"Bila je ena najpomembnejših domačih vizualnih ustvarjalk, ki žal ni doživela podrobnejše analize svojega inovativnega dela, prav tako tudi ne domače retrospektive," so zapisali v Centru in Galeriji P74.

Milena Usenik se je rodila leta 1934. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri profesorju Maksimu Sedeju diplomirala, leta 1968 pa pri profesorju Gabrijelu Stupici končala še specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, nazadnje lani nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.

Združevanje načel optične umetnosti in načel poparta
Med letoma 1971 in 1976 je uvedla inovativno združevanje načel optične umetnosti in načel poparta, ki je v Jugoslaviji nastajal v popolnoma drugačnih socialnih, širših družbenih in političnih razmerah kot v zahodnem svetu. Njene stvaritve predstavljajo kritiko potrošniške družbe in njene reprezentacije, so zapisali ob njeni razstavi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).

Z Mileno Usenik so v Galeriji P74 prvič sodelovali leta 2014 ob pripravi samostojne razstave Izgubljeni Pop Art s kustosinjo Mojco Grmek. Na tej razstavi so bila prvič zbrana in kontekstualizirana slikarska dela nastala med letoma 1971 in 1976.

"Šlo je za samosvoj in inovativen hibrid med pop artom in op artom. Izjemna dela, v vsebinski konceptualizaciji, formatu in načinu konstrukcije celote predstavljajo presežek v domači vizualni produkciji," opisujejo.

Sorodna novica Od barvitih krajin do igrivega poparta: Razstava letošnjih prejemnikov nagrad Riharda Jakopiča

V letu 2022 je sledila druga samostojna predstavitev v Galeriji P74 z naslovom Samodrug. "Razstava je združila več ustvarjalnih ciklusov, ki so pokazali njeno kreativno moč in dialoški pristop do obravnave narave, predmetov in ljudi."

V Baslu, Budimpešti, Madridu in na Dunaju
Razstavljala je na mednarodni razstavi POP + The East Side Story v muzeju Ludwig v Budimpešti (2015–2016), ki je prvič sopostavila popartistična dela ustvarjalk in ustvarjalcev zahoda in vzhoda. Kot umetnica Galerije P74 je od leta 2015 sodelovala na številnih mednarodnih sejmih sodobne umetnosti v Baslu, Budimpešti, Madridu in na Dunaju.

"Umetnica vsako sliko začne iz nekega pogleda zunanje resničnosti – vedute, tihožitja, narave, vendar se kmalu od njega loči. Loči se od oponašanja, upodabljanja nečesa, kar bi bilo odsotno, ko bi bila slika naslikana. Namesto tega naravo ustvarja. Ustvarja resničnost, samo-na-sebi. Brez navezovanja na svet onkraj resničnosti slike pred nami. Zdi se, da so se celo geste osamosvojile od roke, ki jih je začrtala, tako kot druge oblike od prizorov. Onkraj same slike so predstave gledalca, tistega, ki potuje med barvne gmote in jim daje imena. Povezuje jih z lastnimi sanjami in jim določa pomene. V oblikah prepoznava že znano in vzpostavlja občutja, ki ga s sliko povežejo v eno," je ob njeni razstavi Metamorfoze barve leta 2011 zapisal kustos razstave Vasja Nagy.

Njen mož je bil slikar in akademik Emerik Bernard.