Ko je imel 19 let, je srbski umetnik Luka Ličina začel proces, ki mu je predrugačil življenje. Odločil se je, da izstopi iz dotlej edinega mu zares poznanega sveta, sveta, v katerega je bil rojen kot otrok staršev Jehovovih prič.

Odločilen korak je sovpadal z odločitvijo, da posveti življenje vizualni umetnosti, kar v resnici ni bilo naključje, saj sta tako njegova poklicna kot zasebna pot tesno povezani druga z drugo: ne nazadnje tudi zato, ker Ličina svojega "dotedanjega življenja" ni mogel popolnoma brez premisleka pustiti za seboj, moral ga je reflektirati, o njem spregovoriti drugim, kar pa sam zase pravi, da zna najbolje z vizualno govorico.

Šest let pozneje študent tretjega letnika študija kiparstva na Fakulteti likovnih umetnosti v Beogradu o svoji izkušnji pripoveduje na razstavi Če boš prečkal vode, bom s teboj, ki si jo lahko kot prvo razstavo kuratorskega cikla z Dušanom Savićem te dni ogledate v zgornjem preddverju Kina Šiška.

V Beogradu delujoči kurator Dušan Savić je za osrednjo temo serije razstav, ki jih bomo do septembra lahko videli v Kinu Šiška, izbral soočanje z nadzorom v vseh njegovih oblikah. Kot pravi, tako v Beogradi kot širše opaža, da se kuratorji in umetniki večinoma ukvarjajo s temami, ki na tak ali drugačen način postopoma spreminjajo družbo. "Zdi se mi, da bi se morali ozreti sami vase, premisliti, kdo smo v tem svetu ‒ torej ne, kakšen je svet okoli nas, ampak kakšna je naša vloga v njem, kakšen svet mi gradimo. Kakšen svet bomo zapustili svojim otrokom in kakšnega ustvarjamo sami zase."

Luka Ličina odgovarja na kuratorski klic z zelo osebno izpovedjo, v kateri pa v resnici odpira univerzalno težnjo človeka po iskanju lastne identitete, soočenju z njeno vpetostjo v vnaprej določen kontekst in potrebo po njeni osvoboditvi. Vedno so ga zanimali umetniki, ki izhajajo iz sebe, ob tem pa ustvarijo delo, v katerem se prepoznajo tudi drugi. "To mi je bila osnova in zato je nastala ta razstava. Vsako od del je moja izkušnja, ki pa ne govori spet toliko o meni, ampak pripovedujejo o procesu iskanja samega sebe in soočanja s samim s seboj."

Medtem ko sam izhod iz verske skupnosti Jehovovih prič ni posebej zapleten postopek, je bil za Ličino proces težek predvsem zaradi pričakovanj svoje družine. Že od rojstva so ga namreč doma videli kot božji dar, saj je mati v njem prepoznala nagrado za vse, kar je v življenju pretrpela. Kot pripoveduje Ličina, so ji Jehovove priče na vrata potrkale ravno v trenutku, ko je sama iskala nekatere odgovore. Pri Jehovovih pričah je nato spoznala svojega bodočega moža in rodil se jima je Luka. "Čutil sem breme, ker me mama gleda na ta način, čutil sem odgovornost, da bom tako pokvaril podobo, ki jo ima o meni," razlaga. "Na koncu pa sem ugotovil, da je odgovornost do samega sebe precej večja. In da način, ki ga živim in ki ga izbiram, nikoli ne bo spremenil odnosa, ki ga imamo do družine in drugih članov. Rad jih imam, ampak moral sem spoznati ta svet, da bi vedel, kam spadam in kdo sem."

"Zunanji svet", se pravi tisti zunaj njihove verske skupnosti, je v otroških letih poznal le deloma. "Hodil sem sicer v vrtec in potem v šolo in se pogovarjal s prijatelji, nisem pa imel prave izkušnje, saj nisem bil del tega. Zunaj tega moji prijatelji niso vedeli ničesar o meni. Za nas je bila prava šola to, da bi živeli pravo življenje in dočakali nagrado, ki jo obljublja Sveto pismo," pripoveduje.

Spokojen premislek o prehojeni poti
V njegovi pripovedi ni čutiti zamer do "prejšnjega življenja". "Gre za veliko bratstvo in sestrstvo po vsem svetu. V sklopu te skupnosti sem imel priložnost, da sem se udeležil mednarodnega kongresa. In zares je prečudovito, ko pogledate, kako ljudje druge rase, drugih kontinentov verjamejo v isto stvar, berejo isto knjigo, pojejo isto pesem, a vsak v svojem jeziku. Vsi verjamejo v eno stvar, vsi se pripravljajo in vsem je glavni cilj, da čim več ljudi seznanijo s svojo resnico, da bi jih tako rešili."

Ni pa se mogel v celoti poistovetiti s tem naukom, s tem načinom življenja. "Seveda je jasno, kaj se bo ob koncu zgodilo s tistimi, ki ne verjamejo v Boga in ne sprejemajo Njegove resnice. Meni je bilo zelo težko, da bi se s tem poistovetil, saj sem iskrenost začutil tudi s svojimi prijatelji. Želel sem, da sem z njimi enak kot z Jehovovimi pričami, četudi so mi bili povsem nepoznani. Na neki način sem težil k, zdaj bom temu rekel "vašemu" svetu in on je težil k meni v smislu nekega normalnega spoznavanja."

