"Levi radikalec je ukradel našo najlepšo sliko" Ta napis najprej opaziš, ko vstopiš v zadnjo sobo razstave Ulay Jaz drugi. Oziroma vsaj jaz najprej opazim ta napis, pravzaprav naslov nekega časopisnega članka. Ker je pač tipično za leto 1976, da so tetovažo (četudi zgolj v namen izvedbe umetniškega projekta) označili za levega radikalca.

In to, da je bilo to tipično, tudi razloži, zakaj je Ulayu in producentu Marku Steinerju komaj uspelo najti snemalca, ki je bil pripravljen svoje ime vključiti v danes sicer ikoničen projekt vožnje z 'razsutim' citroenom do berlinske Nove narodne galerije, Ulayev vstop v objekt, spust v klet, kjer je stalna razstava (oziroma je trenutno ni, ker sicer tudi mojo najljubšo berlinsko galerijo, med drugim dom Siegmarja Polkeja in dadaistov že nekaj let prenavljajo), odtujitev slike Revni pesnik, beg – najprej peš, potem z avtom in spet peš – do Kreuzberga, postanek pri družini turških gastarbajterjev, obešanje slike v njihovo stanovanje, klic v pisarno direktorja galerije in čakanje na prihod njega in policistov.

"Govorimo o letu 1976. Imeli ste RAF in Baader-Meinhof, nasilno, militantno skupino, in nihče ni želel tvegati," pravi Ulay, ki si ga, iskreno povedano, kot terorista niti ne morem predstavljati. Še danes, ko ima Ulay 73 let in je za njim tudi na filmski trak posnet trd boj z rakom, je izredno eleganten moški; pravzaprav galanten in očarljiv in izjemen pripovedovalec; moški, ki je celo v nekoliko prekratkih hlačah (verjetno namenoma prekratkih) videti kot nekdo, ki ima spontano dober okus za modo. Ampak dejansko mu ustreza njegova samooznaka: "Sem pač star hippy iz Amsterdama." In veliko bolje si ga predstavljaš ob robu kakšnega pacifističnega gibanja kot pa v skrajni levičarski urbani gverili, kot je teroristična skupina v liniji Frakcije rdeče armade.
Z nožem v škornjih naokrog
"Pogosto sem nosil te škornje," pokaže na niz performativnih fotografij v eni od drugih sob razstave Jaz drugi v ljubljanski Mestni galeriji, na katerih se skupaj s svojim psom, mladim borzojem, in v nekakšni kabaretski transvestitski opravi sprehaja po sipinah, »v njih pa vedno velik nož. Nosil sem dolge nogavice in škornje, v katerih sem imel nož. Vedno sem imel pri sebi velik nož. Ni se mi bilo treba braniti, nikogar nisem ubil, tega ne bi storil.« Ja, ne verjamem, da bi Ulay želel tvegati življenja katere koli morebitne nedolžne žrtve v boju proti vsemu tistemu in vsem tistim, ki so jih nemški teroristi v sedemdesetih povezovali s hudičevo sprego prežitkov nacizma in zahodnega imperialističnega kapitala. Morda je njegova osebna politika sledila etiki RAF-ovcev, a z njimi verjetno ne bi sodeloval. Ampak, leta 1976 so te zelo hitro povezali z njimi.

Frank Uwe Laysiepen in fantastični dosjeji (potencialnih) teroristov
Kot drobno zastranitev v zgodbi o projektu There is a Criminal Thouch to Art (V umetnosti je zločinska naveza), ki razloži strah snemalcev, ki sta jih snubila Ulay in Steiner, in tudi to, da se pozneje Ulayevo ime oziroma ime Frank Uwe Laysiepen znajde v debelih seznamih potencialnih subverzivnih elementov, je anekdota o preobražanju Zahodne Nemčije v državo (popolnega) nadzora; v neko slutnjo orwellovske države; v nekaj, kar se nam zdi, da je značilno šele za ZDA (in njene partnerice) v obdobju post-9/11. Napaka.
Leta 1976 je, denimo, službo oziroma enega vodilnih položajev v podjetju Interatom, za razvoj civilne jedrske tehnologije specializirani hčerinski firmi Siemensove družbe Kraftwerk Union AG, izgubil Klaus Traube. Traube ni znan mož, je pa njegova zgodba pomembna za razumevanje razmer v ZR Nemčiji leta 1976; tudi za podvige, kot je kraja slik; starih slik. Siemens je zatrjeval, da je odslovitev Traubeja izjemna izguba, saj naj bi na svetu bile le tri osebe s strokovnim znanjem in s kvalifikacijami, potrebnimi za vodenje tedaj aktualnega projekta gradnje jedrske elektrarne v Kalkarju na zahodu ZRN-ja.
Ampak ne, Traube je moral oditi, ker je bilo njegovo ime v fantastičnem sistemu Horsta Herolda. Ker je Traube pač poznal Joachima Kleina. Ampak poznal ga je, še preden je ta postal terorist in sodelavec Ilicha Ramireza Sancheza (ime Ilich ni naključje, njegova brata sta Vladimir in Lenin), bolje znanega kot Carlos Šakal na sedež OPEC-a na Dunaju leta 1975. In poznal ga je, še preden je ta kot voznik v zapor Stuttgart-Stammheim na obisk k jedru RAF-a odpeljal Jean-Paula Sartra. In tako se je v fantastičnem sistemu lahko znašel vsak, ki je bil nekoč kakor koli povezan s teroristi in urbanimi gverilci; tudi ko ti to še niso bili; in vsak je tako lahko izgubil službo v javnih ustanovah.

In tako bi bil lahko kompromitiran vsak, ki bi asistiral Ulayu. Ker kdo drug kot levi radikalec, terorist torej, bi pa želel ukrasti najljubšo sliko Nemcev …

Zahodna Nemčija, dežela več kot 100.000 morebitnih teroristov
Ja, neposredno v fantastični sistem Horsta Herolda bi šel. Ta je kot predsednik BKA (Bundeskriminalamt oziroma Zvezni kriminalni urad) od jeseni 1971, ko je sicer polovica prve generacije RAF-a že bila v ječi, vzpostavil računalniško omrežje, sistem za nadziranje in lovljenje (potencialnih) teroristov. Kot piše Stefan Aust v knjigi Der Baader-Meinhof Komplex, je imel BKA ob Heroldovem prevzemu mesta predsednika BKA letni proračun 54,8 mio DEM in 1820 delovnih mest, od katerih ji je bilo zasedenih 1113. Leta 1981, ko je Herold položaj zapustil, je bil proračun 290 mio DEM, 3289 delovnih mest in tam je dejansko delalo 3536 uradnikov.

Sanje vsakega kriminalista
S sistemom obdelave podatkov, ki ga je vzpostavil Herold, je, kot piše Aust, prvič nastal sistem, ki je izpolnjeval dvoje sanj vsakega kriminalista: zbrati kar največ podatkov in v najkrajšem mogočem času povezati posamezne informacije. Leta 1979 je v poročilu notranjega ministra Gerharta Bauma navedenih 37 datotek oziroma kartotek, v katerih je bilo zapisanih 4,7 milijona oseb in 3.100 organizacij. Nekatera imena sicer po večkrat. V zbirki prstnih odtisov so bili odtisi 2,1 milijona ljudi, potem je obstajala še zbirka fotografij 1,9 milijona ljudi in tako naprej … Jedro in srce tega sistema je bila datoteka PIOS (Personen, Institutionen, Objekte und Sachen - Osebe, ustanove, objekti in stvari). PIOS je vseboval podatke o več kot 135.000 osebah, 5.500 ustanovah, 115.000 objektih in okrog 74.000 stvareh.
Med njimi so tudi podatki o Uweju Laysiepenu Ulayu.
In hkrati z njimi je nastal tudi obsežna časopisna dokumentacija akcije.
