Rachel King, kustosinja renesančne Evrope v Britanskem muzeju, je povedala, da v Veliki Britaniji že več kot 25 let niso našli tako pomembnega artefakta iz obdobja renesanse.
Obesek v obliki srca, pritrjen na verižico iz 75 členov in izdelan iz 300 gramov 24-karatnega zlata, krasita grmiček tudorske vrtnice in granatnega jabolka, Katarininega simbola, na hrbtni strani pa začetnici H in K. Motivi na verižici nosijo znake TOVS in IORS, ki ju je Rachel King poimenovala "lepa zgodnja frangleška besedna igra " na francosko besedo "toujours" (vsak dan) in angleški izraz "all yours" (le tvoj_a).
Kljub temu, da se je sprva zdelo skoraj predobro, da bi bilo resnično, je dejala King, je skrbna znanstvena analiza dokazala, da je obesek pristen. "Kljub temu je njegova kakovost takšna, da jo je zagotovo bodisi naročil član višjega plemstva ali dvorjan na visokem položaju ali pa je bil nekako povezan z njim," je povedala za Guardian.
Iz tega obdobja ni ostalo nič podobnega, je še opisala King. "V Britanskem muzeju imamo največjo zbirko predmetov iz zgodnjih tudorskih obdobij v plemenitih kovinah; nobeden od njih mu ni podoben." Obenem je poudarila, da ni jasno, zakaj je bilo v Warwickshiru in kdo ga je prinesel tja.
Obesek, ki so ga odkrili pred začetkom pandemije, so razkrili ob objavi vsakoletnih poročil o zakladih za leto 2020 in sheme prenosljivih starin za leto 2021. V tem obdobju je bilo v Veliki Britaniji zabeleženih skupno 45.581 arheoloških najdb, od katerih jih je 1085 uvrščenih pod zaklade – 96 odstotkov so jih našli z detektorji, večino na obdelovalnih površinah.
Tudorski obesek še ni bil ovrednoten, vendar bo zagotovo vreden veliko vsoto, ki si jo bo Clarke razdelil z lastnikom zemljišča. Znesek bo namenil za izobrazbo svojega sina, je že povedal za Guardian.
Skrivna poroka in razkol z Rimom
Henrik VIII. (1509–1547) je dal usmrtiti več svojih sodelavcev ter dve svoji ženi, a je bil kljub temu precej priljubljen vladar. K temu so gotovo pripomogli pozornost, ki jo je posvečal gospodarskim koristim srednjega stanu, in podpiranje trgovine ter pomorskega prometa. Prav tako Anglije ni želel vpletati v evropske spore. K vsem pomembnejšim odločitvam pa je pritegnil parlament.
Prav Henrikova želja, da bi se poročil z mlado dvorno damo Anne Boleyn, je privedla do razkola s papežem. Nekje od leta 1526 se je želel ločiti od žene Katarine Aragonske, da bi se poročil z Anne, in v ta namen naročil svojemu prvemu ministru kardinalu Wolseyju, naj pri papežu izposluje razveljavitev prvega zakona. Wolsey se pri tem ni izkazal po kraljevih željah, zato je Henrik sklenil stvari vzeti v svoje roke in pri tem uporabil parlament.
V letih 1529 in 1534 je po nasvetih svojega novega lorda kanclerja Thomasa Cromwella dosegel, da je parlament sprejel več zakonov, ki so v okviru Anglije zmanjševali pooblastila in dohodke duhovščine ter papeža. Poleg tega je v kraljevo blagajno preusmeril del cerkvenega denarja. Evangelijskega teologa Thomasa Cranmerja je postavil za naslednika umrlega canterburyjskega nadškofa in mu ukazal ustanoviti duhovno sodišče. Cranmer je nato po hitrem postopku kraljev zakon s Katarino Aragonsko razglasil za neveljavnega in tako se je lahko Henrik tudi uradno (na skrivaj je to storil že prej) poročil z Anne Boleyn.
Začetek Anglikanske cerkve
Henrik je leta 1534 s privolitvijo parlamenta dokončno ločil angleško cerkev od Rima, ob tem pa zaustavil vse dajatve papežu, duhovno sodstvo odtegnil odvisnosti od Rima in prepovedal svojim škofom vsak stik s papežem. Še istega leta pa se je z listino o vrhovni oblasti povzdignil v poglavarja angleške cerkve, ki je odgovoren samo Jezusu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje