"Zavedam se, da so moja dejanja kazniva. Organe varnostne službe Securitate prosim, da mi dajo priložnost za poboljšanje in priložnost, da s konkretnimi dejanji dokažem svojo pokončnost ter lojalnost do demokratičnega režima Ljudske republike Romunije. Pripravljen sem na velike napore, da bi le režimu pomagal odkriti njemu sovražne elemente." To je izsek iz dokumenta v dosjeju Oskarja Pastiorja pri varnostni službi Securitate. Objava tega in nekaterih drugih s sicer že pokojnim Pastiorjem povezanih dokumentov je zelo prizadela nobelovko Herto Müller, ki je Pastiorja imela za enega najdražjih prijateljev in dragocenih sodelavcev. Ko je maja kot glavna gostja festivala Fabula govorila o nastajanju romana Zaziban dih, se je Müllerjeva ganjeno spominjala Pastiorja, s katerim jo je povezovala izkušnja bega iz domovine, ki jo je obvladoval diktatorski režim.
Ni hotel škodovati nikomur
To, da se je Oskar Pastior 21. maja 1968 pri zahodnonemških obmejnih organih prijavil kot politični begunec, povsem drži. In ob njegovem dovoljenju za vstop v državo so tudi zares odkrili zapis, ki dokazuje njegovo zamero do romunskih oblasti. V tekstu, v katerem ni uporabljal velikih začetnic, je med drugim zapisal, da se hoče izogniti vsakemu dejanju, s katerim bi lahko pomagal temu nagnusnemu kompleksu romunskih institucij; da se hoče izogniti vsakemu dejanju, ki bi lahko spodbujalo nezaupanje in sumničenje, ki bi lahko notranje razdvajalo ljudi ali ki bi lahko zastraševalo ljudi ter povzročalo psihosomatske bolezni.
V resnici ni razloga, da Pastiorju ne bi verjeli. Prav tako ni dvoma, da je Pastior leta 1945 končal v vlogi interniranca v delavskem taborišču v Sovjetski zvezi. Spomini na to izkušnjo so bili tudi izhodišče knjige Zaziban dih, ki jo je Müllerjeva pravzaprav pisala skupaj s Pastiorjem. Pastiorjevo življenje bi tako predvsem lahko označili kot življenje, polno pretresov, med katerimi pa Pastior, ki je bil vendar predvsem pesnik, ni znal prav dobro krmariti. In tako se je po ovadbi zaradi spornih pesmih s protisovjetsko vsebino tudi znašel v vlogi ovaduha službe Securitate. Privzel je ime Stein Otto in se tako znebil suma antisocialnega elementa, ki izkazuje naklonjenost vsemu, kar je mogoče povzeti kot znamenje meščanske dekadentnosti. Razumljivo je, da so Herto Müller novi podatki o Pastiorju pretresli, vendar pa se bo verjetno morala sprijazniti s tem, da niso vsi ljudje tako močni in pokončni, da bi se lahko v vseh situacijah uprli tistemu, za kar sicer vedo, da je napačno. Ali celo škodljivo.