Ulay se zdi nanjo ponosen. "Zanimivi, vsi ti časopisni izrezki, ne?" pripomni Ulay, "To je verjetno moja najpomembnejša akcija. To ni performans, to je bila demonstrativna akcija. Najprej sem jo naslovil Irritation (Vznemirjenje), pozneje sem naslov spremenil v There is a Criminal Touch to Art (V umetnosti je zločinska naveza)."

Dete iz zaklonišča dobi ime Frank Uwe Laysiepen
Da bi bolje razumeli, zakaj je Ulay kot ključno akcijo svojega opusa izvedel krajo slike, ki (še vedno) velja za nemško ikono, moramo vedeti, kdo Ulay sploh je. Kot Frank Uwe Laysiepen je bil rojen v severnonemškem Solingenu; leta 1943. Druga svetovna vojna je na vrhuncu, Ulay se rodi v zaklonišču. Bil je torej nemški vojni otrok. Ampak ko je ukradel sliko, Ulay ni bil več Nemec. Zahodnonemško državljanstvo je zamenjal za nizozemsko. Danes vztraja, da v intevjuju namesto nemško govoriva angleško.
Pri petnajstih je bil sirota. Osebna zgodovina njegovega očeta pa se bere kot parafraza novejše zgodovine vzponov in padcev nemškega naroda. "Moj oče je bil rojen leta 1892, ko verjetno niso bili rojeni še niti vaši stari starši. Sredi dvajsetih je bil vojak v prvi svetovni vojni in pri petdesetih je bil prav tako vojak v drugi svetovni vojni," pripoveduje Ulay, "Imel je najhujše življenje, kot si ga lahko predstavljate. Toda potem je bil sijajen mož. Po vojni je bil v Berlinu in je sodeloval v nekaj pomembnih podjetjih in pri združevanju nekaj nemških podjetij iz industrije brivskih pripomočkov z družbo Gillette. In vem tudi, da je bil poročen že pred poroko z mojo materjo. Še vedno iščem podatke." Zato je bil Ulay nedavno v Berlinu in brskal po Landesbildstelle (arhiv fotografij, op. P. B.).
V pričakovanju Silke sta kupila dekliška oblačilca. Pride Frank Uwe. Kaj zdaj?
Pa še nekaj pripomni o svojih starših. Da sta si želela hčerko. Oziroma pričakovala sta dekle. Še več, vedela sta, da bo otrok ženskega spola. Silke bo, sta sklenila. Skandinavsko ime naj torej ima. "Ne le, da sta izbrala dekliško ime, tudi obleke za punčko sta že kupila in tako so me nekaj časa oblačili v punčko," pove Ulay ob zgodnjem projektu Pa'Ulay, avtopolaroidih oziroma polaroidnih kolažih, ki povezujejo polovico njegovega in polovico portreta njegovega tedanjega dekleta Paule Françoise-Piso in ki so bili eden od zgodnjih projektov, v katerih je raziskoval svojo spolno identiteto. "Pozneje, ko sem živel s svojo materjo, sem se skrivaj oblačil v njene obleke. Nekaj v meni želelo vedeti več o tem, kako je biti ženska."
Ampak to je bilo že po tistem, ko je zapustil lagodno in skoraj buržoazno življenje in se odpovedal vlogi mladega moža, očeta in uspešnega komercialnega fotografa v nekem manjšem zahodnonemškem mestu in se preselil v Amsterdam. Tam je pogosto obiskoval lokale gejevske scene. Ja, podobno kot številni drugi nemški umetniki njegove generacije je želel (skozi umetnost) najti svojo identiteto. Ampak to je morala biti identiteta, ki je zavrgla parametre meščanskega življenja nacistične in postnacistične Nemčije.
Ti nisi Veronika. Ti si transvestit. Ti so Otto.
