V SNG-ju Drami Ljubljana se je z romunsko-nemško pisateljico pogovarjal urednik Aleš Šteger, odlomke iz njenih del pa je interpretiral dramski igralec Igor Samobor. Za to, da se je Müllerjeva, ki sicer ne slovi kot pretirano "festivalski človek", vabilu v Ljubljano odzvala, je treba zasluge gotovo vsaj deloma pripisati temu, da Ljubljana letos nosi Unescovo štafeto naziva svetovne prestolnice knjige.

Festival Literature sveta, ki bo obsegal več kot 100 različnih dogodkov, stavi na povezovanje različnih kultur, ki jih bodo predstavljala velika imena evropske in svetovne književnosti. ZDA bo predstavljal Jonathan Franzen, Izrael David Grossman, v imenu češke literature bo gostoval Michael Viewegh, iz Avstralije bo pripotoval Richard Flanagan, Nemčijo pa bo zastopal Daniel Kehlmann. Tuji gosti se bodo v Klubu Cankarjevega doma pogovarjali s številnimi slovenskimi kolegi, iz izmenjave mnenj ne bo izključeno niti občinstvo.

Moja Ljubljana je lahko tudi New York ali Praga
Eden izmed osrednjih namenov festivala Literature sveta je tudi čim večja povezanost književnosti z mestom. Zgodbe in pesmi bodo preplavile trge, ulice in parke, prisluhnili jim bodo lahko tudi v domovih za ostarele, bolnišnicah in kriznih centrih, obljubljajo pri Študentski založbi, ki festival organizira. Pred obiskom vsakega od zgoraj naštetih gostov se bo, denimo, promenada na Bregu spremenila v pisateljevo mesto (Prago, New York, Sydney, Jeruzalem ali Dunaj) - tako se bomo Ljubljančani lahko prepustili besedam, glasbi, filmu in vonjem različnih kultur ter spoznali kulture, ki so zaznamovale avtorje in njihove opuse.

Osmerica v boju za fabulo
Literature sveta bo 28. maja sklenila podelitev nagrade fabula za najboljšo domačo kratkoprozno zbirko zadnjih dveh let; osmerico avtorjev v ožjem izboru sestavljajo Andrej Blatnik, Matjaž Brulc, Tomaž Kosmač, Vesna Lemaić, Mirana Likar Bajželj, Janko Lorenci, Nataša Sukič in Suzana Tratnik.

Kdo je torej Herta Müller?
Müllerjeva - ena redkih, ki ob razglasitvi nagrade ni že takoj razdelila strokovnega javnega mnenja (z izbiro nagrajenke so se namreč bolj ali manj strinjali vsi) - se je sicer v Ljubljani mudila že dvakrat, v začetku devetdesetih let in pred nekaj leti, ko je bila gostja mednarodnega festivala Vilenica.

Z dihom tajne službe za ovratnikom
Herta Müller tako v življenju kot v književnosti zavrača vse, kar spominja na diktature, ozkomiselnost, šovinizem in oportunizem. Vse našteto je tudi prispevalo, da je kot pripadnica nemške manjšine banatskih Švabov v Romuniji leta 1987 zaprosila za politično zatočišče in nemško državljanstvo. Preselila se je v takratni Zahodni Berlin, toda spomin na grožnje in ukrepe romunske tajne službe Securitate je ni nikoli zapustil. Müllerjeva je namreč kot prevajalka v tovarni, ki je izdelovala traktorje, zavrnila sodelovanje s tajno službo, za katero je bila moteča tudi kot pripadnica družbenokritične literarne skupine Aktionsgruppe Banat.

Izkušnja diktature se je za vedno usidrala v njeno življenje. Čeprav se njena literatura slogovno spretno giblje med zamolčanim in izrečenim, jo je, kot je poudarila v več pogovorih, prav pisanje vedno znova prisililo, da si pojasni okoliščine, ki so določale njo ali družbo, v kateri je živela. "O totalitarni družbi ne bi mogla pisati, če ne bi v njej živela. Na primer, pri opisovanju dogodka, zaslišanja - doživela sem jih na ducate - lahko na podlagi izkušenj pišem o enem izmišljenem …. Diktature delujejo po enakem vzorcu - nadzorujejo ljudi in prepovedujejo individualnost," je na obisku v Ljubljani za TV Slovenija povedala pisateljica.

Tudi njen zadnji roman iz leta 2009, Zaziban dih (Atemschaukel), ki je te dni izšel v slovenskem prevodu, odstira še eno zgodbo diktature, tokrat osredotočeno na sovjetske gulage. Po oceni številnih literarnih kritikov je Zaziban dih po delu Arhipelag Gulag Solženicina eno najprepričljivejših del na temo taborišč in vpogleda v medčloveške odnose, razmišljanje, kaj vse lahko človek stori sočloveku.

Tragična ironija družinske usode
Pisateljica se zaveda kompleksnosti zgodovine, vzrokov in posledic. V svojih številnih esejih pogosto opomni na podatek, da je njena mama pet let preživela v sovjetskem gulagu, njen oče pa je med vojno pripadal četam SS. Skoz pisanje si je Müllerjeva sama pojasnila temne sence zgodovine, pri čemer se je vedno opirala na subjektiviteto. "Posamičnemu kot eksemplaričnemu primeru za tisočkrat doživljeno se ni mogoče odpovedati. Dogajanja so v rokah zgodovinopisja v najboljšem primeru le prešteta, toda življenje se tam ni dogajalo," je Müllerjeva zapisala v eseju In der Falle.