V svoji avtobiografiji z naslovom Nekaj vam želim povedati, ki je izšla pred nekaj tedni, razkriva drugo plat svojega življenja, pred večino doslej skrbno skrito. "Verjamem, da bo knjiga večino zelo presenetila," je povedala v živahnem telefonskem pogovoru.

Okrožna, višja in vrhovna državna tožilka, predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, varuhinja človekovih pravic in predsednica Belega obroča Slovenije, zdaj svetovalka predsednika republike Boruta Pahorja, je v več kot 40-letni karieri v javnosti vedno nastopala kot vedra, profesionalna in izjemno predana svojemu delu.

V ozadju pa se je v njenem življenju odvrtela marsikatera težka situacija, ki bi marsikoga zlomila. Sama je v sebi vedno našla moč, da je poiskala izhod, trmasto kljubovala vsemu, si utrla pot tam, kjer je čutila, da je prav. Že njeno otroštvo je bilo drugačno: kot zelo majhno punčko sta jo k sebi vzela stric in teta, biološke starše, pri katerih je ostal njen bratec, pa je skoraj 10 let obiskovala le občasno.

Selitev nazaj iz Kopra v bližino Nove Gorice pri njenih 11 letih je pomenila veliko spremembo, sledila so že sicer naporna najstniška leta, ki jih je še otežilo dejstvo, da je v času gimnazije stanovala pri najemodajalki, ki je bila izjemna gospa, a tudi precej skopuška, zato jo prestala marsikatero preizkušnjo. Tudi selitev na študij v Ljubljano ni potekala brez stresa, saj se je pri sorodnici soočila z izjemno skromnostjo in zahtevnim vsakdanom, ko je še pred predavanji na pravni fakulteti vstajala zelo zgodaj in pomagala pri dejavnostih Rdečega križa.

Na fakulteti je izpite opravljala kot za šalo, se poročila, končala študij v rekordno kratkem času, vmes rodila prvega otroka, tik po pravosodnem izpitu pa še drugega. Bila je in vse življenje ostala prava garačka, tudi zato, kot pravi sama, ker ni imela prav nobene druge izbire. Po usodnem dogodku za družino, moža pravnika je tistega za Slovenijo ključnega 24. junija 1991 napadel eden izmed njegovih obravnavancev, zaradi česar so ga še isto leto invalidsko upokojili, je namreč v celoti na svoja pleča prevzela skrb za družino. Ne le svojo ožjo, temveč tudi skrb za več tet.

Kot pravi, so se kolegi na tožilstvu pogosto navdušeno pogovarjali o smučarskih in poletnih počitnicah, sama pa je vse konce tedna preučevala, kako prekrižariti Ljubljano, pomagati trem tetam in vzorno poskrbeti za družino. Svojih dveh otrok pa ne more prehvaliti, kot pravi, "bila sta in sta še izjemna. Le skupaj smo kot krasna družina vse, prav vse, zmogli."

Tudi šikaniranja na delovnem mestu, ena bolj odkrita, druga manj, je niso strla. V knjigi brez dlake na jeziku razgalja zakulisne igre ob kandidiranjih in imenovanjih na najvišje tožilske funkcije in na položaj varuhinje človekovih pravic. Črno na belem med drugim razgrne poteze dveh generalnih tožilk. Na vprašanje, ali so jo obhajali dvomi glede tako javnega odkrivanja njunih potez, kot iz topa odgovori: "Ne, tako je žal bilo. Tega ne morem skriti, ali se je res zgodilo. In veliko kolegov je vse vedelo. Biografija sicer ne bi bila avtentična. Nikomur pa zdaj tega ne zamerim več. Lepih dogodkov je bilo izjemno veliko in dobrih ljudi tudi, zato so vsi slabi pozabljeni."

Eno je gotovo: če ste imeli izdelano podobo Vlaste Nussdorfer na podlagi njenih pojavljanj v medijih v preteklih letih, se bo ta po prebrani knjigi gotovo precej spremenila.

Več v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju.

To je vaša 11. knjiga, pisanja ste zelo vešči, pa vendar je to knjiga, v kateri razkrijete sebe, kot se prej še niste. Kaj je bil notranji vzgib, da ste se odločili napisati avtobiografijo? Kot ste pojasnili na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu, ste se popolnoma slučajno srečali z direktorjem Beletrine Mitjo Čandrom, kar je bil prelomni dogodek.

To je bil prav poseben trenutek. Srečala sva se tik pred koncem mandata varuhinje in dobila sem res lepo ponudbo. Če mi pisanja ne bi ponudil, najbrž knjiga niti ne bi nastala, takrat sem začela o njej resno razmišljati. Ob koncu 41-letne službene poti je bil zagotovo popolnoma pravi trenutek. Ne prezgodaj in ne prepozno. Takrat nisem niti vedela, da bom pozneje še svetovalka predsednika republike. Zaključevala sem namreč mandat varuhinje, si vzela za vsako leto službovanja en dan "dopusta" - za temeljito pospravljanje. Vedno si začrtam rok, ki se ga držim. Ker je šlo za 11. knjigo, sem se odločila, da jo bom začela pisati 11. julija in končala 11. novembra istega leta. Želja je bila namreč, da bi knjigo napisala do konca lanskega leta.

