S trojico enih najbolj občudovanih evropskih slikarjev 17. stoletja in zgodovine umetnosti na splošno nadaljujejo v Pradu razstavni program leta, v katerem zaznamujejo 200-letnico ustanovitve muzeja.

Razstav z naslovom Velazquez, Rembrandt, Vermeer – vzporedne vizije združuje 72 likovnih del, posveča pa se nizozemskemu in španskemu baročnemu slikarstvu. Razstavljena dela prihajajo iz zbirk muzeja Prado in amsterdamskega Rijksmuseuma ter še 15 drugih muzejev. Prikazujejo tradicijo slikarstva v Španiji in državah Beneluksa. Gre torej za umetnost dveh različnih tradicij, med katerimi pa je vseeno mogoče potegniti marsikatero vzporednico. Razstava tako vzporeja zgodovinske mite in umetniške realnosti teh dveh umetnostnih središč ter predstavlja številne skupne značilnosti del.

V muzeju želijo obiskovalce spodbuditi predvsem k primerjanju del treh slikarskih mojstrov, ki so odločilno zaznamovali svoj čas.

Kot so ob razstavi zapisali v muzeju, so nacionalistične miselnosti in ideologije 19. in 20. stoletja razmejile in popredalčkale umetniška dela po različnih koncih Evrope. Dela naj bi se torej po tem principu med seboj razlikovala tudi skozi to prizmo in je Velazquez zelo španski, Rembrandt pa zelo nizozemski. V študijah iz tistega časa je bil velik poudarek na ideji, da ima vsak narod drugačen nacionalni značaj, posledica tega pa je, da je tudi umetnost vsakega naroda drugačna. S tem so bile minimalizirane tiste značilnosti, ki pa so bile evropskim umetnikom skupne.

Špansko in nizozemsko slikarstvo 17. stoletja je glede tega simptomatično. Umetnost obeh dežel je bila razumljena kot nasprotujoča si. A ne glede na to je v obeh deželah v tem času prišlo do odmika od idealizma k upodabljanju resničnega videza stvari. Umetniki, ki so zastopani na razstavi, v svojih delih niso izražali "bistva" svojega naroda, ampak so uporabili ideje in pristope, ki so bili lastni mednarodni skupnosti umetnikov, so v muzeju zapisali ob razstavi.

Z razstavo, ki bo odprta do 29. septembra, želijo pokazati prav na te skupne točke in ideje, ki so formirale ikonografski in slogovni razvoj slikarstva obeh okolij, kjer so mojstri ustvarjali.