Upodobitve razstav iz poznega 18. in 19. stoletja, ko se medij razstave zares uveljavi, se hitro zazdijo rahlo romantične. Kar preseneča, je natrpanost sten z deli. Danes tega ne boste videli. Obstaja pa vedno več poskusov, kako preseči konec 20. stoletja uveljavljeni tip razstavnih prostorov, t. i. 'white box' (belo škatlo), in z razstavo ustvariti nekakšno celostno umetnino.

Na pogovoru v organizaciji revije Outsider in Mednarodnega grafičnega in likovnega centra ob Plečnikovi trafiki na Vegovi ulici so udeleženci različnih profilov razmišljali o sodobnih pristopih k oblikovanju razstav in z občinstvom delili tudi svoje izkušnje.

Sorodna novica V polmraku slike zasvetijo drugače ali kako razstavljati in brati dela Zmaga Jeraja?

Specifična osvetlitev razstave Zmaga Jeraja
Izhodišče pogovora je bila aktualna razstava slikarja Zmaga Jeraja (1937–2015) v MGLC-ju, ki jo zaznamuje poseben pristop k osvetlitvi njegovih del. Dela so postavljena zgoščeno in slabo osvetljena; ponekod reflektor občasno osvetli dela in s tem na neki način prisili obiskovalca, da se pred deli pomudi nekoliko dlje. Kot je na pogovoru omenil Matej Andraž Vogrinčič, bi po nekih priporočilih pred umetniškim delom morali stati minuto in pol, da bi si ga ogledali. Dejal je: "V galerijah vedno gledam, kako dolgo se ljudje zadržijo pred sliko. Minuto in pol redko."

Delati revolucijo iz razstave je težko
Zanimivo je bil tudi njegovo stališče, da pri nas obstaja neka raven drznosti pri razstavljanju, a da se to pogosto zgodi, ko aktivno sodeluje tudi umetnik. Na koncu razprave je sklenil: "Delati revolucijo iz razstave je težko." Ljudje pri obisku razstave namreč pričakujejo določen protokol, da se pri tem počutijo varne. Že tako težko ljudi 'spraviš' v galerijo, da bi se morali pa še kakor koli angažirati … Kot opravičilo, da sploh pridejo, pogosto rečejo, da so pripeljali otroke.

Obiskovalci so radi plezali čez ograje
Dobre izkušnje z angažiranjem občinstva imata arhitektka Nika Grabar in umetnik Matej Andraž Vogrinčič. Nika Grabar, ki sodeluje s kolektivom Nonument, je orisala izjemno zanimiv dogodek, ki so ga organizirali v parku vile Bled. Kot je povedala, je v uporabi le del parka, če pa se sprehodite po zaraščenih potkah v drugem delu, lahko vidite veliko Plečnikovih zasnov. Morate pa prestopiti nekaj ograj. To so ljudem vnaprej tudi povedali, ampak so bili nad 'pustolovščino' navdušeni in na koncu skoraj razočarani, da ograj ni bilo več.

Vsako jutro nova vreča z oblekami
Zanimive anekdote o sodelovanju z občinstvom ima tudi Matej Andraž Vogrinčič. V Ljubljani ga verjetno še največ ljudi pozna po oblečeni hiši, a hišo je oblekel tudi v Benetkah. To je bilo leta 1999 in oblekel je menda edino prostostoječo hišo na javnem prostoru v Benetkah. Pravi, da je sreča, da so v Benetkah ulice tako ozke. Tako je lahko vsakega mimoidočega nagovoril, naj mu donira kakšno oblačilo. In rezultat: "Na prenosnem gradbenem odru, na katerem sem delal, me je vsako jutro čakala vrečka z oblačili."

Podobno izkušnjo sodelovanja 'običajnih' ljudi je imel tudi v avstralskem mestu Adelaide. Posebnost mesta je, da imajo na parkiriščih velika in pa majhna parkirna mesta. Velika so namenjena predvsem kmetovalcem v okolici, ki se prevažajo v poltovornjakih. Vogrinčič je pri prebivalcih mesta dve leti zbiral avtomobilčke. Nabral jih je 14.910 in jih pritrdil na zid. "Na mizah so bili tudi daljnogledi, da si lahko lociral svoj avtomobilček," še pojasni nadaljnje sodelovanje drugih ljudi. Dodal je še: "Vključevanje občinstva je zelo pomembno, sploh pri projektih v javnem prostoru, ki je skupen."

Beneški bienale je vsakič ambientalno drugačen
Ko govorimo o vedno pogostejši uporabi ali stilizaciji ambienta za razstave, velja omeniti ljubljanski grafični bienale, ki je v zadnjih edicijah presegel formo razstavljanja del na belih stenah. Še bolj je v tem pogledu smiselna omemba beneškega bienala, ki predvsem – kot je omenil Jure Kirbiš, kustos v Umetnostni galeriji Maribor – z vsakokratno novo ureditvijo sten v predelu Arsenala, nekdanjega kompleksa državne ladjedelnice, orožarne in skladišča v Beneški republiki, ustvarja povsem različne razstavne prostore na različnih izvedbah bienala.

Selitev razstav v negalerijski prostor
Na razpravi je bila zanimiva tudi misel, da preselitev razstave v negalerijski ambient razstavi dodaja neki vsebinski podton. In kot je dejal Kirbiš, številni obiskovalci trienala umetnost in okolje EKO, ki trenutno poteka v Mariboru, razstavo obiskujejo prav zaradi lokacij, kjer poteka. Vsaka izvedba se namreč seli na drugo lokacijo; trenutna poteka v modernistični vili, ki je bila sanatorij in pozneje oddelek mariborskega zdravstvenega doma. "To je čudovita modernistična vila v središču mesta, obdana s čudovitim vrtom. Skozi luknje v ograji lahko kukamo vanj," je še povedal Kirbiš.

Pripomba Nike Grabar na umeščanje razstav v negalerijske prostore je bila: "So pa tudi zagate, ki zadevajo varnost, osvetlitev, vlago, zagotavljanje standardov, kar danes postaja vedno bolj komplicirano. Če se ukvarjaš z umetnostjo v Sloveniji, je to po mojem mnenju tako ali tako neko kaskadersko področje."

Sodelovanje kuratorja je dobrodošlo
Omenjeno je že bilo, da kot (so)kuratorji sodelujejo tudi umetniki. A tudi izrazito avtorski umetniki cenijo navzočnost kuratorja. Kot je povedal Matej Andraž Vogrinčič, kurator ponudi neko sveže oko, ponudi pogled nekoga od zunaj, ki je dobrodošel: "Pokaže ti kaj, česar sam ne vidiš."

Razstavljanje umetnosti ali arhitekture je seveda specifično. Umetnost že ontološko zahteva neki estetski vidik, arhitektura je bolj kompleksna. Lahko je sicer razstavljena poenostavljeno na plakatih, ki napovedujejo prihodnje projekte, a že sama disciplina arhitekture zahteva neki ambicioznejši pristop k oblikovanju razstave. Prav tako tudi oblikovanje artefaktov.

Občutek kolektivne izkušnje
A bistvo razstav ostaja, kar je dobro strnila Nika Grabar, da gre pri razstavah za "občutek kolektivne izkušnje, za kolektivno oblikovanje vednosti. Je nekaj, kar je specifično drugače, kot če beremo članek ali knjigo. Ljudje gredo skupaj v določen prostor in skupaj nekaj doživijo v določenem časovnem oknu."