V Mestnem muzeju je skupaj s sodelavci iz restavratorske službe pripravila razstavo, ki pokaže, koliko znanja in truda je potrebnega, da predmeti, ki nam na razstavah pripovedujejo svoje zgodbe, stojijo pred nami.

Pogled z druge strani je po obsegu resda razmeroma majhna razstava, zato pa pripoveduje veliko zgodbo o ohranjanju predmetov kulturne dediščine, kar je ob prezentaciji in interpretaciji eno od ključnih poslanstev muzejskih ustanov. Pravzaprav se vse začne prav s poskusom ohranjanja oz. zaustavljanja naravnih procesov, zaradi katerih bi po besedah restavratorke nekateri predmeti morali že davno propasti, konservatorsko-restavratorski strokovnjaki pa so se v dolgoletnem razvoju in izpopolnjevanju stroke naučili, kako jim podaljšati čas obstoja. "Razstava je posvečena temu, da pokažemo, koliko ljudi različnih strok včasih sodeluje pri ohranjanju predmeta, ki je zgodovinsko pomemben in govori svojo zgodbo," razloži.

Strokovnjaki, združeni za ohranjanje skupne kulturne dediščine
Restavratorska stroka zahteva nenehno izpopolnjevanje že pri ukvarjanju z enim medijem, kot je na primer stensko ali oljno slikarstvo, saj razvoj znanosti, novih tehnologij in etičnih ravnanj zahteva vedno nove pristope. Kadar gre za artefakte različnih starosti, medijev oz. kompozite različnih materialov, pa je to za muzejske delavce toliko večji izziv. V Mestnem muzeju Ljubljana hranijo več kot 250.000 predmetov iz različnih časovnih obdobij in materialov – od najstarejšega kolesa z osjo na svetu do novejših predmetov – se pravi od prazgodovinskih najdb do stvari, ki so bile še pred kratkim v uporabi. Pri večini predmetov je dovolj preventivna konservacija. Kadar pa je potrebna zahtevna konservacija, ki je sami ne morejo ustrezno izvesti, se muzejska ekipa obrne na pomoč k zunanjim strokovnjakom z različnih področij. Od tod tudi podnaslov razstave Strokovnjaki, združeni za ohranjanje skupne kulturne dediščine, ki pokaže, koliko ljudi z različnimi znanji je potrebnih za primerno ohranitev predmeta.

Predmeti pridejo v muzej na različne načine – z darili, donacijami in nakupi, za muzej, ki stoji na mestu nekdanje antične Emone in poznejšega srednjeveškega mesta, pa so za pridobivanje predmetov v zbirko pomembna tudi arheološka izkopavanja. Kadar gre za arheološke predmete, je potrebna takojšnja konservacija, saj so takoj po izkopu oz. odkritju predmeti zaradi spremembe izpostavljeni hitrejšemu propadanju.

Običajno gre za občutljive predmete, zato so arheologi v stiku s konservatorji, da lahko ukrepajo za zaščito predmetov že na arheološkem terenu. Primer predmeta, ko je bila takojšnja konservacija nujno potrebna, je najstarejše kolo z osjo, ki se brez takojšnjega posega najverjetneje ne bi ohranilo, pove Katarina Toman Kracina. “Gre za 5000 let star predmet, ki je v tisočletjih pod zemljo spremenil materialno sestavo in postal moker les. Propad bi povzročilo sušenje, zato smo ga hranili v vodi, dokler se nismo odločili za ustrezen konservatorski postopek." Ustrezen postopek so izvedli v Rimsko-germanskem muzeju v Mainzu. V isti konservatorski delavnici in z enako metodo so nekaj let za kolesom konservirali tudi 40.000 let staro leseno konico (leta 2008 so jo podvodni arheologi odkrili v strugi Ljubljanice na Verdu pri Vrhniki), ki je tudi najstarejši predmet v muzeju. Oba predmeta sta zdaj (hranjena) razstavljena na stalni razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto. v za ta namen konstruirani komori z nadzorovanima vlago in temperaturo.

Razstava je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Ob vstopu se srečamo z naborom raznolikih predmetov, ki ponazorijo različne pristope konserviranja glede na material, starost in stopnjo ohranjenosti. Drugi del predstavlja simbolno rekonstrukcijo restavratorske delavnice in kaj vse ta vključuje – od delovnega orodja, ki si ga restavratorji včasih naredijo sami, saj lahko le tako najbolj ustreza restavratorskim potrebam, materialu in izzivu, s katerim se spopadajo, do mikroskopa in seveda množice embalaž, kjer se ustrezno hranijo predmeti. "Ustrezna embalaža spada pod osnovno preventivno konservacijo, ker predmete varuje pred mehanskimi poškodbami, UV-sevanjem, pred previsoko ali prenizko vlago, neustrezno temperaturo. Za vsak predmet določimo najustreznejše pogoje hrambe, saj se s tem podaljša njihov čas obstoja."

Pri razporedu predmetov se avtorji razstave niso ozirali na kronološki pregled, ampak predvsem na zanimivost konservatorskih pristopov in različnost materialne sestave, vodila pa jih je tudi želja, da bi predstavili čim več zunanjih sodelavcev, s katerimi sodelujejo. To so sodelavci iz Restavratorskega centra ZVKDS-ja, študentje in profesorji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL in številni samostojni restavratorji. "Sodelujemo z ljudmi, s katerimi nas povezuje skupen cilj – ohranjati fizični obstoj predmetov. Zavedamo se, da je propadanje naraven proces, a ga na muzejskih predmetih poskušamo zaustavljati, kolikor je to mogoče," pove Katarina Toman Kracina.

Razstava, ki bo na ogled do 18. februarja 2024, vstopi tudi v stalno razstavo muzeja, saj navsezadnje vsak razstavljen predmet skriva tudi zgodbo o tem, kako so ga muzejski strokovnjaki ustrezno prevzeli v zbirko in mu po potrebi vrnili prvotni sijaj. Takšno zgodbo izve obiskovalec prek QR-kod, na katerih se lahko sreča s stanjem predmeta ob najdbi in prevzemu ter posegu, ki je bil potreben za njegovo ohranitev.

Vsak material zahteva drugačen pristop
Zgodba o restavriranju se na razstavi začne z grobno posodo iz 8. stoletja pr. n. št., ki so jo leta 2010 odkrili med izkopavanji ob gradnji garažne hiše na Kongresnem trgu v Ljubljani. Posoda, ki je bila izdelana iz keramike in okrašena z žebljički iz bakrove zlitine, je bila izziv, saj potrebujeta ta dva materiala različno obdelavo. Izpeljali so fizikalno-kemične analize materiala in korozijskih produktov. Velja poudariti, da so ob takih odkritjih konservatorji-restavratorji že od samega začetka prisotni na najdišču. Po izkopu se je začelo kazati pospešeno propadanje kovinskega okrasa, zato so ga najprej mehansko očistili in utrdili. Odpadle okrasne žebljičke so obdelali v muzejski konservatorsko-restavratorski delavnici, za obravnavo keramike pa so se povezali z zunanjo strokovnjakinjo.

Dvakrat zlepljena steklena žara
Stekleno kroglasto žaro (datirajo jo v obdobje med 1. in 3. stoletjem) so z arheološkimi izkopavanji pridobili (našli) leta 1962. Žara ni bila prazna, ampak je vsebovala pepel posmrtnih ostankov. V restavratorskem pogledu je zanimiva, ker je bila že dvakrat zlepljena – prvič že kmalu po izkopu, ker pa je leta 1997 lepilo začelo popuščati, je bil potreben ponovni konservatorsko-restavratorski poseg. Konservatorski posegi na predmetih naj bi bili reverzibilni, uporabljeni dodani materiali (lepila, laki) neagresivni do originala, kar pa lahko pomeni, da bo čez čas treba ponoviti restavriranje. A čas in vloženo delo veliko prispevata k ohranjanju predmetov, nam pove sogovornica.

Posoda, v kateri so pokopali srce Ferdinanda II., kneza Auersperga
Posebej zanimiv predmet je bronasta posoda, v kateri je bilo hranjeno srce Ferdinanda II. kneza Auersperga (1655–1706). Gre za kanopo, posodico, ki se je uporabljala za hrambo notranjih organov umrlega, v tem primeru srca. Kanopo so našli leta 2010 med arheološkimi izkopavanji na ljubljanski tržnici. Da gre za Ferdinanda Auersperga, nam pove ime z družinskim grbom, ki je vgravirano na zunanjo bakreno posodo s pokrovom. V notranjosti je bila steklena posoda, obdana z žaganjem in pokrita s tkanino, v njej pa so bili ostanki srca pokojnega. Pločevina je bila deformirana, steklo pa razbito. Za restavratorje je bil eden od izzivov prav to, da so bili v eni posodi štirje različni materiali – steklo, embalaža, rastlinje in srce, vsakega od teh pa je bilo treba posebej obravnavati. Na predmetu je bilo opravljenih mnogo raziskav in konservatorsko-restavratorskega dela.

Kaj vse nam lahko pove takšna najdba?
Preden so kanopo odprli, so jo dokumentirali z nevronsko radiografijo na Institutu Jožef Stefan. Ta metoda se od rentgenske radiografije razlikuje po tem, da pokaže tudi organske materiale, ki se skrivajo za plastmi kovine. Kanopa je bila odprta za namene poglobljenega zgodovinskega raziskovanja. Našli so jo v družinski grobnici znotraj samostana, kjer so našli še pet drugih grobov. Na Inštitutu za sodno medicino so poskušali ostanke srca genetsko primerjati z drugimi grobnimi ostanki, vendar DNK-rezultati vzorcev iz srca niso bili popolni, zato družinskih vezi z dugimi grobovi ni bilo mogoče začrtati z znanstveno natančnostjo. Zato pa so našli dovolj stabilen DNK v vzorcu, vzetem iz ostankov pokojnika, ob katerem je ležala kanopa. Lastnika srca trenutno identificiramo na podlagi drugih dokazov, napisa na pokrovu kanope in tega, da leži v družinski grobnici rodbine Auersperg. V prihodnje bi lahko znova poskusili izvesti genetske analize in rezultate primerjati s še živečimi potomci rodbine.