Všeč mi je bilo pisati o dotedanjem življenju, ker sem se ves čas posvečala svojemu delu in o sebi nisem nikoli želela prav veliko govoriti. No, malo že, a vedno je bilo povezano s tožilstvom ali Belim obročem ali s področji, ki sem jih pokrivala. O otroštvu, mladosti in družini pa nisem veliko razkrivala. Včasih so me v kakšni oddaji sicer o tem že spraševali, a se mi je zdelo, da površno ne gre govoriti, ker bi potem ljudi še bolj zanimalo, pa bi samo o tem razglabljali in pisali. Morda celo ugibali, kaj sem s povedanim sploh mislila.

Ko pa začneš pisati avtobiografijo, preprosto ne moreš mimo vsega tega. In takrat se mi je zazdelo, da je to lahko lep pregled življenja, za katero sem ves čas vedela, da je posebno, drugačno in da marsikdo za marsikaj niti ne ve. Kar je bilo tudi prav, saj bi sicer intenzivno delo le zameglilo. Želela sem, da tedaj pišejo zgolj o delu in rezultatih.

S tem pisanjem pa sem začela vstopati v otroštvo in druge faze življenja ter v intenzivnih štirih mesecih knjigo v celoti napisala. Je pa potem trajalo skoraj leto dni, da smo jo počasi uredili, veliko besedila posameznih poglavij sem skrajšala, izpustila in več kot 400 strani smo tudi precej oklestili. Vsega pač ne moreš napisati. To, kar je nastalo, je življenje nekoga, ki je zagotovo živel drugače kot marsikdo. Za celoten zapis pa tudi 1000 strani ne bi bilo dovolj.

To pa brez dvoma. Mislim, da se s toliko preizkušnjami, kot ste jih vi dali v življenju skozi, v življenju sooči in spopade le malokdo.

Zato se je tudi ljudem, ki sem jim svetovala, ko sem bila recimo varuhinja človekovih pravic, zdelo prav čudno, kako sem skoraj vse situacije zelo dobro poznala. Ko sem bila tožilka, je bilo enako. Poznaš življenje celo s tiste najbolj žalostne plati. Večkrat so mi kot varuhinji rekli "Oh, gospa, kaj pa vi veste, kako mi živimo". Pa je kdo začel govoriti o bolezni, pa recimo o nizkih invalidskih pokojninah. Pa sem si mislila, joj, ko bi vi vedeli, da marsikaj dobro poznam. Saj mi ne bi niti verjeli.

Koliko bolezni sem poznala in koliko drugih težav. Tudi takrat, ko je bilo govora o nosečnostih, splavih in še marsičem, prav nič mi ni bilo tuje. Zato sem morda doživela večji uspeh pri pomoči ljudem v stiski.

Veste, vsak živi v nekem okolju, naj bo to revščina, bogastvo, ali so ljudje srečni, nesrečni, zdravi ali bolni, pozna zgolj to in iz tega tudi izhaja. Sama pa sem v življenju doživela toliko stvari, spoznala ogromno situacij, da vse, kar sem svetovala, je bilo res verodostojno, lahko sem o tem prepričljivo govorila. Sem se pa pogosto spraševala, kako lahko nekdo govori o nečem, česar ni nikoli doživel. Tuje mi je bilo edino nasilje, a so mi številni o njem pripovedovali, da sem se še kako znala vživeti v vlogo žrtev. Nekaj sem jih celo osebno poznala.

A se vam je ob pisanju in zdaj, ko so se vtisi že malo polegli, kdaj zdelo, da je bilo pisanje celo terapevtsko?

Seveda, pisanje je vedno svojevrstna terapija. V času, ko sem vodila Beli obroč, sem imela posebno terapijo za žrtve nasilja, seveda so sodelovali predvsem strokovnjaki. Večji otroci in odrasli so pisali, to je bilo zanje odrešilno. To je pravzaprav olajšanje, ko ti lahko v knjigi ali spisu poveš, lahko bi pisala tudi dnevnik, pa bi ostalo pri tem, skratka, pisanje je zagotovo terapija, ker vseh delčkov življenja pač nikomur ne moreš zaupati. Niti ni časa za to ali pa tega preprosto ne želiš. Ko so bili otroci majhni, jim nisem mogla pripovedovati o svojem otroštvu, možu po tem, ko je tudi sam zbolel, pač ne moreš jamrati.

Nikoli v življenju pravzaprav nisem tarnala, sem pa zelo težko prenašala ljudi, ki za žalost niso imeli realnih težav. Veste tudi taki so bili, nič jim ni manjkalo, živeli so zelo lepo, vse jim je šlo gladko, pa so se ves čas pritoževali. Ko je deževalo, so spraševali, kje je sonce, ko je bilo sonce, da je prevroče in bi bil čas za dež ... Sem si mislila, pa saj ti ljudje sploh ne vedo, kaj je realno življenje. Razvajenost sem res težko prenašala. Sem jih pa včasih tudi poučila: razmišljajte pozitivno, v vsaki stvari je nekaj dobrega in takrat je pravzaprav nastal moj veliki moto, ki sem ga vsa leta negovala: da je vse za nekaj dobro. Recimo velikokrat mi ni uspelo, človek se poteguje za položaj, pa ne uspe. Lahko bi jokala, jadikovala, se smilila sama sebi, padla v depresijo, nehala delati … Nasprotno, takoj sem si rekla, zagotovo je to za nekaj dobro. Tudi če zamudiš avtobus, je v redu, mogoče bi pa bilo s tem avtobusom kaj narobe ....