"V Amsterdamu je bil bar, v katerega sem zahajal in v katerem so se srečevali transvestiti in transseksualci in vsi so bili videti čudovito. Prelepe ženske so bili," pravi Ulay. Ampak če mislite, da je bila to neka scena egalitarnih svodobnih duhov, se motite. Tam je vladala – vsaj za zunanjega obiskovalca – nenavadna, skoraj agresivna hierarhija: "Problem je bil v tem, da so transvestiti bili moški, ki so bili zgolj videti kot ženske, transseksualci pa so šli do konca; odločili so se za radikalno preobrazbo in zamenjavo spola. In zato transseksualci transvestitov niso hoteli klicati z njihovimi ženskimi imeni. Tako da je bilo pogosto precej napeto. In ko so se vendar zapletli v pogovor, so, recimo, transvestiti nekoga poklicali Veronika, transseksualci pa vztrajno Otto."
Ampak še bolj nenavaden, pa tudi skoraj zabaven, je bil Ulayev položaj v tej druščini. Glede na to, da sam ni pripadal ne eni ne drugi skupini, da se je sicer oblačil v ženska oblačila, a vztrajno zavračal tako rekoč kredo in to žalosten kredo te scene, to je služiti s prostitucijo, si nisem točno znala razložiti, kako težaven ali celo tvegan je bil njegov vstop v ta lokal. Ampak ne. Popolnoma zmotna predpostavka … "Seveda so vedeli, da nisem eden od njih. Ampak (se nasmeji) videti sem bil dobro in izredno so me privlačili predvsem transvestiti. Transseksualci so me bolj ostro kritizirali, ampak imel sem tudi dobre prijatelje. Naokoli sem pa hodil tako …" (pokaže na fotografije iz projekta On'a).
MA iz rdeče buržoazije
V Amsterdamu je srečal tudi Marino Abramović, večletno zasebno in ustvarjalno partnerko, brez katere tudi ne bi imeli fotografij samega akta kraje slike, ki je pravzaprav bistvo tega članka. Danes Ulay imena Marina Abramović ne izgovarja. Pravi ji MA. "Ker ne maram več izgovarjati imena Marina Abramović." Pa čeprav je sodni proces proti njej dobil in mu mora ona zaradi neizplačevanja dobička od skupnih del plačati okrog 250.000 evrov in poplačati sodne stroške.
O skupnih projektih torej tokrat ne bomo govorili. No, samo še to, da je bila ena prvih predstavitev projekta kraje slike na pariškem bienalu leta 1977. Tja je Ulaya spremljala tudi Marina. Drugače pravzaprav ni šlo, saj stanovanja nista imela, denarja za letalske vozovnice tudi ne. Skupaj sta živela v starem rdečem Citroenovem kombiju in z njim je torej v Pariz odšel Ulay, Marina, ki je, praktično gledano, ostala doma, torej v kombiju, pa je seveda šla zraven. Drugam ni imela …

Pa je to delovalo? Nomadsko življenje namreč. "Takšno življenje je blizu mojemu značaju, ne pa tudi značaju Abramovićeve. Ona prihaja iz družine jugoslovanske rdeče buržoazije." Ulay izraza ne spremeni, v tonu in predvsem v nekoliko upočasnjenem ritmu pripovedi pa zaslutiš rahel posmeh. Buržujka torej. In še rdeča povrhu …
Vseeno sta skupaj ustvarila nekaj sijajnih del. Tudi v Parizu. Ko sta prispela na odprtje, nista vstopila na razstavišče; nista se niti udeležila banketa. Ostala sta v kombiju in se vozila v krogu. Odnos v gibanju sta poimenovala projekt. 16 ur sta se vozila in na isti točki je ob vsakem prevoženem krogu MA skozi megafon sporočila številko prevoženega kroga. 16 ur, 2.226 krogov. Na koncu se je motor pregrel. "Vprašanje je bilo, kdo bo odnehal. Ali narediva konec midva ali pa se bo ustavil avto. Ustavil se je avto."
