptura 7000 hrastov na Documenti 7 v Kasslu odzvanjajo v pristopih, kakršen je bil projekt Susanne Lacy Across and In-Between: The Yellow Line leta 2018, v katerem je šlo za kolektivni odziv glede meje s Severno Irsko pod pogoji brexita. Beuysova zgodnja ekološka angažiranost še zmeraj močno pritegne pozornost številnih umetnikov, ki se ukvarjajo z vprašanjem trajnostne krize. Vendar njegov vpliv nedvomno presega umetniško področje v ožjem pomenu ter ga je vse pogosteje najti v filozofskem in sociološkem, pa tudi v političnem diskurzu o družbenih spremembah."

Josephu Beuysu se v letu 100. jubileja rojstva v njegovi rodni zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija poklanjajo z razstavami v okoli 25 muzejih in drugih ustanovah. V prostorih tamkajšnje zbirke K20 se mu poklanjajo z razstavo Vsak človek je umetnik. Kozmopolitske vaje z Josephom Beuysom, v katero so na tak ali drugačen način poleg sodobnih umetnikov vključena tudi imena, kot so Angela Davis, Michel Houellebecq, Patti Smith, Edward Snowden, Greta Thunberg in Malala Jusafzai. Catherine Nichols, ki kurira razstavo skupaj z Isabelle Malz in Eugenom Blumejem, glede te kuratorske poteze pravi: "Z odločitvijo, da se razstava ne pojmuje zgolj kot umetniški diskurz v ožjem pomenu, temveč da se vključi tudi posameznike, ki so se podali v to, kar je Hannah Ahrendt poimenovala polje "zunanjega videza" javnega in političnega delovanja – včasih tudi z resnim ogrožanjem lastnega življenja kot v primeru Edwarda Snowdna – želimo raziskati dimenzijo umetnika, ki jo je Beuys obravnaval v svojem aksiomu, da je vsakdo umetnik."

In dodaja, da je "on sam bil vzorčen primer te 'nove vrste razširjenega političnega človeškega bitja'. Gre za umetnika, ki je bil v prvi vrsti revolucionar, usmerjen v razvojno, mirno preobrazbo družbe, včasih tudi z nenavadnimi sredstvi. Greta Thunberg je na primer pokazala, da je tisto, kar bi se sprva lahko zdelo povsem brezupno, osamljeno dejanje, ki izvira le iz lastne volje, na primer njena šolska stavka pred švedskim parlamentom, pripeljalo do enega največjih svetovnih gibanj vseh časov – seveda gibanja proti podnebnim spremembam. Dinamika tega zavzetega samopolnomočenja, kakor ga je do skrajnosti živel tudi Beuys, je res zgledna - še posebej dandanes."

Beuysu, ki je umrl zaradi odpovedi srca pri 64 letih, se v tem jubilejnem letu poklanjajo med drugim tudi muzeji v Berlinu, Stuttgartu, Darmstadtu in na Dunaju. V ljubljanski Moderni galeriji so v tem mesecu v ospredje postavili pet njegovih multiplov, ki so na razstavi del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Prav na datum njegovega rojstva, torej 12. maja, je organizirano tudi javno vodstvo, v okviru katerega bodo predstavljeni njegovi multipli.