Le nekaj let predtem se je iz Nemčije preselila v ZDA, kjer se ji je razcvetela glasbena kariera. Za vodilno džezovsko založbo Blue Note je posnela tri albume, med njimi tudi enega z enim svojih vzornikov – saksofonistom Zootom Simsom. Kmalu zatem je izginila iz glasbenega sveta – za vedno. Glasbeno kariero je sicer začela v rodnem Leipzigu v Lime City Swing Clubu.

Če gremo na začetek zgodbe: Jutta Hipp se je rodila 4. februarja leta 1925 v nemškem mestu Leipzig očetu, ki je igral klavir, in materi, ki je rada pela, ampak slabo. Jutta se je že v otroštvu učila igrati klasiko na klavirju. Sčasoma sta jo pritegnila ameriški swing in blues, ki pa je bil v času nacionalsocialističnega vladanja v Nemčiji označen kot izrojena umetnost ter tako rekoč prepovedan. Ni se ga smelo ne igrati in niti poslušati. Tako je tedanja mlada generacija vsrkavala swing v zavetjih domov prek radijskih valov. Ko je odšla njena družina spat, se je začelo Juttino raziskovanje in iskanje džezovskih postaj. Jutta je začela igrati klavir že kot otrok, kot mlado žensko jo je pritegnil džez. Rada je poslušala Counta Basieja, Fatsa Wallerja in Jimmieja Lunceforda. S pomočjo majhne baterijske svetilke ji je pod odejo uspelo transkribirati nekaj pesmi. Džez je lahko poslušala tudi v priljubljenem leipziškem Hot Clubu.

Jutta Hipp je v intervjujih z Ilono Haberkamp omenila svoje spomine na ameriško okupacijo njenega mesta Leipzig. Takrat je študirala slikarstvo ter zvečer igrala klavir v klubih za zavezniške vojake. Seveda je bil prav džez takrat najbolj dobrodošel. To je bilo njeno srečno obdobje. A mesto je kmalu pripadlo sovjetski vojski. Rusi so jo hoteli včlaniti v Komunistično partijo, ter od nje kot nadarjene likovnice pričakovali, da bo risala propagandne transparente in plakate, ki bi agitirali za komunizem. Zbežala je v München, kjer je bila še vedno ameriška vojska. Šli so peš prek gorskega prelaza Tegernsee v Alpah. Z njo se je pretihotapil tudi njen profesor z likovne šole in ji pomagal tovoriti plošče, risbe, slike, knjige in fotografije. V Münchnu je sprva igrala celo v cirkuškem ansamblu, kar je bilo naporno in tudi strašljivo, saj so se leopardi in opice svobodno sprehajali med člani velike družine. Življenje je postalo bolj svobodno, a je bilo težko in naporno. Jutta je začela igrati v vojaških klubih predvsem ameriškim častnikom. Z enim od njih – čednim temnopoltim vojakom je zanosila in leta 1948 rodila fantka Lionela, ki ga je poimenovala po znamenitem vibrafonistu Lionelu Hamptonu. Zaradi takratne zakonodaje ga je morala dati v posvojitev. Napisala je tudi svoje prve avtorske skladbe, omenimo Jutta Is Hipp. Po letih igranja v zasedbah drugih glasbenikov je leta 1953 zasnovala svojo prvo lastno. Skupaj z vodilnim nemškim saksofonistom Hansom Kollerjem je vodila kvartet. Hitro so postali vodilna nemška mala džezovska zasedba – spremljali so na primer Dizzyja Gillespieja, ko je gostoval v Nemčiji. Jutte se je oprijel vzdevek "prva dama evropskega džeza".

Juttina zasedba se je spomladi leta 1955 odpravila na krajšo evropsko turnejo. Obiskali so Švedsko in nato Jugoslavijo. Na Švedskem je Jutta Hipp sodelovala z lokalnimi džezisti, ohranilo se je nekaj posnetkov. Žal ni nobenih posnetkov z njene jugoslovanske turneje, čeprav je v Ljubljanskem dnevniku objavljena fotografija njene zasedbe med snemanjem na Radiu Ljubljana. Marca je torej sledilo devetdnevno gostovanje v Jugoslaviji. Junija leta 1955 je revija Džez News takole povzela jugoslovansko turnejo: "Igrali so v vseh večjih mestih, kjer so jih sprejeli z navdušenjem." Jutta pa se je leta 1998 takole spominjala pomladi 1955 v Jugoslaviji: "Država je bila revna, ničesar ni bilo mogoče kupiti. Toda ljudje so bili čudoviti. Sploh ne razumem, zakaj se zdaj bojujejo drug proti drugemu. In kuhajo zelo dobro. Kakšna hrana! Zdaj pa so razpadli in jim ne bo nič ostalo." Jutta si je v svoj zvežčič zapisala nekaj receptov s teritorija nekdanje skupne države. Zasedbo za Jugoslavijo so ob Hippovi na klavirju sestavljali še bobnar Carl Sanner, basist Harry Schell in trobentač Carl Bohländer, ki se je zasedbi pridružil namesto madžarskega kitarista Attile Zollerja. Oblasti mu niso izdale vizuma za Jugoslavijo. Koncertirali so v treh največjih mestih: trikrat v Beogradu, trikrat v Zagrebu in dvakrat v Ljubljani. O njenem ljubljanskem nastopu je takrat izšel v Ljubljanskem dnevniku skorajda literarni zapis našega izvrstnega literata Žarka Petana:

