Slika je zanimiva dopolnitev umetničinega opusa, osvetljuje pa tudi čas, ki ga je umetnica preživela na Otoku konec 30. let 16. stoletja.

Slika, ki so jo po odkritju tudi restavrirali, je trenutno na ogled v palači Holyroodhouse v Edinburgu, kjer so jo razstavili skupaj z Avtoportretom kot alegorija slikarstva, ki velja za eno najpomembnejših umetničinih del. Tudi to delo hranijo v kraljevi zbirki britanske kraljeve družine, ki velja za največjo zasebno umetniško zbirko na svetu.

V kraljevi zbirki je bila odkrita tudi slika Suzana in starca, saj je najverjetneje kot dvorno naročilo nastala v času, ko je Artemisia Gentileschi z očetom Oraziem Gentileschijem delala skupaj na dvoru Karla I. in Henriette Marie.

Za ponovno odkritje slike je v veliki meri zaslužen umetnostni zgodovinar Niko Munz. Ta se je posvetil iskanju del, ki so bila po usmrtitvi Karla I. prodana in so se razpršila po Evropi. V inventarju Karla I. je bilo omenjenih sedem slik Artemisie Gentileschi in do danes naj bi se ohranil le avtoportret. Nadaljnja raziskava pa je pokazala, da je bila slika Suzana in starca več kot stoletje shranjena v palači Hampton Court in pripisana francoski šoli. Bila je v zelo slabem stanju, so pa na hrbtni strani slike med konserviranjem našli oznako CR (Carolus Rex), ki potrjuje, da je bila nekoč v zbirki Karla I.

Kustosinja v palači Holyroodhouse Emme Stead je Artemisio Gentileschi opisala kot eno najboljših umetnic italijanskega baroka, ki je dosegla velik uspeh že v času svojega življenja, ko se je s takšnim statusom lahko pohvalilo le malo umetnic. Danes je cenjena tako zaradi svoje virtuoznosti kot edinstvenega pristopa do upodabljanja ženskih protagonistk. Artemisia je v 17. stoletju slovela po vsej Evropi. Šolala se je pri očetu v Rimu in nato delala v Firencah, Neaplju, Benetkah in Londonu za aristokratske in kraljevske mecene. V 18. in 19. stoletju njenih del niso več posebej cenili, v zadnjih 50 letih pa je zanimanje za njeno delo znova naraslo.

Slika Suzana in starca predstavlja svetopisemski prizor, ki je bil več stoletij med naročniki razmeroma priljubljen. Gre za zgodbo o Suzani, ki sta jo med kopanjem na vrtu presenetila starca. Ker se jima je uprla, sta jo lažno obtožila prešuštva. Artemisijina obravnava prizora izstopa od večine, saj so ga moški umetniki tistega časa pogosto slikali kot erotični prizor in poudarjali seksualni vidik zgodbe, slikarko, ki je bila sama žrtev spolnega napada, pa je zanimala Suzanina ranljivost in nelagodje ob dogodku. Slikarka se je sicer v svoji 40-letni karieri večkrat vrnila k omenjeni zgodbi, danes je znanih vsaj šest njenih slik na to temo.

Izvor slike je dobro dokumentiran. Delo je najverjetneje naročila Henrietta Maria, verjetno nekje v letih 1638–1639. V popisu iz leta 1639 je razvidno, da je slika prvotno visela nad kaminom v sobi v palači Whitehall, ki jo je Henrietta Maria uporabljala za manjše sprejeme in sprostitev.

Po vrnitvi Karla II. leta 1660 naj bi delo viselo nad kaminom v Somerset Housu. V 18. stoletju, ko je slikarkin ugled upadel, pa so sliko prenesli v Kensingtonsko palačo. Na akvarelu iz leta 1819, ki predstavlja kraljevo spalnico, jo je mogoče videti naslonjeno na steno, kar nakazuje, da je veljala za delo manj pomembnega ali neznanega umetnika, saj se jim je ni zdelo vredno obesiti na steno. Pozneje je bila slika prenesena v palačo Hampton Court, kjer je na neki točki ostala brez okvirja. Leta 1862 pa se omenja s pripisom "v slabem stanju", zaradi česar je bila poslana v konserviranje. Tedaj so bile verjetno nanjo nanesene dodatne plasti laka.

Sliko so zdaj temeljito restavrirali konservatorji restavratorji sklada Royal Collection Trust. Odstranili so površinsko umazanijo, lak in poznejše plasti barve ter platnene trakove, s katerimi so po nastanku sliko povečali. Retuširali so poškodovane dele, slika je tudi dobila nov okvir.