Funkcionalistični biser Neue Nationalgalerie na bizarni lokaciji
Ta isti kombi je Ulaya pripeljal tudi pred Neue Nationalgalerie. Strinjava se, da je to najlepša stavba v Berlinu. Ali pa vsaj najlepša galerija. Mies van der Rohe, vrhunski modernizem. Je pa res, da stoji na eni najgrših ali pa vsaj arhitekturno najbolj žalostnih točk v Berlinu. Zraven Kulturforuma, tisti po nuji razmer, ko so stare galerije in opera in teatri ostali v vzhodni polovici mesta, zgrajeni strukturi, ki sama zase sicer ni napačna. Ampak potem je tam tista čudna pustinja, in vstop v 'biser', del Potsdamske ceste, ki vodi proti Schönebergu, kjer Potsdamska cesta postane bizarna kakofonija novega prestiža, pa trasha, trgovin z 'balkansko' ponudbo zelenjave, ajvarja in podobnega, in z vrhuncem, vstopom na Kurfürstenstrasse, vsaj na videz otožno delovišče prostitutk najnižjega (cenovnega in zdravstvenega) ranga. Izjemno.
Kraja in beg vreden profesionalnega tatu
Ulay je kombi parkiral sicer na zadnji strani galerije, katere zbirka je razstavljena v kletni etaži, zgoraj pa razen ob priložnostnih razstavah sredi ploščadi sije zgolj stekleni kvader. Akcije se spominja: "Vse skupaj sem proučil. Vedel sem, da je mogoče s silo odpreti zasilne izhode, ker so jih gasilci samo zapečatili. Tam so dvoja vrtljiva vrata, glavna vhoda v muzej, ki pa jih sprožitev alarma blokira." Ulay je s seboj vzel le škarje za rezanje žice in ko je prišel do Spitzwega, do postavitve treh njegovih ikoničnih slik, je ravno pred Revnim pesnikom stal paznik. Da bi ga preslepil, se je Ulay obrnil k drugi steni in se začel huronsko smejati. Paznik ga je vprašal, kaj da je, Ulay pa je skočil k izbrani sliki, prerezal vrvi in stekel. "Alarm … glušeč zvok se je sprožil," pripoveduje in opozori še na najbolj kočljiv moment akcije, prihod h kombiju: "Zjutraj je bil akumulator prazen. Zato sem motor med akcijo v galeriji pustil teči."

Uspelo je. Odpeljal je proti Kreuzbergu, kar pa je posneto tudi na filmu. Jörg Schmidt-Reitwein, snemalec, ki je pozneje delal tudi z Wernerjem Herzogom in ki si ni upal v galerijo, da ne bi torej mimogrede postal terorist, je vozil za Ulayem in nato tekel in na koncu ga je akcija tako prevzela, da je celo pozabil na dano besedo, da v stanovanje turške družine pa res ne bo vstopil (iz tam ni enostavnega izhoda in bega in policija in BKA in kriminalisti in vohuni in kaj še vemo kdo bodo gotovo tam) in je dokumentiral tudi obešanje Spitzwega na steno.
Preverijo naj stanje slike
Že na poti v stanovanje je Ulay poklical policijo, povedal, da sprejema vse posledice svojega dejanja, in zahteval, da na naslov turških gastarbajterjev pride tudi direktor Neue Nationalgalerie, do bo preveril, ali je slika poškodovana. "To (poškodba slike, op. P. B.) bi vse postavilo v novo luč." Čakal je pred vrati. Kadil. Zeblo ga je. Plašč je vendar pustil v garderobi galerije. "Snežilo je in bil sem najbolj uboga figura na svetu," Ulay zelo pogosto uporablja besedo ubog oziroma "miserable". V pogovoru je besedo uporabil skoraj desetkrat.
