napisal, v Berlinu Vrtiljak prvič uprizoril, je bila drama tarča silnih zgražanj, avtorja pa so označili za pornografa. Predstava v MGL-u tako burnih odzivov vsekakor ne sproža, čeprav tudi današnja družba ni brez predsodkov in nestrpnosti.

Sredi odra stoji ogromna okrogla postelja (scenografija Marko Turkuš), okoli nje pa se zgodi deset ljubezenskih epizod, vzetih iz intimnega življenja naključnih ljubimcev, zapeljevalcev, zakonskega para, igralke in njenega občudovalca, mladenke in umetnika, vse pa na začetku in na koncu povezuje ista prostitutka. In vsak posameznik se vedno znajde v objemu dveh, dokler se začetek in konec ne stakneta; kar je bilo za Schnitzlerja odlično izhodišče za raziskovanje erotike, spolne sle in s tem povezanih vprašanj, tudi na ozadju družbene razslojenosti Dunaja z začetka prejšnjega stoletja.

Uprizoritev besedila v režiji Marka Čeha nas postavi v nekakšno polbrezčasnost, ki jo je mogoče razumeti kot današnjost (tudi kostumografija Branke Pavlič je ujeta nekje med časoma), obenem pa se ni mogoče otresti občutka, da smo na Dunaju v 20. letih prejšnjega stoletja, kjer so se s Freudom in z drugimi začele rahljati spone zadrgnjenosti in grešnosti. Vendar kljub temu, da je seksualnost središče drame in tudi edina gonilna sila drame, ki temelji na epizodičnih pogovorih pred aktom in po njem, tega akta na odru ni videti. Režiser, sicer ne brez hudomušnosti, spolnost nakaže z ležanjem igralke/igralca na hrbtu in zatemnitvijo, kar obenem združuje nerodnost, nelagodje, željo po …, vendar pa vseeno ostaja v varnih vodah tega, kar danes velja za spodobno.

Epizodična struktura Schnitzlerjevega besedila tudi uprizoritvi sami ne dopušča drugačne narave, vendar pa so posamezne epizode med seboj precej neenotne, predvsem zaradi ponekod neenotne igre, kar nekatere epizode bolj izpostavi kot druge (npr. epizodo ljubimkanja poročenega moškega z revno mladenko, ki ju odigrata Gaber K. Trseglav in Ajda Smerkar). Tako se zdi, da je Vrtiljak vse premalo zavrten, da bi nas dokončno posrkal vase, in čeprav gre za epizode, so te preveč nanizane druga za drugo, predvsem pa manjka ostrega seksualnega naboja. Šlo naj bi za nekakšno verigo seksualnosti, ki je pa je premalo verižna in preveč ohlapna.

Vrtiljak je prijetna predstava, ki vsekakor ne bo razburjala duhov, kot jih je pred dobrim stoletjem. Kar pa je pravzaprav škoda.