Jutta Hipp je torej v Ljubljani nastopila dva večera zapored – 29. in 30. marca leta 1955 v dvorani kina Komuna. Kot vokalna solista sta sodelovala Beti Jurkovič in prvič v pevski vlogi tudi Mojmir Sepe. Jam sessionu po koncertu so se med drugimi pridružili naši glasbeniki - trobentač Urban Koder, saksofonist Ati Soss, pozavnist Vinko Globokar in bobnar Franc Jagodic – Koko. Juttin ljubljanski nastop je poslušal tudi Jože Privšek, ki je imel absolutni posluh. In ko je po sedmih dnevih prišel v radijski studio, je na klavirju zaigral enega njenih solov popolnoma enako kot ona! V Ljubljanskem dnevniku je izšla še recenzija koncerta izpod peresa Jerka Beziča:

Z zadnjim stavkom je Bezič še najbolj močno brcnil v temo. Juttino življenje je bilo daleč od neproblematičnega.

Še v münchenskem obdobju je neki ameriški vojak posnel Juttino igranje v enem od klubov in trak poslal vplivnemu ameriškemu kritiku in skladatelju Leonardu Featherju. Njegove skladbe so izvajali na primer Duke Ellington, Louis Jordan, Dinah Washington in Count Basie. Bil je velika avtoriteta in spoštovan strokovnjak, avtor spremnih besed za najuglednejše džezovske glasbenike tedanjega časa, pisal je za vodilno džezovsko revijo Downbeat in produciral albume obetavnih mladih džezistov. Posnetki Hippove so ga fascinirali. In ko je čez tri leta spremljal pevko Billie Holiday na turneji po Nemčiji, si je v klubu v Duisburgu ogledal Juttin nastop: bil je navdušen. Ne samo nad njenim briljantnim nastopom, ampak tudi nad njeno lepoto. Povabil jo je v New York. Jutta Hipp je svoj prvi album za kultno ameriško založbo Blue Note posnela še v Nemčiji, medtem ko je skoraj leto in pol čakala na odobritev ameriškega vizuma.

Konec leta 1955 se je Jutta Hipp znašla v centru svetovnega džezovskega dogajanja. Featherjevo vabilo v Ameriko je v njej sprožilo močan čustveni vihar argumentov za in proti odhodu. Prevladali so razlogi za odhod: njena država je bila še vedno v ruševinah in v Ameriki, predvsem v New Yorku, je bila svetovna prestolnica džeza. Tako se je leta 1955 vkrcala na ladjo in 18. novembra prispela v newyorško pristanišče. Na pomolu jo je pričakal sam Leonard Feather in jo na začetku nastanil v sobici nad svojim stanovanjem. Naslednji dan – 19. novembra leta 1955, je Jutta napisala svoje prvo pismo s prvimi vtisi:

Jutta Hipp ni bila le odlična glasbenica in zelo solidna slikarka, ampak tudi pesnica. Pesem Modern Jazz Quartet je nastala po Juttinem obisku njihovega koncerta v New Yorku.

Jutta Hipp je bila sprva navdušena nad swingovskimi pianisti, ki jih je poslušala že v Leipzigu. Ko pa je odkrila bopovskega inovatorja Buda Powella, se je njeno glasbeno obzorje razširilo. Na njen slog je močno vplivalo tudi igranje Horaca Silverja, ki je bilo ukoreninjeno v gospelu in soulu. Ta njen eklektični slog je napravil velik vtis na poslušalce tako v Nemčiji kot v Ameriki. Lahko je igrala hitro kot v bopu, ali bolj soulovsko v počasnejših, melodičnih skladbah. Seveda je bila njena zasedba atraktivna tudi zato, ker jo je vodila čedna mlada pianistka. To je bilo tedaj zelo redko, saj je bil džez pretežno moški svet. Hippova je igrala klavir, ker je v tem uživala. Vendar se je zavedala privlačnosti svojega spola. Ko so jo v nekem intervjuju v Ameriki vprašali, ali je bila v Nemčiji dobro poznana, je odgovorila, "da je bilo to verjetno zato, ker sem ženska". Svoj slog je pod vtisom šole Lennieja Tristana nadgradila in izpopolnila. Leonard Feather ji je leta 1956 organiziral rezidenco – serijo nastopov v ugledni restavraciji in džezovskem klubu Hickory House v New Yorku. Iz koncertnih posnetkov so izdali dva samostojna albuma – ponovno pri založbi Blue Note. Pianistko sta spremljala angleški basist Peter Ind in bobnar danskih korenin Ed Thigpen.

Leta 1956 je nastopila tudi na slovitem Newport Jazz Festivalu, med nastopajočimi so bili med drugim tudi Duke Ellington, Louis Armstrong, Miles Davis in Charles Mingus. Imela je smolo – njen nastop je bil že po treh skladbah predčasno končan zaradi slabega vremena.

Na vrhuncu svoje kariere je posnela album z enim svojih najljubših glasbenikov – tenor saksofonistom Zootom Simsem. Nastala je plošča sproščenega in uživaškega džeza. Juttin slog je precej unikaten, a v ospredju je Simsov saksofon. