V Cukrarni v Ljubljani so odprli veliko skupinsko razstavo kolaža in asemblaža slovenskih umetnikov vse od 70. let prejšnjega stoletja do danes. Z naslovom Plastenja poudarja prepletanje sodobnih in tradicionalnih umetniških pristopov kolažiranja, zato je tudi sama postavitev razstave zasnovana po nanosu plasti. Razstava zbranih del 29 umetnic in umetnikov, ki kolaž in asemblaž uporabljajo od konca 70. let, bo na ogled do 13. aprila prihodnje leto.

Kolaž, asemblaž, sestavljanka, montaža, risba ...
Razstava nima vsebinskega koncepta, saj so želeli slediti le kolažni tehniki v vseh dimenzijah, je pa oblikovalsko zasnovama v treh plasteh – bele stene v ozadju z barvnimi elementi in konstrukcijami v prostoru, je pojasnila kustosinja Mateja Podlesnik, ki je razstavo pripravila skupaj z Alenko Trebušak. Čeprav naj bi kolaža ne bilo težko ločevati od asemblaža – načeloma za razmejitev velja: če gre na steno, je kolaž, če gre v prostor, je asemblaž – v praksi ta meja ni popolnoma jasna.

"Jaz o svojih delih ves čas govorim kot o slikah," je o svojih delih dejal umetnik Žiga Kariž. "Historično gledano, je poleg montaže kolaž ključna invencija vizualnosti 20. stoletja. Na začetku je bil nastrojen do slikarstva, potem se je pa ta meja – že skozi prakso izumiteljev – začela manjšati. Danes lahko govorimo o kolažu na zelo podoben način, kot govorimo o risbi," še pojasnjuje Kariž.

Razstava zato v razmislek ponuja razkorak med jasnimi definicijami in umetniško prakso, saj se izkaže, da so dela, ki nedvomno spadajo v okvir le ene od obravnavanih tehnik, prej izjema kot pravilo. "Tako nekateri umetniki svojih tridimenzionalnih del ne postavljajo v prostor, temveč jih obešajo na steno, drugi pa dvodimenzionalna dela postavijo v prostor ali pa celo iz kolažev in asemblažev oblikujejo instalacijo."

Izbrani slovenski ustvarjalci vseh generacij
Čeprav sta se s tehniko kolaža ukvarjala že slikarja Gabrijel Stupica in Marij Pregelj, je najstarejše delo na razstavi delo pokojnega Emerika Bernarda "zaradi omejenega prostora in velikega števila ustvarjalcev", je za TV Slovenija pojasnila Podlesnik. Bernard se je redno posvečal tehniki kolaža in svoja dognanja utemeljil v številnih praksah, dodaja o umetniku, ki ga ravno zaradi njegovega strokovnega dela uvršča med enega največjih slovenskih umetnikov, za katerega je bil značilen preboj robov pravokotne slike.

"Pri umetniških tehnikah kolaža in asemblaža gre predvsem za konstrukcijo umetniškega dela s pomočjo dekonstrukcije prvotnega materiala – najsi gre za papir, tekstil, les, PVC …, ki se ga reže, trga, lomi in zvija – ter premeščanja in sopostavljanja teh delcev v nov kontekst, s čimer na ta način nastala dela dopuščajo možnost novih branj," navajata kustosinji v spremnem besedilu razstave oziroma kot je za Radio Slovenija z drugimi besedami povedala Podlesnik: "Umetniki so enostavno iskali po odpadih – pločevink, papirja in starih revij – kar pomeni dekonstrukcijo v prostoru in nato strukturiranje novega konteksta v novo vizualizacijo."

Sorodna novica "Stisne me, ko pomislim, da stvari minejo. Tu vstopi umetnost, s katero skušam ohranjati življenje."

Kustosinji sta poseben poudarek na razstavi, ki se razteza v dveh nadstropjih, dali mladim ustvarjalcem in njihovim delom, ki so nekatera razstavljena prvič. "Tandem Maja Babič Košir in Nevena Aleksovski sta po več ur dnevno plastili s papirjem, risbami, keramiko, plastiko. Ena je intervenirala kot kiparka, druga kot slikarka," je dejala Podlesnik.

Na razstavi razstavljajo tudi Igor Andjelić z deloma, v katerih se je, kot je povedal na novinarski konferenci, navdihoval pri arhitekturi, Mirsad Begić z veliko večplastno sliko, ki tematizira pot v večnost, Tugo Šušnik, ki je povedal, da dela zaradi težav z ramo ustvarja z vsem telesom na način, da kroži okrog njih, Ivo Prančič, ki v delu s podobami narobe obrnjenih križev upodablja padle angele, ter Žarko Vrezec z instalacijo knjižnih polic z imitacijo knjig.

Umetnik Terrah predstavlja umetniško delo, ki ga je imel shranjenega na Metelkovi, leta 1993 pa ga je predstavil v Škucu, Alenka Pirman na enem od diptihov Otoka prikaže 2864 slovenskih cerkva, Mladen Stropnik pa predstavi dvodelno instalacijo, pri kateri je, kot je povedal, upošteval svoja merila: spontanost, enostavnost in praznost.

Na razstavi se predstavljajo tudi že omenjeni Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bučan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Žiga Kariž, Dušan Kirbiš, Janja Kosi, Marko A. Kovačič, Polonca Lovšin, Mina Fina, Alen Ožbolt, Adrijan Praznik, Mojca Senegačnik, kolektiv Small but dangers, Maruša Štibelj, Andrej Štular, Marko Tušek ter kolektiv V.S.S.D.

Dela za razstavo – vsak umetnik se predstavlja z enim do treh – so pridobili od samih umetnikov kot tudi iz MG+MSUM, Galerije Antikvitete Novak, Galerije in dražbene hiši SLOART, podjetja RIKO ter zasebnih lastnikov.