Vedno sem situacijo, v kateri sem se znašla, poskušala čim hitreje sprejeti. To je bil moj moto, z vedenjem, da bo za slabim zagotovo prišlo nekaj dobrega, celo boljšega. Če ne takoj, sem si rekla, bom pa še malo počakala. Če ni prišlo nikoli, sem rekla, dobro, da ni, ker kdo ve, kaj bi mi povzročilo. Veste, s tem tudi veliko veliko lažje živiš. Ker je že tako težko življenje, če se še obtožuješ, je zagotovo še težje.

Se vam zdi, da se je takšna drža v vas oblikovala nekako naravno, kot ste rekli, so ljudje, ki živijo v okoliščinah, ki so res težke in imajo neko notranjo moč, notranji optimizem, ki izvira iz njih samih, ali je to prišlo iz okolja?

Mislim, da sem imela, pa še imam zelo srečen značaj. O tem so mi pripovedovali tudi drugi, še iz časov, ko sem bila otrok. Da sem bila zelo prijetna, čedna, igriva, imela sem veliko prijateljic. O vsem smo se pregovorile, enako je bilo v šoli, povsod veliko prijateljev, bila sem predsednica razreda, pogosto sem nastopala.

Nekaj posebnega je moralo biti v meni, da sem bila tako subtilna, seveda pa so me tudi okoliščine življenja marsičesa naučile. Ko sem imela le leto in pol, sem namreč odšla v Koper s teto in stricem, česar se seveda niti malo ne zavedam. Bilo mi je zelo lepo. Se pa zavedam vrnitve k staršem, ko sem imela 11 let. Tudi to sem prav lepo preživela, čeprav vem, da mi je bilo zelo težko, ker nisem razumela, zakaj sprememba. Kot otrok ne veš, kaj se dogaja. To je bila izjemna okoliščina, ki je res nisem popolnoma razumela. A tudi matična družina je bila topla in ljubeča. Imela sem srečo.

Kako ste vse to kot otrok sploh lahko dojeli ?

Zaradi vsega naštetega si mislim, da je bilo marsikaj pogojeno z značajem. Da sem bila srečen otrok, seveda pa tudi zelo dobro "opremljena". Ko sem imela 11 let, sem bila namreč že kar precej izoblikovana. Teta in stric sta me imela za svojevrsten "projekt". Vse upe sta polagala vame, vsega sta me naučila. Kdo se uči pravilne slovenščine, ko ima le 7 let, pravilnega vikanja, dosledne uporabe dvojine? Zame je bilo to sveto. Pa denimo lepo vedenje pri mizi, na ulici, pozdravljanje. Pri rosnih letih sem imela prvi intervju za Radio Koper in takrat niso verjeli, da vse govorim na pamet, takrat še brati nisem znala tako hitro (smeh).

Imela sem res dar govora, vedno. Izgleda, da sta dobra opremljenost in močne korenine, kot pravim, botrovali poznejšemu napredku. Marsikdo bi se sicer hitro sesul. Otroku se recimo nekaj zgodi in lahko zapade v kriminal, punce npr. begajo, popuščajo v šoli. Takih zgodb je veliko. Lahko ne bi bila šolsko uspešna. Pa sem dobila krasne sošolce in učitelje, spet je bilo tudi v solkanski šoli čudovito. Vedno sem rada pomagala. Bila sem odprt človek, zelo rada sem govorila. Ko sem prišla v novo šolo, sem postala vozačka in vozači smo bili celo rahlo diskriminirani.

V medijih najdete različne zgodbe o otrocih, ki iz mnogih razlogov v življenju ne uspejo. Pa si mislim, kako sem vse lepo preživela, tudi takrat so bili taki, ki so imeli vse in še več. A vsak ima pač svojo zgodbo. Dobila sem celo "krila". V knjigi pišem o nastopih na različnih predstavah. Bila sem otrok, ki je znal tudi kakšno ušpičiti. Nisem bila taka, da bi prav vedno ubogala ali bila morda, zaradi trde vzgoje, "zatolčen" otrok. Bila sem zvita in precej navihana. Bi pa rekla, da kar precej odrasla za svoja leta.

Skratka, po selitvi sem se vživela v novo okolje. Sledila je gimnazija v Novi Gorici, ki ni bila prav lahka. Marsikdo bi tedaj klonil. Živela sem pri gospe, ki je bila sicer krasna, ampak žal skopa. In spoznala sem novo plat življenja.

Zatem ste se soočili s še eno grenko izkušnjo, tokrat na fakulteti?

Nikomur nisem spregovorila o tem. Ne vem, kaj je bil vzrok. Nikoli nisem želela nikogar razočarati ali mu povzročiti težave.

Kako to, da niste povedali?

Tudi zdaj nikogar ne obremenjujem, po tem sem prav znana. Ko je recimo moja hči pred porodom dolgo ležala v porodnišnici, ko smo imeli v družini zdravstvene težave vseh vrst, s tem nisem obremenjevala nikogar. Vedeli so seveda najbližji, a navzven se ni nikoli poznalo, kaj se dogaja. Najhujši primer je bil, ko je morala moja snaha na splav, pa sem šla prav takrat predavat otrokom od 1. do 8. razreda in so mi dali na koncu bele lilije. To me je popolnoma strlo. A nihče zagotovo ne bi rekel, da je bilo z mano tedaj kaj narobe. Svoje delo sem vedno opravila stoodstotno. Nastopala sem tudi takrat, ko je hči morala v bolnišnico, se spomnim, predavala sem v Idriji. Ne vem, kako, a zbereš vso moč in narediš, kar je tvoja naloga. To me je celo življenje spremljalo: da sem torej zmogla prenašati res težka bremena in nisem klonila.
Ko sem prišla na fakulteto, sem torej šla živet k teti, izjemni in predani humanitarki.

Kaj je ona počela in kaj vi?

Ves čas sem morala delati. A nisem povedala niti teti v Novi Gorici, če bi ji, bi me v trenutku odselila, saj me je ves čas spraševala, kaj počne njena sestra. Vsi so sumili, da preveč gara, a niso pomislili, da bi tudi mene "izkoriščala". Ona mi je seveda zabičala, da je to le najina skrivnost. Pa bi lahko klonila, morda ne bi naredila fakultete, pa sem jo. In to zelo, zelo hitro. Delo krepi človeka, je bil tetin moto in postal je celo moj. In humanitarnost tudi. Celo usoda.

Velikokrat se zdi, da se v težkih okoliščinah v človeku vzbudi večja prodornost kot pri nekom, ki ima v rokah vse adute, pa se kar ne znajde v življenju.

Neki preživetveni nagon sem imela v sebi. Srečne okoliščine so bile, morda zvezde rojenice, ki so mi bile zelo naklonjene. Ampak vidite, včasih taki ljudje tudi bolj uspejo.

Če ne bi bila tako dobro opremljena, ne bi preživela niti let po moževi bolezni, težav s funkcijami, ki sem jih imela, ko ni šlo prav nič gladko. Kamor koli sem se prijavila, vse je bilo težko doseči. Ljudje pa so mislili, seveda zaradi optimizma in javnih nastopov, da mi gre kot po maslu. Verjamem, da bo knjiga večino zelo presenetila. Ko sem bila varuhinja in sem spremljala sodelavce na terenu, sem na pogovore sprejela ogromno ljudi in nihče ni prišel z lepo zgodbo. Vsakemu sem življenjsko, popolnoma odkrito in realno povedala vse, kar sem vedela in znala. Marsikdo, ki me je videl, je seveda dejal: Joj, gospa, lepo govorite, ampak vi si žal ne morete predstavljati, kako mi živimo. Pogosto sem rekla, veste, si kar predstavljam. Ampak seveda ne moreš razložiti svoje zgodbe, da bi ti res verjeli.

Pogosto so prihajali ljudje kar z odrezki nizkih pokojnin in mi razlagali, da s tem ni mogoče preživeti. Ampak ni jih imelo smisla prepričevati, da sama dobro vem, da s tem res ni mogoče spodobno preživeti. Ali pa so se kregali s sosedi za majhen kos zemlje. Še zdaj me ustavljajo kdaj na cesti, žal se vseh ne spomnim. Ne splača se pravdati. Ravno zadnjič mi je prijateljica dala zeliščno pijačo, darilo gospe, ki sem ji pred 20 leti menda pomagala pri preživnini. Ne spomnim se je, res jih je bilo veliko. Povečini se najbolj spomnim primerov, ki sem jih potem še pozneje spremljala. Zvrstilo se jih je na tisoče, a žal si vseh res ni mogoče zapomniti.

Če je nekdo zelo dovzeten za bolečino in težave drugih, je pa pri tem vedno nevarna meja, da ga to prevzame, da preveč ponotranji. Ste znali vedno ločiti službo, vse te težke primere?

Veste, prav to so me vsi spraševali, to je bilo tudi pogosto vprašanje novinarjev. Ljudje še vedeli niso, kaj tožilec doživlja. Ko sem šla npr. na ogled prizorišča železniške nesreče, v kateri sta umrla teta in nečakinja, se me je to zelo dotaknilo. Kot sem odkrito napisala, sem tisto popoldne, ko sem šla v vrtec, hčerko močno objemala. In kako sem jokala takrat, ko je umrl prvošolček, tega nikoli nisem pozabila. Tudi moj sin je bil. Kot ne primera detomora. Še zdaj bi znala narisati podstrešje, kjer je ležal mrtev dojenček, kako je izgledal, pa kako smo gazili po snegu do tiste hiše. Pa grozljive prometne nesreče, v kateri so umrli štirje moški, oblečeni so bili enako, in se je izkazalo, da so se vračali s pogreba.

Večkrat sem pozneje pogledala v časopis, koga je umrli pustil za seboj, in razmišljala, kako bodo živeli in si rekla: poglej ima hčerko, ima dva otroka, zdaj sta sama ...

Je pa tako, da so prihajali vedno novi in novi primeri, če bi bil samo eden, bi najbrž razmišljala samo o tem, tako pa to ni bilo mogoče. V knjigi sem jih omenila nekaj, kakšen spis ti res ostane v velikem spominu, pa kakšna grožnja tudi. Dejansko bi lahko napisala debelo knjigo zgolj o obravnavanih primerih. Skratka, prihajali so vedno novi, pa tudi moje zasebno življenje je bilo pestro, zato sem morala biti hudo močna. Doma sta bila dva otroka, ki sta me potrebovala. Ne moreš priti domov popolnoma sesut. Značaj imam k sreči veder, meni je ena kavica pomenila več kot marsikomu cele počitnice. Ves čas smo skrbeli še za tri zlate tete, zato nisem imela skoraj nobenega prostega konca tedna. Moji kolegi so, takoj ko se je končalo poletje, začeli sanjati o tem, kam bodo šli smučat, ko je minilo smučanje pa, kam bodo šli na morje. Sama sem imela veliko poti, predvsem po domovih starejših. Pa nikomur nisem zavidala, to je bila velika sreča, da nikoli nisem zavidala ljudem, ki so imeli boljše življenje.

