Trije umetniki se sicer izražajo skozi zelo različne vizualne prakse, skupna pa jim je razstavna dejavnost v mednarodnem prostoru in časovni okvir 90. let preteklega stoletja, znotraj katerega so oblikovali svojo umetniško pot. Po besedah umetniške vodje Cukrarne Alenke Gregorič, so k sodelovanju povabili trojico umetnikov, vsak umetnik pa si je nato izbral kuratorja.

Šejla Kamerić pod naslovom Popolna tenzija v galeriji parter in drugem nadstropju predstavlja izbor eksplicitno političnih del, kot ga je kuratorsko zasnovala Galit Eilat. Dela so postavljena v samorefleksivnem zaporedju: pritličje in drugo nadstropje se medsebojno zrcalita, zrcalijo pa se tudi besedne intervencije in umetniška dela. Rdeča nit celotne razstave je umetničino vseživljenjsko spoprijemanje z disleksijo in disgrafijo, ki vpliva na introspektivnost njenih zadnjih del. Med razstavljenimi deli je tudi reinterpretacija instalacije EU / Drugi. Delo EU / Drugi – Vrtenje okoli svoje osi, ki jo je umetnica leta 2000 predstavila na Manifesti.

Za v Albaniji rojenega umetnika Adriana Pacija je to prva večja predstavitev v Ljubljani, kjer se je leta 2000 predstavil prav na Manifesti. Predstavlja se z razstavo Valovi in pogledi, ki je na ogled v kletnem prostoru in prvem nadstropju. V prvem nadstropju so na ogled slike, katerih glavna značilnost je, da izhajajo iz posrednega ali posredovanega pogleda po nekom tretjem. Kot je pojasnil kustos Pierre Bal-Blanc, je umetnik podobe izbral iz kinematografskih virov ali obstoječih videov, ki jih ni posnel sam, kot so denimo odlomki iz filmov Piera Paola Pasolinija ali amaterskih posnetkov praznovanj, nato pa jih je s čopičem reproduciral v sliki. Ob njih je na ogled izbor risb, skic in slik njegovega očeta Ferdinanda Pacija. V kleti je predstavljena novonastala videoprojekcija z naslovom Na valovih zvon zvoni. Po besedah umetnika se navezuje na legendo, povezano z mestom Termoli v regiji Molise v Italiji.

Tobias Putrih se predstavlja v avli, in sicer z deli, ki ji povezuje naslov Red sladkosti. Avlo so prvič uporabili kot razstavni prostor, postavljanje razstave pa je bilo po besedah Alenke Gregorič velik izziv. Cukrarna je v slovenski kolektivni spomin vpisana kot prostor slovenske moderne, pa tudi kot prostor neštetih zanimivih zgodb. Zgodovina stavbe je med Bostonom in Ljubljano živečega umetnika spodbudila k razmišljanju o različnih zgodbah, ki jih v svojih nedrjih skriva vsaka stara hiša. Zato je številna razdrobljena pričevanja združil s pripovedmi o preteklosti, preobrazbo prostora v galerijo, beremo ob razstavi.

Glavna komponenta postavitve so nosilne strukture raznoterih oblik iz kosov perforiranih belih aluminijastih plošč, sicer vizualne konstante stenskih oblog notranjih volumnov Cukrarne. Po Putrihovih besedah so oblike kosov nastale z računalniško simulacijo padca plošč z višine 2864 metrov, kolikor je visok Triglav. Na panojih so razstavljeni trije digitalni odtisi, ki jim je skupna zamegljena stara fotografija Cukrarne, čeznjo so razvrščene skupine barvnih pik, od katerih vsaka ponazarja besedo, z računalniškim vmesnikom pretvorjeno v barvo. Na vsaki od grafik je z barvnimi pikami zapisana ena od pesmi Josipa Murna - Aleksandrova: Sneg, Zvezde in Nebo, nebo.

Razstava Tobiasa Putriha bo na ogled do 15. septembra, razstavi Šejle Kamerić in Adriana Pacija pa lahko ujamete do 13. oktobra.