Veliki roman, sedemkrat prepisan, roman, o katerem je sam pisatelj rekel, da sploh ni roman, roman, ki je iz ideje o dekabristični vstaji 14. decembra 1825 prešel na roman o ruskem življenju v začetku 19. stoletja, končno pa se je izoblikovalo besedilo, kot ga poznamo danes; sprva je izhajalo po delih v reviji Ruski vestnik, za knjižno izdajo pa ga je Tolstoj še precej popravil. Vojna in mir ni zgodovinski roman, je 'roman epopeja', velika 'družbena freska', ki poudarja zgodovinske dogodke iz časa (okoli) Napoleonovega pohoda na Rusijo in tedanje družbene razmere, vendar jih neprestano prepleta z duševnimi stanji in iskanji junakov, posamezne usode usodno stke z nitmi zgodovine, tako da postanejo ena gmota.

Kljub temu pa je prav ta koglomerat raznovrstnih žanrov, tem in motivov pogosto izkazal neverjetno adaptacijsko fotogeničnost. Množica dialogov, ki ženejo dogajanje naprej, in tako rekoč idealna gledališko-filmska situacija dogajanja v salonih sta nadvse primerna osnova. V končni fazi, če ne celo kar v začetni, pa je tu tudi privlačna ljubezenska zgodba z očitno seksualno konotacijo (čeprav je ta skrita v drugem planu in jo je mogoče nedolžno spregledati). Ob vsem tem pa bralcev Tolstoja nikdar ni zmanjkalo; vedno so se našli posamezniki, ki jih je pritegnilo to ali ono, vedno je obstajal zorni kot, ki je pritegnil.

Slovanska duša in filozofski vidiki
Prva filmska priredba romana je nastala v Rusiji leta 1915, režijo in priredbo besedila je prevzel Vladimir Gardin, vlogo Nataše pa je odigrala balerina Vera Karalli, leta 1947 je bila različica tega filma prikazana tudi na Japonskem. Vendar je to precej neznana različica, ki so jo zasenčile poznejše odmevnejše in zvezdniške priredbe. Prva v vrsti je hollywoodska produkcija iz leta 1956, ki jo je režiral King Vidor, v vlogi Nataše je nastopila Audrey Hepburn, ob njej pa še Henry Fonda kot Pierre in Mel Ferrer kot Andrej. Hollywood je pompozno sledil emotivni ljubezenski zgodbi Nataše, Andreja in Pierra, epsko širino Tolstoja so stisnili v zgoščen spektakel, predvsem pa so v želji, da bi na platnu prikazali t. i. slovansko dušo, pogosto pretiravali z eksotičnim in za ZDA nenavadnimi ruskimi običaji.

Po drugi strani pa v filmu skoraj ni vojnih prizorov in bitk, temveč se vse dogaja v salonih, razen posameznih prizorov, kot je lov, kjer se spoznata Nataša in Andrej - kar je precejšnja sprememba glede na roman. Princip notranjega monologa je v filmu pogosto uporabljen, izpustili pa Tolstojeve filozofske pasuse in vse pogovore v francoščini, kar ruske aristokrate 19. stoletja slika v popolnoma drugačni luči. Ameriška različica Vojne in miru je predvsem privlačna, vendar precej nepoglobljena priredba, ki je izhajala predvsem iz stereotipov o slovanski duši. Ta se je s pronicanjem Vojne in miru na Zahod ustoličila kot nekakšen stereotip Rusije, kar se romana samega pogosto še danes drži.

Megalomanski film, mrtvi konji in dvojno režiserjevo srečanje s smrtjo
Kot odgovor na ameriško Vojno in mir je nastala 431 minut dolga serija filmov Sergeja Bondaračuka. Film je snemal dolgih šest let, kar je posledično pripeljalo k – v tem primeru precej prikladnim – dejanskim fizičnim spremembam v podobah igralcev, imel je tako rekoč neomejena finančna sredstva, lokacije snemanja so bile avtentične, porabljeno je bilo ogromno smodnika, ruska armada in policija pa sta donirali skoraj nepregledno število konj, ki so bili neusmiljeno razstreljeni med snemanjem bitk (v Ameriki so ponekod bojkotirali film prav zaradi tega).