Praktično vsi moji kolegi, to lahko mirno rečem, so živeli mirneje, seveda so imeli vsak svoje težave, a mislim, da prav nihče toliko na kupu in ves čas. Smo pa kot družina znali uživati tudi na počitnicah.

Ko sem ob ponedeljkih prišla v službo ali na teren, so pogosto vsi jamrali, joj, danes je ponedeljek. Sama pa sem rekla, veste, lepo je priti v službo. Kakšna sreča, da imamo delo, kaj pa, če bi morali na zavod za zaposlovanje, pa pisati prošnje? In so se celo spraševali, zakaj tako razmišljam. Sama sem seveda vedela, da številni pri nas živijo tudi zelo težko in moraš presneto ceniti to, kar imaš. Zame je bila kavica s kom to, kar bi bil za nekoga drugega obisk Eiffilovega stolpa. Tisti, ki veliko lepega doživlja, mogoče tega celo ne zna ceniti. Zato sem res uživala v vsakem trenutku, to moram poudariti, vabila sem prijateljice, pisala lepa vabila, praznovali smo vse rojstne dneve ...

Ob nedeljah sem velikokrat, sploh ko sem bila varuhinja, delala in zato dala sodelavcem marsikakšno gradivo na mizo, pa kakšen časopisni članek, da bi pogledali še kakšen primer.

Ponedeljek je bil za nekatere moje sodelavce kar "zanimiv" dan. A pomislim, da sem sama vse prebrala, oni so pa dobili k sreči le delček tega. Vsak pač svojega. Včasih so se tudi že malo bali večerov in poročil, saj sem znala namestnikom tudi tedaj napisati sporočilo. Recimo, ko je bil okoljski problem v šoli v Črnem Vrhu nad Idrijo, bi marsikdo rekel, kaj bomo mi tam. Ampak šli smo na teren, in to ne le tja. Take zgodbe me niso pustile hladne, še zdaj, ko mineva že več kot leto dni od konca mandata, se zalotim, da moram ukrepati. Potem si pa rečem, no, čakaj, pa saj nisi pristojna.

Tudi pri predsedniku zdaj dobivamo veliko pisem. Vse, kar se dotika mojih področij, preberem in odgovorim, ker so to zgodbe, ki jih pogosto poznam. Zdaj je posebna situacija, ljudje imajo veliko težav zaradi epidemije, še vedno pa se dogajajo tudi druge stvari.

Pogosto se spomnim, kaj vse sem počela kot varuhinja. Mislim, da mi niso toliko zamerili prevelike zagnanosti, ker sem bila zelo prijazna. Vedno sem jih poprosila, če pa si avtoritaren, ne prideš prav daleč. Mislim, da lahko mirno rečem, da sem bila dobra šefinja. Enkrat so celo analizirali moje vodenje za seminarsko delo in so ugotovili, da nisem slab šef (smeh). O, kdaj bi verjetno morala biti bolj odločna. A odziv je res boljši, če na prijazen način poveš, kaj želiš doseči.

Verjetno pa niso bili vedno vsi navdušeni nad številnimi pobudami, ki ste jih podali?

Seveda so bili kdaj tudi odzivi: pa kaj nam je tega treba, to se ni nikoli delalo. Pa sem rekla, pa dajmo ravno zato zdaj mi to narediti. Pa so bili spet pomisleki, kdo bo to delal, saj nas ni dovolj. In sem rekla, da bom pomagala, tako da sem na lep način dosegla premik. Imela sem krasne sodelavce. Velikokrat smo se tudi smejali, imeli smo dan odprtih vrat za otroke zaposlenih, povabili smo k nam otroke s posebnimi potrebami, socialna nota je bila vedno prisotna. Lepo smo se razumeli.

Dokaz velike pozornosti so tudi vaši legendarni albumi fotografij najbližjih in presenečenja, za katera ste vedno poskrbeli.

Iz tega sta se zlasti otroka kdaj celo norčevala. Dejala sta, zlasti sin, da je treba zelo paziti, če si prišel k nam na obisk. Ali je nagrada pod stolom ali pa bo pri kosilu pisalo "stopi v kopalnico, čaka te presenečenje". Pri nas ni preprosto, naša mami je polna presenečenj, sta govorila.

No, potem se je sin odselil in sta s snaho mene in moža povabila na obisk. Na mizi krožnik, na njem lepo presenečenje. Pa rečem: pa kaj je to, ko sta imela toliko za povedati čez moja? Pa pravi sin: "Ah, pusti mami, čisto si nas 'uničila'. Z Metko sva razmišljala, kaj naj narediva, predlagala je presenečenje zate." Takrat sem se pošteno nasmejala.

Ljudi, ki bodo prebrali vašo knjigo, bo gotovo pretresla zgodba oz. napad na vašega moža, po katerem je bilo vse drugače. Pri 37 letih ste ostali z dvema majhnima otrokoma in invalidsko upokojenim možem. Na vaših funkcijah ste imeli opravka z različnimi ljudmi, med njimi seveda tudi s kriminalci. Kako ste opravili s temi strahovi, da ne boste zaradi svojega dela živeli v strahu zase in za družino, sploh ker je bilo ravno moževo delo razlog za napad nanj?

Poglejte, saj smo tudi brali o kakšni bombi za sodnico, pa napadu na tožilko. Dokler ničesar ne doživiš v povezavi s službo, si morda misliš, da se tebi niti ne more zgoditi. Recimo enkrat je en obdolženec tožilcu v Krškem zapičil svinčnik v oko, lahko bi oslepel. Takrat smo veliko razmišljali o dodatni varnosti, a je dejstvo, da je ne moreš imeti povsod in vedno.

Dogodek, ki se je meni zgodil, ki ga nisem opisala v knjigi: neko jutro sem, že pred leti, ko sem zjutraj stopila iz bloka, zagledala svojega obdolženca. Si rečeš, mogoče nekje tukaj stanuje, zato sem šla v službo. Bila je grda zadeva, dvakrat je prodal svoje stanovanje, še zdaj se spomnim. Drugič je stanovanje prodal študentki, za katero so njeni starši, ki so živeli daleč od izobilja, vzeli veliko posojilo. Ostali so brez vsega, ker je bilo stanovanje že prej prodano. A si predstavljate!? Na obravnavi sem seveda predlagala zapor, dobil je le pogojno, kar me je zelo bolelo, saj se mi je zdelo, da takšen človek ne more dobiti zgolj pogojne, zato sem se pritožila. Prav v času, ko sem ga videla pred blokom, je višje sodišče spremenilo pogojno kazen v zaporno. Ko sem prišla domov, sem v nabiralniku našla žlico z močno zvitim vratom. Sporočilo je bilo jasno. To me je pretreslo. Vedela sem, da je zagotovo on, ker sem ga videla pred blokom in se je to zgodilo ravno takrat, ko je dobil sodbo. Šla sem v stanovanje in s sinom takoj na policijo. Nisem sicer pričakovala, da bi se s postopkom kaj zgodilo, saj je dejanje odločno zanikal, a so ga policisti obiskali, mu za sum povedali. Rekel je, da mi on že ne bi škodil. Šel je v zapor in ga nisem nikoli več videla.

Takih zgodb je bilo še kar nekaj, primer spolne zlorabe, o katerem pišem v knjigi, me je spremljal mnoga leta. Vsako leto znova sem se spraševala, koliko časa je že v zaporu in kdaj pride ven.

Toda, kam naj se človek skrije, če opravlja takšen poklic? Moraš ga opravljati dobro, ne moreš zaradi tega, da ti ne bi kdo slučajno kaj naredil, slabo opravljati službe. Vedno sem to počela po najboljših močeh.

Tudi vaši zaključni govori so sloveli kot najdaljši in najobsežnejši.

Po tem sem bila res zelo znana, da. So mi pa nekateri odvetniki ob koncu tožilske službe celo povedali, da so se, ko so čakali na hodniku pred dvoranami in slišali moje petke, me celo zagledali, kar bali, v katero dvorano bom zavila. In si oddahnili, če nisem šla v njihovo. "Hvala Bogu, naprej je šla!" so dejali.

Enkrat je eden izmedpaznikov pripeljal v lisicah enega obdolženca na sodišče in slišali smo, kako mu je rekel, ko je videl, da sem jaz tožilka v njegovem primeru, da se mu ne piše prav nič dobrega. Povedal je celo mnogo bolj sočno (smeh). Se je pa tudi zgodilo, da je obdolženec vprašal, če bi govorila na njegovem pogrebu, ker mu je bil tako všeč moj zaključni govor. Seveda je bil obsojen, a je le zamahnil z roko.

Na predstavitvi vaše knjige v Cankarjevem domu (bila je pred razglasitvijo epidemije) vam je zelo polaskal tudi predsednik države, ki je dejal, da če bi ga vi obsodili na smrtno obsodbo, bi to povedali na tako lep način, da mu ne bi bilo težko sprejeti sodbe.

(smeh) Res me je presenetil predsednik.

Dar govora sem pač imela.

Enkrat sem npr. imela hudo obravnavo. Umor in poskus umora. Mlad fant je v gostilni nad Ljubljano ubil gostilničarja in ranil njegovo ženo. Odvetnik mi je pozneje povedal, da sem nastopila tako grozno, da je imel občutek, da ob mojem govoru kri kar šprica po dvorani. Najbrž sem res prepričljivo govorila, porotniki so bili starejši in zelo pretreseni.

Ob začetku kariere tožilci nismo predlagali višine kazni, temveč smo samo predlagali primerno kazen. Potem je generalna tožilka Zdenka Cerar zahtevala, da tožilec na obravnavi točno pove, kakšno kazen predlaga, tudi po višini, in se ne "skriva" za izrazom primerna. V enem primeru mi je sodnica, bila je celo moja mentorica med pripravništvom, rekla, da me prosi, naj drugič povem, kaj želim, ker ima veliko težav s porotniki. Sem jo vprašala, kaj je narobe. "Ja, oni ne vedo, kakšne so zagrožene kazni. So hoteli kar dosmrtno." Menda sem porotnikom kar preveč sedla v dušo. Tedaj so se številni smejali, da bi bila primerna za ameriško sodišče, kjer so porotniki ključni.

Če imaš dar govora, je to prednost za tožilca in odvetnika. Za sodnika ni tako zelo nujno, ker pač razsoja in izrečeno obrazloži. Medtem ko sta tožilec in odvetnik stranki, ki morata res znati nastopati. Tudi to je delček uspeha: če znaš natančno in lepo razložiti in se še potrudiš. Sama sem dala veliko svojih govorov pisno v spis, da so ostali za potrebe višjega ali celo vrhovnega sodišča. Sem pa velikokrat napisala tudi po 60 strani dolg govor in za to mi nikoli ni bilo škoda časa. Porabila sem seveda veliko noči, veliko koncev tedna. Zelo rada sem to delala. Res zelo rada.