In potem so prišli ogromni tovornjaki, ki so blokirali cel blok. Baader-Meinhof-era pač …
Potem sta prišla še policija in direktor Dieter Honisch. "Pregledali smo sliko in direktor je ugotovil, da je nepoškodovana. Vrnili smo se v galerijo, kjer so še vedno stale stotine ljudi," pripoveduje Ulay in se nekoliko namuzne, "spraševali so jih, kakšen je bil tat. In eni so rekli, da je bil majhen, drugi, da je bil svetlolas." Prvo zaslišanje je bilo v pisarni direktorja: "Tam sem dal izjavo, da je šlo za protestno akcijo. Da nisem terorist, nisem del kompleksa Baader-Meinhof. Trajalo je kakšni dve uri. Potem so me zaprli. V Nemčiji so te tedaj lahko še pred prvim zaslišanjem brez utemeljitve zaprli za 24 ur, s pravico do enega telefonskega klica. Klical sem Steinerja, ki mi je obljubil odvetnika."
3.600 nemških mark ali trije meseci kazni
Potem pripoveduje o zaslišanju, kjer mu je tožilec najprej naštel vrsto kaznivih dejanj, ki naj bi jih zagrešil. "Rekel sem si: do konca življenja ne bom prišel ven." Nato pa! "Naenkrat so se odprla vrata. Vstopil je moj odvetnik. Karl! Otto! Kličeta imeni drug drugega sodnik in moj odvetnik. Res sem imel srečo. Bila sta študijska kolega. Sodnik je bil od tedaj na moji strani in sodba se je glasila: trije meseci zapora ali 3.600 DEM varščine." To je bilo preiskovalno sodišče, in ne da bi plačal kazen, je Ulay odšel in se vrnil na Nizozemsko. Na glavni proces ni nikoli prišel, položnice ni dobil.
Iz Wiesbadna v Maroko, vmes še po denar za varščino
Leto pozneje je ugotovil, da je njegovo ime v tistih omenjenih fantastičnih dosjejih Horsta Herolda. Z Marino Abramović sta bila v Wiesbadnu: "Revna, premražena in uboga (miserable, ponovno, seveda, op. P. B.)". Kot rahlo šaljivi medklic, bi lahko rekli, kaj sta si pa mislila, kako da bo v Wiesbadnu. Saj je ravno tam, na sedežu BKA Herold gradil svoj nadzorni sistem.
Stopila sta v stik z zbirateljem umetnosti, znanim po zbirki umetnosti gibanja Fluxus, Michaelom Bergerjem. "Pojdita malo na sonce, v Maroko, kupim vama vozovnico za Agadir." Kupil jima je letalski vozovnici, a na letališču se je zapletlo. Fantastični sistem Horsta Herolda je deloval! Ulay ne sme nikamor. No, pred sodnika in v ječo seveda sme. Pa je Berger še nekoliko več denarja izbrskal oziroma je donacijo za plačilo varščine prepustil bratu v Münchnu in par je vendarle odšel v Maroko.
Zgodbe o Spitzwegu še ni konec. V resnici je šlo tudi za malomarnost časnikarjev oziroma za specifike njihovega delovnika. Ulay je glavnim časopisnim hišam lepo še pred koncem tedna poslal obvestilo o akciji, ki jo je izvedel v nedeljo. Seveda pa je vedel, da pred ponedeljkom nihče tega ne bo natisnil in da bodo pošto pregledali šele prvi dežurni, ki bodo v nedeljo začeli pripravljati ponedeljkovo izdajo.
Ampak zakaj sploh ukrasti sliko Carla Spitzwega in jo postaviti v stanovanje gastarbajterjev? "Šlo je za kontrast," začne Ulay, "Prvič, institucionalizacija umetnosti, drugič, diskriminacija med področjem umetnosti in sekularnim svetom, tretjič, diskriminacija teh ljudi v boljšem svetu buržoazije. Nisem mogel najti boljšega sprožilnega mehanizma, kot da prav to sliko umestim v prav tisto okolje."
Revni pesnik ali (skoraj) slaba šala o nemški umetnostni ikoni
Pravzaprav bi si lahko mislili, da je tudi to, da je Revni pesnik nemška umetnostna ikona, slaba šala. Za vraga, Spitzweg je sliko naslikal trikrat. Ko jo je naslikal prvič, so jo kritiki tako raztrgali, da je Spitzweg od tedaj naprej svoje slike namesto s polnim imenom podpisoval zgolj s stiliziranim napisom Spitzweck. Kar pomeni žemlja. Ampak Hitlerju je bila pa všeč. In pravzaprav je edino prav, da jo je Ulay odnesel iz van der Rohejeve galerije. Tja delo zares ne spada. Mies van der Rohe, zadnji direktor šole Bauhaus in sinonim mednarodnega modernizma, je idejni protipol Hitlerju.

