Gledališke vaje so skrite očem javnosti z razlogom; to je prostor, kjer se dogaja iluzija gledališča, kjer se gradi navidezna resničnost, in da se ta iluzija (prepričljivo) zgradi, ustvarjalci seveda potrebujejo zasebnost prazne dvorane. Dober teden pred prihajajočo premiero (sobota, 6. 2. 2016, ob 20.00) sem jih zmotila na eni izmed vaj in si ogledala še nekončan prvi del drame Dunsinane škotskega dramatika Davida Greiga; od kritikov hvaljeno besedilo, ki se začne tam, kjer se Macbeth konča.

Škotska z začetka 11. stoletja je torej brez kralja, kar spodbudi angleške zavojevalce, da se iz oči v oči srečajo s škotsko kraljico Gruach - pri Macbethu znano kot Lady Macbeth -, nič kaj mrtvo, kot so bili Angleži prepričani, ampak še kako živo in zaščitniško nastrojeno do svojega prestola. Seveda se začne klanje. Zgodi se tudi ljubezen. Vse vmes je politika.

Lahko res vojna prinese mir?
Pogled za 'zastrto zaveso' je poleg reševanja takšnih in drugačnih tehničnih in praktičnih težav, 'multitaskinga' vseh ustvarjalcev, ki se morajo v trenutku znajti v (za)dani situaciji, sinhroniziranja prizorov z glasbo, pokazal, da se bomo gledalci znašli v polmističnem svetu, kjer škotske čarovnice, zloglasne izrekovalke urokov, veljajo za žive. V svetu, kjer se bojujejo plemeniti vitezi in zmagajo spolzki izmotovalci, prilagodljiveži brez vrednostnega sistema. Četudi je vrednostni sistem neusmiljeno klanje v imenu miru; ker so bili že pred tisoč leti, podobno kot danes, prepričani, da bo vojna na zavojevana ozemlja prinesla mir. A zgodovina nas vedno znova uči drugače.

Ljubezen na ozadju zavojevalskih teženj
Drama Dunsinane je mogočna igra o ljubezni, malih ljudeh, oblasti, pravici in krivici, zlu na ozadju zgodovine in vojske. Hladna, vlažna z mahom obraščena Škotska z grozečim gozdom, za katerega se je že Shakespeare v Macbethu spraševal, kaj je, je zaobjeta v sivino spotoma spreminjajoče se scene Angeline Atlagić, ki je zasnovala tudi razkošne zgodovinske kostume. Iz tega temačnega v napol pozabljeno davnino vitezov pogreznjenega sveta izstopa sodobna glasba skupine Silence, kar, kot pravi režiser, opominja na "sodobnost, zapisano v besedilo". Ne glede na jasno politično sporočilo, ki ga Dunsinane nosi, pa je to izrazito intimna drama o ljubezni, reflektirani tudi na zunanji svet, in o moči te ljubezni.

Jana Zupančič, ki igra kraljico Gruach, pravi, da je njen lik predvsem "ženska, ki hoče preživeti, ki hoče ostati kraljica in bo vse naredila za to". Vendar pa se nepričakovano zaljubi v zavojevalca Škotske Siwarda, kar zamaje njen svet, a ostaja v svojem "delovanju racionalna, hoče rešiti svojega otroka, svoj položaj in se do konca ne preda".

Kendo treningi in veliki vojaški ego
Osrednje mesto v drami zavzemajo vojaki in ker velik del igralske ekipe ni izkusil vojske ali celo vojne, so v ustvarjalni proces uvedli tudi vaje s trenerjema kendo kluba. Kot pravi Popovski, je kendo veščina, kjer se "moraš naučiti sprejeti udarec in tudi udariti nazaj", kar je bila za igralce zanimiva izkušnja, sploh ker je bojevanje na odru precej avtentično. Vihtijo se meči, napenjajo se loki, puščice letajo naokrog.

Glavni junak Siward, igra ga Jure Henigman, je tisti, ki se odloči, da bo nastavil novega kralja: "Moj lik je lik generala, ki pride in zavzame deželo, o kateri absolutno nima pojma. Ima svojo predstavo o tem, kako bo uredil stvari, potem ko bo deželo zavojeval - o čemer tudi nikoli ni dvomil. Ko pa se to zgodi, vidi, da stvari niso takšne, kot so mu jih predstavili; da je kraljica še vedno živa, da je tudi njen sin živ. In da je odpor do Angležev tudi zaradi tega toliko bolj močan. Obenem pa mu vsi, ki so na njegovi strani, svetujejo, kaj in kako, on pa že zaradi pozicije moči, iz katere prihaja, in filozofije, ki jo s seboj nosi - kar je tudi kulturno-socialna razlika med Angleži in Škoti - nasvetov ne posluša. Zavzema se zato, da se situacija reši po mirni poti." To pa pripelje do novih zapletov, ker Siward Škotov ne razume, čeprav se zaplete z njihovo kraljico, a ne ve ali gre za ljubezen ali ne ...

Deželi, ki je ne poznamo, ni lahko vladati
Makedonskemu režiserju Aleksandru Popovskemu je besedilo predstavila direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor, pritegnila pa ga je zgodba, za katero pravi, da je "genialna". To je zgodovinska zgodba, ki je hkrati sodobna; polovica sveta v tem trenutku ima enak problem, kot ga izpostavlja Grieg. Zavojevalci pridejo in nastavijo vladarje, ne da bi sploh poznali običaje, navade ... samo nastavijo, nekje vladarje, nekje demokracijo in iz tega izhajajo vsi problemi, ki jih imamo danes. Nekoč je bila to Škotska, v času, ko je Greig pisal dramo, Afganistan, danes Sirija."

"Ko smo začeli vaje, smo gledali nekaj dokumentarnih filmov. Našel sem tudi esej nekdanjega bosanskega in tudi (ex)jugoslovanskega ambasadorja na Bližnjem vzhodu Zlatka Dizdarevića, ki je zelo dobro poznal in razložil tamkajšnje razmere. Čeprav nam ni treba daleč na vzhod, da bi našli podobne razmere, samo proti Balkanu se obrnemo. Jaz, na primer, dobro poznam makedonske razmere; vem, kako je, ko pridejo predstavniki EU-ja in nam dajejo neuporabne nasvete, sami pa mislijo, da so rešili položaj. Zahodne sile, razumljivo, gledajo svet iz svoje perspektive, ampak ta perspektiva, predvsem evropska, se pogosto izkaže za napačno, sploh od 90-ih naprej", pravi Popovski.

Velika zasedba, kjer ne manjka niti otrok
Premiera predstave bo to soboto ob 20.00 na Velikem odru MGL-ja, poleg že omenjenih pa igrajo še Matej Puc, Jaka Lah, Primož Pirnat, Robert Korošeč, Filip Samobor, Matic Lukšič, Tosja Tič, Gaber K. Trseglav, Tomislav Tomšič, Boris Kerč, Jožef Ropoša, Ajda Smrekar, Jordan Arih Kranjec. Za dramaturgijo je poskrbela Eva Mahkovic, za jezik Maja Cerar, svetlobo pa je oblikoval Andrej Koležnik.