“V umetnosti je lepo le, kar hkrati tudi boli. Kar je lepo in ne boli, je kič.” Takšna je lahko verjetno le misel pisateljice, ki s seboj nosi dediščino kolektivnega spomina zdesetkane narodnostne manjšine (po vrtoglavi in pravzaprav dvojno neetični menjavi strani v drugi svetovni vojni so Romuni, nekdanji zavezniki nacistične Nemčije, člane nemške manjšine na Sedmograškem, ki niso bili v vojski, poslali v taborišča v Sovjetski zvezi, od koder se jih je vrnilo le malo), dediščino očeta, člana enot SS, in matere, taboriščnice v Ukrajini, ter dediščino več kot 900 strani debelega dosjeja v arhivu romunske tajne službe Securitate.
Herta Müller je pisateljica, ki se ji je življenje v izostanku vsega odvečnega, pravzaprav življenje v pomanjkanju tudi tistega bistvenega, torej svobode, tako globoko vtisnilo v osebnost, da njeno pisanje niti ne more biti preobloženo. Njeni jedrnati stavki, v katerih piše tudi svoj zadnji roman Atemschaukel (Zaziban dih), ki je bil središče pogovora ob začetku festivala Fabula, so vsak za sebe drobna zgodba in obenem so zaznamovani ... da ... tudi z lepoto.

Docela materialna lepota
Lepota pisanja Herte Müller je posebna, ker je pravzaprav tako enostavna, tako materialna, tako zelo vpeta v ta svet, brez aspiracij po iskanju nekega duhovnega doživetja (živimo pač ne od lepih misli). Zgrajena je na sposobnosti zaznavanja snovnih malenkosti v našem življenju. Müllerjeva te malenkosti zaznava s subtilnostjo nekoga, ki je preživel dolgo časa v taborišču in se tam zavedel, kako bistvena je razlika - ki jo v romanu Zaziban dih o deportaciji mladeniča v sovjetsko taborišče izpostavi pisateljica - med navadnim robcem, krpo, v katero shraniš sladkor, krpo, ki jo uporabljaš namesto vzglavnika, krpo, ki si jo povezneš na glavo ... in ne nazadnje raztrgano krpo, ki jo še zadnjič uporabiš na stranišču. Herta Müller je o grajenju zgodbe iz malenkosti na srečanju v ljubljanski Drami povedala: “V taborišču ali na begu, ko vse izgubimo, postane človek gol in sam. In tedaj se zave, kaj sploh so predmeti. V teh ekstremnih razmerah začutimo, da se definiramo prek predmetov.”
Müllerjeva je izpostavila še en pomen svojega pisanja o malenkostih. Prek teh se izraža človekova individualnost. Če je človeku prepovedano vztrajanje pri njegovih, le zanj pomembnih malenkostih, če mu je, na primer, prepovedano uživati v podarjenem svilenem robčku iz časov cesarske Rusije in ga mora skrivati (če uporabimo še eno navezavo na Zaziban dih), potem je njegova individualost kriminalizirana in to pomeni diktaturo.

Herta Müller, ki je po odpustu iz službe prevajalke navodil v tovarni traktorjev zaradi zavrnitve sodelovanja s tajno policijo in po preganjanju zaradi sodelovanja s sporno umetniško skupino romunskih Nemcev Aktionsgruppe Banat (v njenem dosjeju je med drugim pisalo, da sodeluje s skupino, ki slovi po svojem sovražnem delu, in da izkazuje težnjo k maličenju realnosti oziroma k napačnemu razumevanju realnosti, še posebej v vaškem okolju), leta 1987 z materjo in možem Richardom Wagnerjem emigrirala v Nemčijo, je priznala, da je diktatura pomemben motiv v njenem pisanju, zavrnila pa je namig moderatorja pogovora Aleša Štegra, da se v izkušnji diktature navdihuje. Pravi, da piše zaradi notranjega vzgiba, potrebe po pisanju, in da bi z drugačno življenjsko izkušnjo pač pisala o čem drugem.

Tirolska in pomembno spoznanje o iglavcih
Vendar se teme diktature in zatiranja človekove svobode ne more znebiti. Predvsem je zelo dolgo razmišljala o tem, da bi napisala knjigo o internirancih v sovjetskih taboriščih, kar je bila tudi njena mati. A ta, kot še mnogo drugih banatskih Nemcev, o tej izkušnji ni dosti govorila. Oziroma je govorila le na splošno. Herta Müller pa je za zgodbo potrebovala podrobnosti. Našla jih je po naključju. Tako nam je zaupala zgodbo o potovanju s prijateljem in pesnikom Oskarjem Pastiorjem po Tirolski. Med potjo na letališče mu je Herta Müller omenila, da ne mara jelk. Da se ji zdijo dolgočasna in lena drevesa v svoji celoletni enoličnosti. Da drugače od listavcev, ki odvržejo in spet poženejo liste, skozi leto ničesar konkretnega ne storijo. Pastior pa ji je odvrnil, da ima iglavce rad, ker so se mu v taborišču zdeli kot žarek civilizacije, ko so mu dajali senco.
To je bil začetek njunega sodelovanja, ki se je prelevilo v niz zaupnih in zelo intimnih seans, pogovorov v na videz nepomembnih, a zelo povednih podrobnostih iz življenja taboriščnika. Zato Műllerjeva tudi pravi, da sta z zdaj že pokojnim Pastiorjem, čeprav je pisanje knjig zelo zasebno delo, delo za enega, roman Zaziban dih vsaj do polovice napisala skupaj. Nobelovka je priznala, da brez Pastiorja v besedah nikakor ne bi znala izraziti občutka neizmerne lakote, spoznanja, da si povsem uničen, in drugih skrajnih občutij, ki jih tudi sama, torej tudi kot tarča tajne policije, ni znala izraziti.

Življenje v Romuniji je Herti Müller dalo skoraj neizčrpno snov za pisanje ali vsaj izhodišče za pisanje, ki ga sicer v vsakem delu predstavi nekoliko drugače. Dalo pa se ji zdi tudi posebna in za pisatelja dragocena jezikovna izkušnja. Müllerjeva, ki zelo lepo nemščino izgovarja izredno razločno in poudarjeno, skoraj strastno, je poudarila svoje življenje v jezikovnem medprostoru (Zwischenräume). Njen materni jezik je sicer nemški in romunsko se je naučila šele, ko je s petnajstimi leti iz svoje popolnoma nemške domače vasi prišla v večje mesto.
Zdi se ji zelo pomembno, da je drugi jezik spoznavala šele, ko je popolnoma obvladovala in imela za samoumevnega svoj materni jezik. Zato je romunščino privzemala zavestno in kritično; presojala je nove izraze, njihovo uporabo, od nemških drugačne besedne zveze in prenesene pomene. In zanimivo je, ko danes pravi, da so se ji nekatere romunske jezikovne podobe zdele bolj domače, bolj znane kot nemške, s katerimi je odraščala. Tako je njena literatura vsaj malo tudi romunska in lahko bi rekli, da je s Herto Müller tudi Romunija dobila Nobelovo nagrajenko; čeprav ji je bila veliko bolj mačeha kot mati.