Nekaj profesorjev in študentov na univerzi v Bologni je v začetku 13. stoletja iskalo možnosti, kako priti do več akademske svobode (Libertas scholastica). Zato so Bologno zapustili. To iskanje kraja, prijaznega intelektualnemu angažmaju in svobodi misli, je bilo izhodišče za nastanek univerze v Padovi, za katero velja, da je bila ustanovljena leta 1222, njen moto pa je: Universa universis patavina libertas (Padovanska svoboda je univerzalna za vse.) Gre za eno najstarejših univerz v Evropi, na kateri je med drugim predaval tudi Galileo Galilej in v Padovi mu je v 18 letih, ki jih je tam preživel, uspela tudi večina pomembnih odkritij. In gre za univerzo v enem, kot pravi naš italijanski dopisnik Janko Petrovec, zgodovinsko najbogatejših mest Evrope.

Sprehod po mestu – sprehod skozi zgodovino
Eno nam najbližjih zgodovinsko pomembnih mest obiskovalcem nudi prijetne sprehode po ulicah z mnogo arkadami in slovi po freskah v kapeli degli Scrovegni, ki jih je Giotto dokončal okoli leta 1305, pa tudi po baziliki sv. Antona Padovanskega. V njej med relikvijami hranijo tudi nestrohnjeni jezik Antona Padovanskega, zavetnika Padove in najhitreje kanoniziranega svetnika v zgodovini Katoliške cerkve. Turiste pa privlači tudi univerza, katere številne prostore so v zadnjih mesecih obnovili in so odprti za zunanje obiskovalce.

Ogromna univerza in tudi univerza-muzej
Univerza v Padovi, ena osrednjih znanstvenih ustanov v Italiji, je danes ena večjih univerz. Študentov je več kot 72.000 (podatek za leto 2021). Za primerjavo povejmo, da sta na univerzi v Ljubljani lani študirala 37.402 študenta, na univerzi v Oxfordu pa nekaj manj kot 27.000 študentov.

Univerza v Padovi je danes tudi ogromen muzej. Ena od točk, ki jo turisti radi obiščejo, je najstarejši botanični vrt na svetu. Posebnost tega leta 1545 ustanovljenega vrta je zagotovo najstarejše drevo v njem. Že sama leta 1585 zasajena pritlikava palma govori o dolgi zgodovini velikega slovesa padovanske univerze in o tem, da so jo obiskovali nekateri največji umi. Palmi namreč pravijo tudi Goethejeva palma, saj je o njej v eseju o svojem študiju botanike pisal Johann Wolfgang von Goethe.

Arcnije zoper tegobe človeškega telesa, katerega notranjost je treba preučiti
Padovanska univerza ima dolgo tradicijo študija medicine in tudi botanični vrt je bil sprva namenjen preučevanju zdravilnih rastlin. O tem vidiku poslanstva vrta danes pričajo tudi artefakti v botaničnem muzeju. Ta med drugim hrani 16.000 epruvet s semeni in herbarije z 800.000 primerki izsušenih rastlin, tudi alg in gliv. Nekaj teh tudi vizualno privlačnih eksponatov si je ogledal tudi Janko Petrovec, in v oddaji Osmi dan boste pogled nanje lahko ujeli tudi vi, in sicer v reportaži, katere trije poudarki so: osrednje poslopje univerze (rektorat), združeni muzej in botanični vrt.

V omenjeni poudarek na medicinski znanosti je spadalo tudi proučevanje bolezni in človeškega telesa. O tem danes priča muzej človeške anatomije. Ta vidik raziskovanj na univerzi v Padovi govori tudi o tem, da so raziskovalci v Padovi večkrat hodili 'po robu sprejemljivega'; predvsem glede na vplivne katoliške dogme. V Padovi so tako že leta 1595 inavgurirali prvo stalno anatomsko gledališče na svetu. Šlo je za objekt, podoben amfiteatru ali lijaku, sredi katerega so izvajali javna seciranja človeških teles, da so ljudje lahko videli notranji ustroj človeka.

O naravoslovnih raziskavah na padovanski univerzi pripoveduje tudi novi združeni Muzej narave in človeka. Telmo Pievani, profesor na oddelku za biologijo v Padovi, je Petrovcu povedal: "Muzej povezuje čudovite in zelo bogate zbirke Padovanske univerze, ki upovedujejo osem stoletij zgodovine znanosti v mestu ter se posvečajo razvoju vesolja in Zemlje, evoluciji življenja na Zemlji in nato človeka, posvečajo pa se zlasti odnosu med človekom in okoljem."

