Slikar Matej Sternen (1870–1949) je delo naslikal leta 1902 in torej pomembno dopolnjuje poznavanje umetnikovega zgodnjega obdobja. Delo je nastalo v času, ko se je slikar za krajši čas iz Münchna, kjer je študiral v slikarski in risarski šoli Antona Ažbeta, vrnil na Dunaj (tam je še pred odhodom k Ažbetu kot edini v slikarski četverici slovenskih impresionistov končal akademijo).

Kdo je na sliki?
Na Dunaj se je konec leta 1901 vrnil k svoji modelki, šivilji Frančiški Zelich, s katero sta bila v razmerju, in domnevamo lahko, da je na sliki prav ona. "Tako si sliko razlagam jaz. Okoliščine so bile zaradi tragičnega izida 'Sternenove' afere precej nejasne, a Zelicheva je bila šivilja, ki je verjetno občasno tudi pozirala umetnikom. Tako jo je najbrž Sternen spoznal," nam pove muzejski svetnik dr. Andrej Smrekar, poznavalec umetnikovega dela in avtor pregledne razstave, ki so jo v Narodni galeriji odprli leta 2022.

V Sternenovo življenje vstopi Roza Klein
Slika je torej povezana s Sternenovo začasno vrnitvijo na Dunaj – tja je prišel konec leta 1901, že pred novim letom pa se je podal nazaj v München, kjer je verjetno slika naslednje leto tudi nastala. V tem letu je Frančiška Zelich rodila hčerko, katere starost se ujema s Sternenovim bivanjem na Dunaju konec leta 1901. Vendar se je Sternen kmalu po vrnitvi v München zapletel z Rozo Klein. Prihodnjo ženo je spoznal leta 1902 v Ažbetovi šoli, kamor je prišla z umetnoobrtne šole na Dunaju. V svojih prvih omembah v pismu Rihardu Jakopiču, verjetno iz marca 1902, jo opiše kot "odcvetelo dekle" (bila je le tri leta starejša od Sternena), do jeseni pa je z njo že v zvezi. Roza Klein je prihajala iz premožne tiskarske družine in ravno tedaj je podedovala stanovanje na današnji Stritarjevi ulici 5 v Ljubljani. Sternenu lahko verjetno pripišemo več špekuliranja kot zaljubljene predanosti – Roza Klein mu je odprla pot v meščansko družbo, imela je denar in njuna zveza – podrobnosti so precej nejasne, saj sta zasebno življenje zakonca dosledno skrivala – se je ohranila do konca.

Roza Klein z rdečim parazolom v rokah
Ko se je Sternen z Dunaja vračal v München, naj bi mu Frančiška Zelich celo posodila nekaj denarja, on pa ji je pozneje pošiljal denar, kolikor je pač mogel. Ljubljanski časopisi so brezobzirno spektakularizirali zgodbo ob sodnem procesu, pove Smrekar. In ko je nekaj let pozneje na Verdu slikal slavni Rdeči parazol, za katerega mu je pozirala tedaj noseča nova partnerka Roza Klein, je Frančiška Zelich tja prišla s hčerko. Štiri mesece pozneje je Roza Klein v Münchnu rodila hčerko Rozi.

V središču figura
Sternen, ki je bil tudi risar, grafik, fotograf in restavrator, je tudi sicer večji del svoje slikarske in risarske pozornosti namenjal ženski figuri – od vseh štirih impresionistov se ji on najbolj posveča. Pozirale so mu različne ženske. "Na ambicioznih slikah pred prvo svetovno vojno v Sternenovih slikah prevladujejo sorodnice in prijateljice. O njih, njihovem značaju, njihovi intimi nam Sternen pove kaj malo. Kot slikarja ga zanima 'površina' v vsakršnem smislu, vidna zaznava in prepričljiva registracija njenih ekvivalenc na platnu."

Bleščeča belina
Opisano zanimanje se odraža tudi na sliki Pri šivanju. Sliko zaznamuje široka münchenska poteza, predvsem pa bleščeča naravna svetloba, ki se preliva v prostor skozi odprto okno, ob katerem sedi šivilja, zatopljena v svoje delo. Svetloba prežarja vse – preseva skozi tekstil oblačil, stene, ki zaradi nje svetleje zažarijo. Belina, v katero je pod modrim predpasnikom odeta šivilja, ustreza belim oblačilom, ki so značilna za Sternenove zgodnje figure.

"Vir belo oblečenih žensk je James McNeal Whistler," razloži Smrekar. "Njegova Simfonija v belem (1861–1862) je bila razstavljena v slovitem kontroverznem Salonu zavrnjenih 1963 in je delila usodo z Manetovimi slikami v recepciji zgodnjega modernizma do konca stoletja. Whistler je leta 1898 postal častni član münchenske akademije in je razstavljal v münchenski in dunajski secesiji, kar se je odrazilo v münchenskem slikarstvu in širše." V Narodni galeriji še danes hranijo Whistlerjevo monografijo Hansa W. Singerja iz leta 1904, ki je bila nekoč del Sternenove knjižnice. V revijah je bilo mogoče slediti njegovemu delu in Sternen je bil dobro informiran, izvemo od muzejskega svetnika. Zadnja Sternenova velika slika dekleta v belem je Na divanu iz leta 1912. Pri tem velja opozoriti, da pri Šivilji ne gre za belo oblečeno figuro, temveč dele obleke in predvsem uporabo bele pri simulaciji dnevne luči, doda Smrekar.

Široka poteza Ažbetove šole
Široka poteza, ki jo vidimo na sliki, je torej nekaj, kar je Sternen prinesel iz slavne Ažbetove šole – po končani dunajski akademiji je slikar k njemu prišel leta 1899 in ostal tam do učiteljeve prezgodnje smrti leta 1905, verjetno ne več le kot študent, ampak tudi kot korektor. Pozneje v življenju je Jakopič Sternena označil kot "najbolj Ažbetovega", kar je pomenilo med drugim tudi konservativnega, pove Smrekar. “Sternen sam piše tedaj svojemu naročniku trnovskemu župniku Ivanu Vrhovniku, da mora v Ažbetovi šoli v svojem znanju 'nekatere nedostatnosti še popolniti'. Že po prvem bivanju jeseni 1900 se v njegove slike naseli široka poteza, ki je prinesla očitno spremembo v njegov slikarski izraz. To je pri Ažbetu izpopolnjeval s kristalizacijo barv.”

Ko se je Sternen leta 1924 spominjal učitelja, je poudaril predvsem svobodo, ki je odstopala od njegove izkušnje študija na akademiji. "Glavna prednost njegove šole je bila precejšnja svoboda v postavljanju modela, prostornost delavnice in individualna svoboda v nasprotju z avtoritativnim poukom na akademiji," je zapisal.

V pismu, ki ga je leta 1902 pisal trnovskemu župniku Ivanu Vrhovniku (v trnovski cerkvi je pred vrnitvijo v München jeseni 1901 slikal poslikavo), o svoji izkušnji pri Ažbetu piše: "Slikam in risam samo po naravi, ker moram nekatere nedostatnosti popolniti [...] rad bi ostal še en mesec tu, ker moram tudi nekaj študij dovršiti, kar mi dosedaj ni bilo mogoče, ker sem se moral nekaj novih stvari priučiti." Kot preberemo v Smrekarjevem besedilu v razstavnem katalogu Narodne galerije, je skoraj leto dni pozneje še vedno študiral pri Ažbetu in upal, da se bo lahko "počasi otresel študij". Eden od nazornih primerov, pri katerem lahko prepoznamo Sternenovo sledenje Ažbetovim poučevanjem, njegovega principa krogle in kristalizacijo barve, je Rdečelaska, ki je prav tako nastala leta 1902 in je tudi del stalne zbirke Narodne galerije. Smrekar opiše sliko kot seštevek naukov Ažbetove šole.

Kje se je našla "izgubljena" slika?
V katalogu, ki je leta 2022 pospremil veliko pregledno razstavo Mateja Sternena v Narodni galeriji, je na seznamu dokumentiranih in evidentiranih umetnikovih del slika Pri šivanju predstavljena s črno-belo fotografijo in pripisom, da nahajališče ni znano. Prav postavitev razstave je verjetno zaslužna, da se je lokacija dela vendarle razjasnila – to je bilo v zbirki umetnin farmacevtske družbe Lek, še vedno pa ostaja neznanka, kako se je znašla v tej zbirki.

"Že po odprtju Sternenove razstave mi je Iztok Premrov (umetnostni zgodovinar, kustos pri Galeriji Lek, op. n.) pokazal fotografijo, ki me je podrla v znak. Sliko bi zagotovo vključil v izbor za objavo in razstavo, če bi vedel za njeno nahajališče," nam pove Smrekar. “Za korporativne zbirke interno običajno skrbijo ljudje, ki gradiva ne poznajo, zato se ob pripravah pomembnih retrospektiv na naše pozive v medijih praviloma ne odzivajo. V naši dokumentaciji imamo črno-belo fotografijo in evidenco o posestnici slike leta 1948. Kaj se je s sliko dogajalo po tem, ne vemo. Izplavala je na površje v Lekovi zbirki. Objavili smo jo z naklonjenostjo lastnika ob koncu leta v katalogu dodatno evidentiranih del."

Slika je bila še letos na ogled na razstavi v Galeriji Lek z naslovom Zbrano v Leku, na kateri so predstavili izbor del iz celotne zbirke. Zdaj pa je z naklonjenostjo družbe do odpoklica širši javnosti na ogled v Narodni galeriji, v kateri z devetimi drugimi Sternenovimi deli ponuja vpogled v opus tega najplodnejšega in tudi najdlje živečega slovenskega impresionista, ki je za seboj pustil raznovrsten slikarski, risarski in restavratorski opus.

Dobra desetina del iz rok zasebnikov in ustanov
Sternenova slika kot delo, ki prihaja iz rok zasebnikov oz. korporativnih zbirk, ni osamelec. V Narodni galeriji je namreč med razstavljenimi deli dobra desetina del, ki so last zasebnikov, različnih ustanov ali so del korporativnih zbirk. Smrekar je ob tem še povedal: "Z nekaterimi korporacijami, ki imajo umetnostne zbirke, smo vzpostavili zgledno sodelovanje. Zbirko ACH smo na koncu celo inkorporirali v zbirke Narodne galerije. Včasih določena dela dolgoročno hranimo pri nas, sploh če dosegajo kakovost, ki omogoča uvrstitev v stalno zbirko."

Vabljeni k ogledu dokumentarnega portreta Matej Sternen.