Sorodna novica Teheranski muzej začasno zaprt, ker so umetniška dela napadle žuželke

Od iranske revolucije leta 1979 pa do danes je bil javno razstavljen le majhen del zbirke – v zadnjem času pa je začel Teheranski muzej sodobne umetnosti redneje postavljati na ogled svoje največje dragocenosti. Oktobra lani je, denimo, vrata odprla razstava Eye to Eye, posvečena sodobni umetnosti portreta – zanimanje javnosti zanjo je takšno, da jo je bilo treba že dvakrat podaljšati.

Postavitev Eye to Eye (Iz oči v oči) velja za eno najpomembnejših razstav v zgodovini muzeja, izkazala pa se je tudi za eno najbolj obiskanih. Med drugim je na ogled približno 15 del, ki so javno razstavljena prvič. Med njimi je skulptura francoskega umetnika Jeana Dubuffeta, čigar del v Iranu še niso razstavljali. Veliko pozornosti je deležen tudi portret Farah Pahlavi, zadnje iranske kraljice, ki ga je ustvaril Andy Warhol, eden redkih umetnikov, ki so poiskali stično točko med iransko tradicijo in popartom.

Francis Bacon je na razstavi zastopan s triptihom Dve figuri, ki ležita na postelji s spremljevalcema; prikazuje moška v postelji, ki ju z vsake strani opazuje po en popolnoma oblečen moški. Na nasprotni steni v zanimivi jukstapoziciji visi portret ajatole Ruholaha Homeinija, nekdanjega vrhovnega voditelja Irana.

Teheranski muzej sodobne umetnosti je bil zgrajen leta 1977, pod pokroviteljstvom vdove zadnjega iranskega šaha, ki je bil strmoglavljen v revoluciji. Farah Pahlavi je bila velika mecenka umetnosti; arhitekturno je muzej zasnoval njen bratranec Kamran Diba. Muzej je bil ustanovljen, da bi Irancem približal sodobno umetnost, Iran pa tesneje povezal z mednarodno umetniško sceno.

Muzej je hitro postal zbirališče izjemnega nabora umetnin: pridobili so dela Picassa, Warhola in Salvadorja Dalija, pa tudi platna vodilnih iranskih modernistov; muzej je užival sloves ustanove, ki promovira kulturno izmenjavo in umetniško vizijo.

Leta 1979 je nato izbruhnila revolucija: Iran je postal Islamska republika Iran, kraljeva družina je bila strmoglavljena, oblast pa so prevzeli kleriki pod vodstvom ajatole Homeinija. Številna umetniška dela so nato obveljala za "neprimerna" za javno razstavljanje – praviloma tista, ki vključujejo goloto, kaj, kar bi lahko užalilo verska čustva ali pa imelo politične implikacije.

Preveč škandalozen je bil tako na primer portret Augusta Renoirja Gabrielle z odpeto bluzo. Warholov portret nekdanje kraljice je bil "preveč političen" – tega niso samo umaknili; v prekucniškem kaosu je bila slika vandalizirana. Nekdo jo je razparal z nožem.

Šiitski kleriki so po revoluciji umetnine pospravili v muzejski trezor. Nekatere slike – kubistične, nadrealistične, impresionistične, popart – so desetletja ostale nedotaknjene, da bi se izognili žaljenju islamskih vrednot. "Skrivna zbirka v kleti" je tako med poznavalci v tujini dobila skoraj mitski status. Šele v devetdesetih, pod taktirko reformističnega predsednika Mohameda Katamija, je muzej nazaj dobil del svojega kulturnega statusa in pomena. Nekatera dela so posodili za velike razstave v Evropi in ZDA.

"Ena najredkejših zakladnic moderne umetnosti"
Umetnostni zgodovinar Hamid Keshmirshekan, ki živi in dela v Londonu, je eden redkih, ki so zbirko preučili od blizu – za BBC jo je opisal kot "eno od najredkejših zakladnic moderne umetnosti onkraj meja Zahoda".

Muzej se denimo lahko pohvali z abstraktno sliko Jacksona Pollocka Mural na indijanskih rdečih tleh, serijo Ležečih figur Henryja Moora in Picassovo največje platno iz leta 1927, Slikar in njegov model. Med največjimi dragocenostmi zbirke je tudi van Goghova Na vratih večnosti – eden od njegovih redkih poskusov litografije; novembra 1882 jih je ustvaril šest.