Muzej Stedelijk ima v lasti vsaj 20 Ulayevih del, vključno z dvema fotografskima serijama, znanima pod naslovoma Homeless iz leta 1992 in Rest Energy iz leta 1980. Obe seriji sta nastali v sodelovanju z Marino Abramović.

Četverica tematskih sklopov
Razstava, ki bo na ogled od novembra 2020 do aprila 2021, bo raziskovala štiri teme: umetnikovo osredotočenost na performans in performativne vidike fotografije, njegovo raziskovanje spolne identitete in telesa kot medija, njegovo ukvarjanje z družbenimi in političnimi vprašanji ter njegov odnos z Amsterdamom.

Leta 1943 v nemškem mestu Solingen rojeni Ulay namreč od konca 60. let prejšnjega stoletja živi med drugim v Amsterdamu in prav tam je tudi spoznal Abramovićevo. Sicer pa je od leta 2009 za svoj dom izbral še Ljubljano, kjer je pred kratkim odprl projektni prostor, delujoč pod Fundacijo Ulay, ki je registrirana v Amsterdamu.

Soočenje med performansom
Ulay in Abramovićeva, ki sta bila par tudi zasebno, sta se razšla leta 1988. Njuna zveza je spet prišla v ospredje leta 2010 med njenim performansom The Artist is Present (Umetnica je prisotna) v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), med katerim je tri mesece po deset ur na dan in šest dni na teden – skupaj točno 736 ur in pol – sedela na stolu, obiskovali pa so jo naključni obiskovalci muzeja in ji zrli v oči. Nepričakovano je prišel tudi Ulay, kar jo je spravilo v jok.

Umetnikova zmaga na sodišču
Leta 2015 pa je proti njej vložil tožbo, v kateri je trdil, da je kršila pogodbo, ki sta jo leta 1999 podpisala glede skupnih del. Abramovićeva naj mu ne bi odštela ustreznega odstotka od prodaje del, še več, v 16 letih naj bi ga izplačala le štirikrat. Sodišče v Amsterdamu je nato leta 2016 odločilo, da je Ulay upravičen do 20 odstotkov zaslužka od njunih del, kot je tudi zapisano v izvirni pogodbi, Abramovićeva mu je zato morala za nazaj plačati več kot 250.000 evrov in pokriti sodne stroške v vrednosti 23.000 evrov. Glede na odločitev sodišča pa je morala tudi jasno označiti njuna skupna dela: tista, ki so nastala med letoma 1876 in 1980, z Ulay/Abramović, tista, ki sta jih ustvarila med letoma 1981 in 1988, pa Abramović/Ulay.

"Svojo identiteto in telo je uporabil kot svoj medij."
Rein Wolfs, ki je mesto direktorja muzeja zasedel poleti, je v izjavi za javnost zapisal: "Glede na vse večje zanimanje za umetnost performansa je zdaj čas, da znova ovrednotimo zgodovino te discipline in ozadja umetnikov, ki so jo oblikovali. Ulay, tudi v letih sodelovanja z Marino Abramović, je od 70. let preteklega stoletja pomembna osebnost performansa in body arta. Svojo identiteto in telo je uporabil kot svoj medij. S svojo bogato zgodovino in poglobljenim strokovnim znanjem o umetnosti performansa Stedelijk obnavlja svojo zavezanost tej obliki umetnosti, da potrdi njeno aktualno pomembnost."