Končni rezultat je bil megalomanski, kritiško hvaljeni film, ki se Tolstojevih filozofskih tem loteva resno in obenem ohranja poetične razsežnosti romana, predvsem pa prikazuje blišč ruske nekdanje aristokracije. V prizoru prvega plesa Nataše in Andreja je sodelovalo 500 statistov, medtem ko so v prizorih bitk, ki v celoti zajemajo kar 45 minut, sicer le dobrih 10 odstotkov celote, na prizorišče postavili približno 12 000 statistov. V filmu, ki je še danes pogosto navajan kot najuspešnejša ekranizacija Tolstojevega romana (konec koncev je njegova dolžina ekvivalentna romaneskni, prav tako pa čas nastajanja), je vlogo Nataše odigrala mlada balerina Ljudmila Saveljeva, Vjačeslav Tikonov je bil Andrej, vlogo Pierra pa je prevzel kar sam režiser (in njegov dvojnik novinar Jurij Devočkin). Bondaračuk je v šestih letih snemanja doživel kar dve srčni kapi in bil dejansko nekaj minut klinično mrtev, kar pa je spet plodno uporabil pri snemanju Andrejevega bližnjega srečanja s smrtjo.

Britanske TV-priredbe in njihov pogled
Precej bolj znane pa so TV-adaptacije, ki se zdijo zaradi raztegnjenosti in gnetljivosti formata najprimernejše, čeprav pogosto tega niso upravičile. Leta 1972 je BBC posnel serijo z 20 deli, v kateri je vlogo Pierra odigral Anthony Hopkins, režiral pa jo je John Davies. Britanska serija je precej verno sledila romanu in ni izpustila niti stranskih likov, katerih pomembnost sicer v kontekstu zgodbe ni zanemarljiva, so pa kljub temu pogosto izpuščeni; tak lik je recimo Platon Karatajev. Leta 2000 je bilo mogoče gledati celo TV-različico Prokofjeve opere, ki je bila sicer prva premiera slovite sydneyjske opere. Leta 2007 je nastala italijansko-angleška koprodukcija s Clémence Poésy v vlogi precej eterične in krhke Nataše.

Zadnja v vrsti serij je prav tako BBC-jeva šest delov dolga serija, ki jo trenutno lahko gledamo ob nedeljah zvečer na 1. programu TV Slovenija. Serija, čeprav skuša ujeti avtentičnost ruskega življenja, ne zmore zanikati svojih britanskih korenin, glavni igralci Paul Dano (Pierre), Lily James (Nataša) in James Norton (Andrej) pa pravzaprav delujejo kot nekakšni 'zgodovinski hipsterji'. Vsekakor je prednost serije v tem, da se ne osredotoča zgolj na poetična ljubezenska čustva, temveč jih konkretizira tudi telesno, kar je pravzaprav precej močna podnota romana, čeprav serija tudi na ta način trka zgolj na gledalčeva čustva.

Odrske priredbe Vojne in miru
Vojna in mir vsekakor ni neznanka gledaliških odrov, čeprav je roman zaradi obširnosti precejšen zalogaj. Pred nekaj leti je v našem prostoru precej odmevala Pandurjeva verzija Vojne in mir, uprizorjena v Zagrebu in Mariboru, z Mileno Zupančič v vlogi grofice Rostove. V tujini pa so je vtisnila v spomin priredba Alfreda Neumanna in Erwina Piscatorja, ki je doživela tudi precej prevodov in tujih uprizoritev. Kaj bo prinesla za nas trenutno aktualna priredba Vojne in miru v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreteja, ki bo premierno prikazana to soboto v Cankarjevem domu? Kot pa pravi Eva Mahkovic, dramaturginja predstave, se "prvi del predstave osredotoča na osnovno zgodbo in družbeno dogajanje v času "miru": Bolkonske, Bezuhove, Rostove in Kuragine, vendar zelo fragmentarno, drugi del pa je bolj osredotočen na vojno, razpadanje, delno na politične okoliščine".