In potem so Revnega pesnika ukradli zares
No, nekaj let pozneje so to sprevideli tudi drugi in sliko premestili v grad Charlottenburg. Ni se treba truditi, tam je ne boste našli. Sliko so … ukradli. Prav res. Ne kot demonstrativno akcijo. Razen če tega še nismo izvedeli.
Leta 1989 je to bilo. Dva moža sta prišla v grad. Eden na invalidskem vozičku, drugi ga je potiskal. Naravnost k sliki. Tisti v vozičku je zgrabil sliko, paznik je pritekel, usekal ga je po glavi z masivnim okvirjem, pobegnila sta, slike še niso našli. Ampak ni vse izgubljeno, če želite videti sliko. Obstajata še dve različici. Ena je sicer v zasebni lasti v Franciji (nemška ikona!), druga v münchenski Novi Pinakoteki.
Tudi Ulay ni popolnoma proti sliki: "Slika mi je res všeč. Prikazuje revnega pesnika ... Morda je kje boljša reprodukcija. Tule. Prikazuje revnega pesnika pod streho na podstrešju, v postelji, ob njem obilje čtiva. Streha seveda pušča, zato ima odprt dežnik. Najpomembnejša pa je peč, ki služi za ogrevanje. Rokopise, ki jih piše, kopiči ob njej in jih uporablja za gorivo, za ogrevanje. Gre torej za nekakšno Sizifovo delo. Na tej reprodukciji tega ne vidimo, toda na steni so namenoma verzne stopice. To je zelo zanimivo. S tem se Nemci identificirajo. Pesnik in umetnik mora biti reven."
Estetika brez etike je kozmetika
No, reven trenutno ni. Je pa res, da mu verjameš, ko pravi, da mu za denar ni mar. In da svojega gesla ni napisal zgolj zato, ker se dobro sliši: "Ästhetik ohne Ethik ist Kosmetik." V nemščini se pač bolje sliši: Estetika brez etike je kozmetika.

Mirnost tistega, ki ve, da dela prav
To je seveda nepopoln portret Ulaya. Tudi zelo samovoljen izsek iz intervjuja z enim najprijetnejših sogovornikov. Ne, nikakor ni kot Marina Abramović. Ona vedno zavzame držo oziroma vlogo velike performerke. Vsaj tako se mi zdi po drobni izkušnji z njo. Ko sem se z njo pred nekaj leti srečala na Dunaju, se je sicer najprej prisrčno šalila z našo ekipo in izredno jo je zabavalo, da si lahko z nekom pripoveduje stare jugoslovanske šale. A potem je zavzela vlogo intervjuvanke; v do tal segajoči črni obleki je postala velika Črnogorka, katere izjavi, da so v njihovi družini vsi dolgoživi, da je bil eden celo razglašen za blaženega ali nekaj podobnega …, nemudoma verjameš. Kot svečenica je bila. Prvo vprašanje sem komaj izdavila, nato je bilo bolje.
No, z Ulayem je radikalno drugače. On je … človeški. Morda ni tako veliko ime umetnosti oziroma zagotovo ni, ampak gotovo ni le opomba v knjigi o Marini Abramović, v kar ga je ona po njegovem lastnem pričevanju in v skladu s sodbo sodišča v zadnjih letih oziroma po ločitvi na Kitajskem zidu leta 1988 poskušala pomanjšati; in verjamem, da ima okoli sebe več ljudi, ki ga imajo iskreno radi. Nekaj pa drži, oba, on in Marina, izžarevata tisto sklenjenost duha, mirnost tistega, ki ve, da je delal prav.