Ko sta se Ličina in Savić pred časom pogovarjala o tem, da o procesu spregovori skozi umetnost, sta se oba strinjala, da k temi ne smeta pristopiti izostreno. "Jeza je pri tem soočenju pogosto ovira, šele ko smo pripravljeni oprostiti, se pomiriti, lahko rešujemo tisto, kar nas muči," je v pogovoru z umetnikom pred odprtjem razstave dejal Savić. In iz postavitve zares veje spokojnost, s katero Ličina premišljuje o poti, ki jo je prehodil ob iskanju lastne identitete. Zaradi tega je pred nami ena (vsaj v slovenskem prostoru) redkih in zato dobrodošlih razstav, ki se na tako iskren in neizostren način dotika vprašanja vere.

Od krsta do izhoda
Razstavo odpre ponavljanje posnetka krsta neznane ženske, ki v resnici ponazarja Lukov krst. Pri 13 letih je bil krščen in "vstopil v službo pripovedovanja, moj način življenja se je pretvoril v način, kot ga uči Jezus Kristus". Še pred tem obiskovalca v prvo nadstropje popelje komaj zaznaven odmev besed, posnetka, ki je nastal, ko sta se umetnik in kustos preoblekla v Jehovovi priči in hodila od stanovanja do stanovanja, kot je nekoč to počel Ličina. Savić je ob tem opazil, kako hitro postane ljudi strah, "opazi se, da sprejemajo Jehovove priče kot sekto, kar spremlja negativna konotacija". Ličini je izkušnja takšne percepcije seveda poznana, a tudi drugačen pogled ljudi, ki jim je pripovedoval o svoji izkušnji in so začeli kazati zanimanje za zgodbo, o kateri pripovedujejo Jehovove priče.

Zadnji dve deli se dotikata Lukovega izstopa. Videodelo z morskimi valovi je intimno, lirično soočenje z materjo in pričakovanjem njenega razočaranja. Naslednja je že omenjena instalacija z modrim trakom povezanih stolov (gre za barvo Kraljestvene dvorane). Edini stol, ki ga trak ne povezuje v skupino drugih, je torej Lukov stol, ki je zdaj prazen, na slušalkah pa se vrtijo le še posnetki pridig, ki jih je nekoč poslušal.

Rdeča nit vsega je voda: voda krsta, voda valov, ki je povzeta že v naslovu postavitve. Če boš prečkal vode, bom s teboj. "Vzel sem verz iz Svetega pisma (Izaija 43:2, op. n.) in ga postavil v lasten kontekst, da sem torej popolnoma prisoten, ko prehajamo čez to vodo. Voda je metafora: njegovemu izbranemu ljudstvu daje upanje, v mojem primeru pa je ta voda moje življenje. Torej svojo prisotnost mislim v smislu, da ko bo nekdo prišel z menoj, bom jaz zraven."

Danes je njegov odnos s starši čudovit. "V nekem trenutku so spoznali, da sem jim tudi jaz potreben, ne zgolj kot brat po veri, ampak kot sin. To nas je povezalo in tak odnos imamo tudi naprej," razlaga umetnik.

Še trije umetniki in skupinska razstava
Razstava Luke Ličine bo v Kinu Šiška na ogled do 5. marca, v naslednjih mesecih pa si bodo nato sledile postavitve del umetnic in umetnikov Nikole Kekerovića (Berlin), Tamare Spalajković (Brno) in Žarka Aleksića (Dunaj).

V ciklu združuje umetnike, s katerimi je imel takšne ali drugačne stike in pozna njihovo delo ter način razmišljanja. Večinoma gre za avtorje, ki so se našli v Beogradi ali prihajajo iz Beograda, pa so se razpršili po Evropi. "Žal mi je, da nisem vključil koga iz Slovenije, vendar se mi zdi, da naše umetniške scene med seboj zelo slabo komunicirajo," pravi, pri tem pa poudari, da ne govori zgolj o liniji Beograd-Ljubljana, pač pa tudi Beograd Zagreb, Osjek, Novi Sad. "Gre za mesta, ki so razmeroma blizu, pa kljub temu slabo komunicirajo med seboj." Upa, da bo ta manko popravila sklepna skupinska razstava, bi lahko povezala umetnike nekdanjih skupnih republik. Zaključno razstavo Televisa Presenta bodo odprli septembra, namenjena pa bo povzetku zgoraj omenjene teme in prikazu izsledkov introspekcije sodelujočih umetnikov na razstavi.

Kako locirati "tiste", ki nam določajo usodo?
Kot o rdeči niti cikla še pove Savić, gre za ukvarjanje z nevidnim dogajanjem, neopaznimi temami, ki pa vodijo do problemov, ki so za nas, prebivalce tega sveta, zelo dobro vidni. "Žal delujemo umetniki in kustosi v sistemu, ki financira določene narative, ki so določeni za naslednji dve ali pet let. Kar opažam, je, da se v pogovorih pogosto omenja "mi" in "oni". Vedno so prisotni neki nevidni "oni", ki kreirajo naše usode, a želel bi, da lociramo, kdo so ti "oni", ki nam določajo usodo, kdo so ti "oni", ki nam določajo teme, mečejo kosti, ki jih mi glodamo, in jih kot kustosi in umetniki komentiramo, ko poskušamo spremeniti svet. Ta cikel načenja prav te teme: na kakšen način se zmoremo odmakniti od ustaljenih, že določenih narativov, in kako locirati te posameznike in skupine, ki nam določajo usodo."