Železni krempelj je tudi film, ki svojo tematiko jemlje resno: že res, da so spopadi wrestlerjev bombastični, nastopaški in do neke mere inscenirani, a telesni napori so resnični, poškodbe pogosto neizogibne, v igri pa je vprašanje življenja in smrti, kot bo na lastni koži ugotovila družina Von Erich. Vedeti je treba, da je bil film posnet po resnični zgodbi – in da je bilo "prekletstvo" družine Von Erich tako veliko, da je moral režiser življenje (in tragični samomor) najmlajšega sina Chrisa preprosto črtati iz zgodbe. Takšna ponavljanje in kopičenje tragedij se nam namreč na filmu ne bi zdela "realistična".

In če nas mit uči, da protagonist ne glede na svoje življenjske odločitve nikoli ne more ubežati vnaprej zapisani usodi, bo tukaj hitro jasno, da funkcije malenkostnega, zamerljivega boga ne igra Zevs, pač pa možak po imenu Jack Adkisson, izumitelj teatralne geste "železnega kremplja" – stiskanja nasprotnikove lobanje, dokler ne priteče kri. Čeprav se marsikomu zdi, da se s frazo "toksična moškost" prepogosto opleta, bi bil stari Jack lahko njena slovarska definicija.

Sledijo kvarniki v zvezi z vsebino Železnega kremplja, ki jih je bolje ne vedeti, če zgodbe ne poznate.

Adkisson si je kariero v wrestlingu ustvaril kot Fritz von Erich (izbira lika nacističnega simpatizerja za alter ego negativca v ringu je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja precej kontroverzna odločitev). Ni mu šlo slabo, a nikoli ni osvojil tako želenega pasu v težki kategoriji – in to ga je tako frustriralo, da je osvojitev naslova svetovnega prvaka (prek sinov) postala njegova življenjska misija. Sinovi so bili posledično vzgojeni s patološko željo po izpolnjevanju očetovih ambicij: rad jih je, denimo, med družinsko večerjo na glas rangiral po tem, kateri je trenutno njegov najljubši. Vseh šest je pomrlo mladih in v tragičnih okoliščinah. Te serije srce parajočih dogodkov se je prijel vzdevek "prekletstvo Von Erichov", ki pa je bilo, kot Železni krempelj tudi jasno pokaže, samo strupen koktajl generacijske travme, toksičnega mačizma in res, res slabega starševstva.

Scenarist in režiser Sean Durkin svojo zgodbo zgradi okrog najstarejšega sina, Kevina Von Ericha (Zac Efron) – pravzaprav je, kot mora pojasniti na prvem zmenku z bodočo ženo Pam (Lily James), drugi najstarejši sin, kajti enega potomca je družina v tragični nesreči izgubila že pri petih letih. Od preostalih štirih Von Erichov je Kevin tisti, ki je najtrdneje odločen, da bo šel po očetovih stopinjah. Stari (Holt McCallany) sicer vanj ne polaga največ upov: David (Harris Dickinson) je veliko bolj karizmatičen in gobčen, kar je nujno, če hočeš sodelovati v ritualu komično pretiranih izmenjav žaljivk z izzivalcem. Največji atlet med njimi je Kerry (Jeremy Allen White), profesionalni športnik, ki ga je ameriški bojkot OI v Moskvi stal statusa olimpijca. Kerry zato na očetovo prošnjo prestopi v družinski posel – in tako so na pragu osemdesetih let Von Erichovi, dinastija, ki pretendira na prestol ameriškega wrestlinga.

Holt McCallany starega Jacka upodobi kot testosteronsko potenciranega, gospodovalnega očeta, ki sistematično izkoreninja avtonomijo in samozavest svojih fantov, dokler se ne uklonijo njegovi volji; tudi svojo ženo Doris (Maura Tierney), ki se pred serijo tragedij zateka v vero, je že zdavnaj zlomil. Jack bi bil verjetno komična karikatura, če ne bi bil tak tip starša stalna pojava, ki visi nad vrhunskimi športniki v najrazličnejših panogah. Ženski liki režiserja ne zanimajo posebej, a Maura Tierney vseeno naredi veliko že z zadrgnjenim izrazom stoične bolečine.

Na Kevinovi poroki s Pam začne David bruhati kri: čeprav trdi, da mu ni hudega, vemo, kaj to pomeni. Že nekaj dni pozneje umre v svoji hotelski sobi daleč od doma; zanj je bilo usodno perforirano črevo. Jack svojo obsesijo tako rekoč v istem trenutku preseli na Kerryja in v ring potegne še Mika (Stanley Simons), čeprav je očitno, da najmlajšega sina veliko bolj kot šport zanima glasbena kariera.

Ko "prekletstvo" enkrat preklopi v višjo prestavo, se stvari začnejo odvijati zelo hitro: Mike mora zaradi poškodbe na rutinsko operacijo, ki pa ga zaradi sindroma toksičnega šoka skoraj stane življenja; čeprav se je za las zlizal, ima trajne posledice in je v primežu depresije. Kerry je po prometni nesreči in amputaciji stopala globoko v breznu odvisnosti od protibolečinskih tablet. Kevin je zaradi te serije tragedij v družini tako paranoičen, da se odseli od doma, da ne bi z nesrečo nalezel še svojega novorojenega sina.

To ponavljajoče se nizanje mizerij in smrti učinkuje predvsem zato, ker izjemni igralci privzdignejo Durkinov scenarij tudi na točkah, kjer ta ni najmočnejši. Skoraj nemogoče je odmakniti pogled predvsem od Efrona, pa ne samo zaradi njegove telesne preobrazbe. Kevina upodobi kot človeka, ki je svoja čustva navajen potlačiti vase – dokler se ne zdi, da mu bo čeljust od stiskanja morda kar počila; njegova duševna bolečina je tako velika, da je že telesni simptom. Nobena od smrti ni upodobljena na voajerski, senzacionalističen način, ideja neuničljive ljubezni in povezanosti med brati pa je ves čas v ospredju.

V želji po katarzi se film izteče izredno solzavo in melodramatično. Čeprav Železni krempelj v primerjavi s številnimi podobnimi projekti ni nastal v sodelovanju z družino, si Durkin na vse pretege prizadeva izkazati svoje spoštovanje do Von Erichovih. Bratje so posledično pretirano idealizirani liki, ki tako rekoč ne poznajo zamer in zavisti, kar jih dela manj človeške in razumljive. Film je po čustveni plati učinkovit (verjetno vas bo napotil na raziskovanje resnične zgodbe), kot scenaristični projekt pa je preobložen z ekspozicijo in podčrtavanjem vedno istega bistva.

Ocena: 4-