V Martin-Gropius-Bau so odprli razstavo z naslovom Bejrut in zlata šestdeseta: Manifest krhkosti, na kateri predstavljajo plodovito obdobje umetniškega ustvarjanja v libanonski prestolnici. Na ogled so postavili arhivsko gradivo in umetniška dela več deset umetnikov na temo razcveta kulturne scene.

Postavitev, ki bo na ogled do 12. junija, osvetljuje živahni razcvet bejrutske umetniške scene v 60. letih 20. stoletja, pa tudi, kako ga je prekinila libanonska državljanska vojna.
Obdobje relativnega miru, ki ga je Libanon doživel med letom libanonske krize 1958 in 1975, ko se je začela 15-letna državljanska vojna, je ustvarilo pogoje za razvoj živahne in izredno produktivne umetniške scene. To je bilo obdobje vznemirjenosti, hedonizma, libanonska prestolnica pa je bila na vrhuncu svoje umetniške ustvarjalnosti.

Umetniška produkcija tega obdobja je izstopala po formalni raznolikosti. Umetniki so pogosto kot zavestno politično dejanje sprejemali in preoblikovali tehnike ter sloge, ki so jih prevzeli tako iz lokalnih kot mednarodnih virov.

Ker so v tem obdobju drugje na Bližnjem vzhodu in severu Afrike zaznamovali državni udari, revolucije in vojne, je bil prav Libanon varno zatočišče tako za politične disidente kot intelektualce in umetnike.

"Ta svoboda mešanja, preoblikovanja ali reinterpretacije je tisto, kar je definiralo trenutek," pravi kustos razstave, v Libanonu rojeni Sam Bardaouil. "Umetniki so se zavedali vseh teh virov in bili zelo samozavestni pri svobodnem odločanju, ali se bodo združili, si izposodili ali delovali proti."

Sem je pritekal tudi tuji kapital. Države se je prijel sloves "bližnjevzhodne Švice", saj je libanonski zakon o bančni tajnosti, ki bankam ni nalagal obveznosti razkritja imen lastnikov bančnih računov, omogočal tudi pritok tujega kapitala. Denar je pritekal tudi v kulturni sektor, ki je podpiral uspešno sceno umetnosti, kinematografe in gledališča.

Kaj je tlelo pod površjem
Berlinska razstava ne slika le umetniške dejavnosti 60. let, pač pa si zastavlja vprašanje, kako razložiti, kaj je sledilo, kako so lahko sektaške napetosti tako narasle, da jih ni bilo več mogoče zadržati? "Pod površjem je bilo gotovo nekaj gnilega," razmišlja Bardaouil.

Libanonska državljanska vojna med letoma 1975 in 1990 je prekinila krhke vezi, ki so povezovale bejrutsko kulturno sceno. Galerije, kinematografi, umetniški ateljeji in muzeji so bili fizično odrezani drug od drugega, saj so bile soseske ločene po etnični in verski pripadnosti.

Čeprav je minilo že precej časa od konca državljanske vojne v Vietnamu, je Libanon še dandanes močno razdeljen. V zadnjih letih je tudi priča številnim političnim in gospodarskim krizam. Razmere je dodatno poslabšala obsežna eksplozija v bejrutskem pristanišču avgusta 2020, ki je uničila pomemben del mesta in poškodovala tudi umetnine. Nekatere od teh so vključili v pričujočo razstavo.