To je seveda zelo razvidno iz vašega pisanja: po vseh parametrih ste deloholik.

Ne, nikoli pa nisem delala in zgolj delala. Vedno sem se znala tudi sprostiti, če me je nekdo npr. poklical in vprašal, če imam čas, sem ga tudi našla. Znala sem celo spremeniti urnik. Tudi takrat, ko sem veliko hodila na teren, so me zgodbe ali predavanja tako oživila, da sem, ko sem prišla domov, imela veliko energije in bi lahko šla že spet v službo. Veselje in prijaznost ljudi sta mi dala veliko moči, pa je bila pogosto ura deset ali enajst zvečer, ko sem prišla domov, naslednji dan pa je bilo treba spet v službo.

Najbrž je bilo tukaj tudi vsaj malo danosti, kar sem precej očitno podedovala po dedkovem bratu, zelo znanem odvetniku, ki je bil strah in trepet na Goriškem. Imel je poseben dar nastopanja.

Vaša leta na tožilstvu so bila zelo zanimiva. V knjigi zelo odkrito pišete tudi o potezah Zdenke Cerar in Barbare Brezigar, zaradi katerih ste bili nekajkrat na preizkušnji. Kako ste se odločili, kaj dati v knjigo?

To zato, ker je bilo vse res, hudo res. Marsikdo je vedel, zlasti tisti ob meni na tožilstvu, ki so mi bili najbližji, marsikdo pa niti ne, kar jih je presenetilo. Ampak brez tega knjiga sploh ne bi bila avtobiografija. Nisem mogla napisati recimo, da sem ustanovila Beli obroč in takoj postala predsednica, če nisem. V društvu tožilcev sem težko postala predsednica. Potem sem se prijavila za generalno državno tožilko, seveda na pobudo drugih, pa mi ni uspelo. To, kar se mi je zgodilo, je bilo hudo .

Če bi napisala drugače, bi se zlagala. Bi morala napisati, da sem umaknila kandidaturo, ker sem v trenutku spoznala, da mi to ne ustreza? Me je prav zdaj klicala kolegica, ki me je srečala neposredno po tem pogovoru, in rekla: "Veš, da se tega spomnim. Prišla si taka, kot te še nisem videla. Sem si rekla, pa kaj se ti je zgodilo. Pa nisi ničesar razkrila." A ni vedela, kje sem bila, zakaj sem pretresena.

Pri Barbari Brezigar je bilo marsikaj bolj vidno in znano. Za Cerarjevo v knjigi najdem tudi veliko lepega in pohvalnega, nobeni od njiju pa zdaj prav nič ne zamerim. Vse je pozabljeno. Ni namreč lahko biti generalna tožilka. Pozneje sem celo slišala, da te morajo h kandidaturi povabiti, jaz pa sem se na prigovarjanje kolegov kar sama prijavila. Tukaj je še ljubosumje in morda še kaj. Vse je mimo.

Cerarjeva me je zlasti pri tožilskem društvu in Belem obroču javno podpirala. Pri Brezigarjevi je bilo težje. O prestavitvah na nižje tožilstvo (op. Leta 2009 je Barbara Brezigar, takratna generalna državna tožilka, sprejela odločitev, da višji tožilki Vlasta Nussdorfer in Marjetka Krevs dvakrat na teden delata za ljubljansko okrožno državno tožilstvo, preostale dneve pa na prvotnem delovnem mestu na pritožbenem oddelku vrhovnega državnega tožilstva.) So pa tudi mediji pisali, to ni bila nobena skrivnost, da me je za udeležbo na obravnavah prestavila na nižje tožilstvo. Sem pač preživela tistih 6 mesecev. Je pa bilo krivično, ker sem bila edina, ki sem že med letoma 2003 in 2005 kot višja tožilka ostala na okrožnem tožilstvu, to je bila maksimalna doba za prestavitev. Torej sem jo v celoti "oddelala." Zdenka Cerar me je namreč tedaj prosila in strinjala sem se. Postala sem namreč višja tožilka, pa tudi vodja oddelka. Najprej je bila prestavitev za šest mesecev, pa se je podaljšala še za šest, na koncu sem tam ostala dve leti. Pa mi ni bilo težko. Lepo je bilo. Krasni ljudje. In delo me je res veselilo.

Po novi prestavitvi pa sem bila žalostna. Minister mi je ponudil, da pridem na ministrstvo, ampak sem ostala. Koliko težav sem imela tudi zaradi pojavljanja v javnosti zaradi Belega obroča. Kadar koli sem šla na televizijo, sem se tresla, da bo kdo kaj neprimernega rekel. Če sem bila tam kot predsednica Belega obroča, se tožilstva namreč ni smelo niti omeniti. In voditelju Odmevov se je enkrat pač zareklo. Sledil je zagovor. Moj, seveda. Pogosto sem do tik pred zdajci čakala na dovoljenje za nastop v oddaji, novinarji so me klicali. "Ne vem, veste, generalna mora sporočiti." Nikoli pa nisem povedala, za kaj gre. Generalna je imela prav vso pravico in spoštovala sem vse.

Zgolj in samo, ko je bil Franc Mazi začasni vodja tožilstva, je bilo popolnoma drugače. Takoj po prevzemu funkcije me je namreč poklical in rekel, da lahko grem kamor koli želim in povem kar koli želim, ker da sem velik ponos tožilstva. Mislila sem, da sanjam, da to ne more biti res. Pa je bilo. Takrat nisem imela nobenih težav in sem pristala na veliko gostovanj v medijih. Pozneje pa mi večkrat ni bilo dovoljeno gostovati. Kdaj je dovolila, kdaj ne. Z vso pravico. Razen glede svojih obravnav, o katerih sem lahko govorila. Bila sem ena prvih, ki je novinarjem vse povedala, kaj smo dosegli, kaj želimo. Takrat se je začela oblikovati nova praksa, da so novinarji začeli čakati pred sodiščem na odvetnike in tudi tožilce. Odvetniki so do tedaj "kraljevali", številni tožilci so šli samo mimo, potem so se pa začele stvari počasi spreminjati.

Rezultat tega je seveda, da postaneš znan obraz, potem pa seveda sledi tudi zavist. Tistega, ki ven štrli, takoj "režejo". Če bi bila tiho in oddelala 8 ur, kdaj tudi več, verjetno ne bi imela marsikatere težave. Tako pač je. Zdaj je za taka razmišljanja prepozno.

V ospredju vaših prizadevanj je bila vedno pomoč tistim, ki so v težavah ali odrinjeni na rob. Epidemija se kaže kot psihološko zelo naporno obdobje za številne. Kot nekdo z veliko življenjskimi izkušnjami, kaj bi svetovali, kako videti luč na koncu predora?

O tem v teh dneh veliko premišljujem in tudi pišem. Časi res niso lahki, za marsikoga so mogoče prvič v življenju tako težki. Mogoče tudi zato, ker zdaj niso na udaru najrevnejši ali tisti, ki so bili vedno nezaposleni, zdaj smo na preizkušnji kar vsi. Nekateri sicer še huje. Nihče pa ni prepričan, da ne bo zbolel, da ne bo potreboval pomoči ventilatorja, da ne bo kdo od njegovih ljubljenih celo umrl.

Skratka, pandemija, omejitve, tudi zima, ki ni prijazen letni čas, niso lahke okoliščine. V teh časih pa je vseeno treba razmišljati pozitivno, paziti, da upoštevamo strokovnjake. Koga bomo, če ne njih?! Zdaj ni čas, da bi recimo jaz debatirala o virusu, ker nimam zadostnega znanja. Verjeti je treba tistim, ki ga imajo. Tudi politika bi morala verjeti zgolj njim. Kadar je hudo, ob tem, da sem imela tudi sama veliko preizkušenj, pomislim na film o taborišču, v katerem sta bila sin in oče zaprta in je oče slikal sinu zgolj lepše življenje. Preživela sta. Vsaka generacija ima svoje preizkušnje, ene so bile realne vojne, ki so doletele naše prednike. Naša posebna vojna pred 30 leti je trajala 10 dni, kar ni bilo veliko, pa je bilo zelo hudo. Naša generacija prave vojne k sreči ni doživela, a zdaj doživlja neko, celo psihološko vojno proti nevidnemu virusu, za katerega si nikoli nismo mislili, da ga današnja znanost ne bi takoj premagala. Zdaj pa že cel svet trepeta.

Zato se mi zdi še bolj pomembno, da mislimo drug na drugega: vsak ima ob sebi nekoga, ki je bolj ranljiv, ki je bolehen, ki je mogoče že bolan, tukaj so otroci, za katere je šolanje na daljavo velika preizkušnja. Pri tem pomislim, da so številne družine, ki nimajo potrebne opreme, ki nimajo dovolj hrane ali oblačil. Iskati pomoč v teh časih je še težje. Nasilje je bilo že prej skrito, nikoli se niso družine "pretepale "pred kamerami, zdaj pa je še težje. Stanje v družinah, kjer škripa, sem vedno primerjala z ekonom loncem: v njem vre, lahko počasi in se vse dobro skuha, lahko pa je pare preveč, eksplodira in povzroči veliko škodo. Nasilje je torej kot ekonom lonec. V teh časih je veliko možnosti za izbruh nasilja, ko so ljudje doma za štirimi stenami, in to kar ves čas, je seveda več možnosti za konflikte. V "normalnih" časih gredo ljudje od doma, napetosti se lahko pomirijo, razblinijo, zdaj pa tega ni. Pritisk je od povsod: ko pogledaš na telefon, so podatki, koliko je novih okužb, koliko ljudi je umrlo, potem so tukaj podatki o tujih državah, pa različnih ukrepih. Vedno si želimo živeti boljše, kot živimo, in biti bolj srečni. Ampak ta hip smo tukaj. Ne podcenjujmo niti psihičnih travm in depresije, ki se plazijo naokoli.

A verjemite, prišla bo tudi pomlad, vedno je prišla. Imamo eno življenje in ga moramo ohranjati, prav tako pa ga ne smemo vzeti ali poskušati vzeti nikomur. Za nasilje, ki se dogaja, morajo ljudje poklicati pomoč, priti mora policija, vse mora delovati, telefonske številke so odprte. Sicer lahko postanejo domovi kletke nesreč, žalosti, ujetništva … O stiskah je treba govoriti.

Težko je preiti z dobrega na slabše, ampak zavedati se moramo, da je to zgolj začasno. To je preizkušnja, ki bo pokazala, kako veliko ljudi je dobrih. In to številni dokazujejo dan za dnem. Pravi junaki!! Verjemite, še bo lepo in takrat bomo to znali pravilno ceniti.