Mnogoteri javni prostori univerze v Padovi
Omenjeno anatomsko gledališče je locirano v palači Bo, zgodovinskem jedru univerze v Padovi, ki je že sama po sebi 'zaklad' oziroma arhitekturna znamenitost. Palačo Bo, občasno odprto za obiskovalce, je v notranjosti preuredil arhitekt Gio Ponti, ki je na poslopjih univerze v Padovi delal med letoma 1934 in 1942, zaradi druge svetovne vojne pa je sicer njegova arhitekturna dejavnost precej zastala. Ponti je med drugim zasnoval novo filozofsko fakulteto in notranjo opremo za palačo Bo. Kot povzame Janko Petrovec: "Gio Ponti si je za sedež Padovanske univerze zamislil unikatne svetilke in lestence, sedeže in klopi, mize in mizice, vrata in kljuke, omare in celo obešalnike."

Znamenitosti univerze, tudi dostopnih obiskovalcem, je še veliko, med njimi muzej izobraževanja, astronomski observatorij v Asiagu, muzej zoologije Jadrana, muzej arheološke znanosti in umetnosti, naravoslovni muzej … in zagotovo tudi nekoliko oddaljena vila Parco Bolasco, obdana z velikim 'romantičnim' (tako ga označujejo) parkom. Posest bi zagotovo lahko označili s pojmom 'zdrav prostor', s pojmom, s katerim se v svojem prispevku ukvarja Julija Vardjan Menkovski. Več in bolj slikovito o zakladih univerze v Padovi pa sledi danes v oddaji Osmi dan.

Popotovanja – vir navdiha, skladišče vsebine
Za številne znanstvenike, ki so bili del življenja povezani z univerzo v Padovi, je bilo značilno, da so za potrebe znanosti in študija večkrat potovali in menjali lokacije svojih raziskovanj. To velja tudi za omenjena Kopernika in Goetheja. Da je večno na poti, pa se zdi v primeru fotografa Klavdija Slubana. V Parizu slovenskim staršem rojeni fotograf, ki se je kar sam naučil tehnike analognega črno-belega fotografiranja, se trenutno s "srednjekarierno retrospektivno razstavo" predstavlja v galeriji Jakopič.

"Hodim in samo s fotografijo se ukvarjam, sem prisoten. /.../ Bolj, ko hodim, bolj sem ukoreninjen, in bolj, ko sem prisoten, bolj stvari pridejo k meni," je Sluban povedal avtorici prispevka o njegovi razstavi Andreji Kočar. Sluban hodi veliko, in kot že nakazano, potuje veliko, z vlaki, tovornimi ladjami in tudi peš. Lani je ob razstavi v rimski palači Borghese dejal: "Dolga potovanja z vlaki, z ladjami so čas, ko se poglobim vase. Budna meditacija prek fotoaparata."

Princ pride na razstavo v copatih
V dolgi karieri je Klavdij Sluban doživel marsikaj: delal je z mladoletnimi zaporniki in celo s fanti iz zloglasnih salvadorskih in gvatemalskih tolp; ugotovil je, da ga navdihuje sneg in da je zanj lepo vreme, kadar je oblačno in sneži; ob lanski razstavi v palači Borghese je doživel, da si je princ Borghese razstavo prišel ogledat kar v copatih (je pa res, da v isti palači, v kateri je bila razstava, živi); spoznal je, da so ljudje vedno bolj vizualno nepismeni ... Anekdot, povezanih s Slubanom, je ogromno.

V zadnjem času ga je pritegnila Kanada, ki jo je lani prepotoval po transkanadski železnici. Za dlje časa pa ga je zaposlil projekt, ki ima zanj tudi oseben pomen. Gre za koncentracijska taborišča na Rabu in v Gonarsu, kjer je izginilo dvajset ljudi iz njegove družine. O ozadju projekta je Sluban med drugim povedal: "Na Rabu je umrla ena tretjina interniranih. Na italijanski strani namenoma brišejo ta del njihove preteklosti. To zanikovanje veliko pove o tem, kako se en cel narod še danes noče soočiti s svojimi dejanji."

Na aktualni razstavi v Galeriji Jakopič je na ogled več kot 150 fotografij, ki predstavljajo vrhunce Slubanovega ustvarjanja in celovito predstavijo njegovo 'fotografsko razmišljanje'. Več o razstavi in o delu Klavdija Slubana pa lahko izveste v tokratni oddaji Osmi dan.

Temi oddaje bosta še zasnova zdravega mesta in umetnosti stripa, ki jo je poudaril tudi mednarodni sejem knjig za otroke in mladino v Bologni.