Les ali jantar?
Razstava predstavlja tudi večji fragment rimske stenske poslikave, pa kip škofa Tomaža Hrena kiparja Valentina Kosa s pričvrščenim nosom, ki je nekoč odpadel, in novoveški rožni venec, ki so ga leta 2010 odkrili med izkopavanji na Vodnikovem trgu – ugotoviti so skušali, ali so jagode morda izdelane iz jantarja, vendar je analiza, ki jo je opravila Katja Kavkler z Naravoslovnega oddelka Restavratorskega centra, pokazala, da gre za lesene jagode, ki so polakirane s smolo.

Primer preventivne konservacije predstavlja skrinja z ornamenti iz 19. stoletja, ki je bila okužena z lesnim črvom. Na razstavi jo vidimo obdano s folijo, v kateri poteka zaplinjevanje po metodi anoxi. Tudi tu sodelujejo z Restavratorskim centrom ZVKDS-ja, kjer Iz folije izdelajo neprepustno komoro, v kateri kisik nadomestijo z dušikom, kjer insekti običajno ne preživijo. Kot pove konservatorka-restavratorka, mora biti predmet v taki komori kaj nekaj časa, kar skušajo pokazati prav s takšno prezentacijo.

Zlatolaska z Rotovža
Obiskovalci Mestnega muzeja eksponate stalne razstave dobro poznajo, a dopolnjena restavratorska ozadja jih predstavijo v novi luči. Tako na primer izvemo, da sta bila slavna kipa Adama in Eve, ki ju je leta 1484 izdelal kipar Janez Lipec za pročelje ljubljanske mestne hiše, prvotno polihromirana. Vendar izpostavljenost vremenu (kipa so s pročelja umaknili, ko so postavili novo baročno palačo) je terjala svoje. Ostanke barve so analizirali strokovnjaki z Oddelka za naravoslovne preiskave Restavratorskega centra ZVKDS-ja in ugotovili, da sta bila kipa ob svojem nastanku res pobarvana. Evini lasje so bili pozlačeni. Nekateri vzorci so pokazali celo več različnih plasti barve, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bila poslikava večkrat obnovljena. Nekateri predeli, kjer je bila barva sicer ohranjena, so bili na pogled črni, saj se je na površini ustvarila skorja, v katero so se ujeli delci saj iz zraka.
Kako poteka odvzem vzorca barvne plasti s površine predmeta? Strokovnjaki to previdno storijo s skalpelom, pri tem pa morajo paziti, da zajamejo vse sloje barve in slikarske podloge. Drobec vzorca zalijejo s polistirensko smolo ter zbrusijo in spolirajo tako, da postane viden prečni presek plasti. Tak vzorec je nato mogoče analizirati z različnimi preiskovalnimi metodami.

S pomočjo pozornega livarja rešen Kalinov kip
Nič manj povedna ni zgodba bronastega Spomenika talcem kiparja Borisa Kalina iz leta 1957. Septembra leta 2011 so kip ukradli iz Gramozne jame v Ljubljani. Da bi ga lahko naložili v avtomobil, so ga razrezali na kose, ki so jih potem povsem deformirane po tržni ceni materiala skušali prodati livarju (surovina dosega ceno 10–14 evrov na kilogram). Ta je takoj prepoznal, da gre za umetniško delo, in se zavedal pomena razrezanih okončin, ki so mu jih ponujali. Livarju gre torej zahvala, da se je kip ohranil, a to je šele prvi korak. Da so tako deformiran kip lahko povrnili v prvotno stanje, je bilo potrebnega veliko znanja in spretnosti – potrebovali smo najizkušenejšega livarja in prav tako najizkušenejšega kiparja, da smo lahko obnovili kiparsko delo, pove Katarina Toman Kracina. Rekonstrukcija kipa (ta je delo Matjaža Rebca) je bila mogoča le zato, ker obstaja dobra fotografska dokumentacija dela.

Sorodna novica V restavratorski delavnici: vračanje sijaja predmetom preteklosti

Če zadostnih informacij o videzu kipa ali zelo podobne skulpture istega avtorja ne bi imeli na voljo, bi bila dopolnitev izgubljenih delov s konservatorskega vidika neetična. Obnovljeni kip zdaj hranijo v muzeju, v Gramozni jami za Bežigradom pa je postavljena kopija. Primer Spomenika talcem je stroko naučil marsikaj, pokazal pa tudi potrebo po tem, da bi bilo smiselno javne spomenike sistematično dokumentirati in vzpostaviti arhiv njihovih 3D-posnetkov, ki je v stroki vedno bolj prisoten.

Pri pripravi razstave so sodelovali še Helena Pucelj Krajnc, Liza Lampič, Urh Tacar, Zala Rebernak in Bojana Zavodnik, ki skupaj s Katarino Toman Kracina sestavljajo konservatorsko službo MGML-ja.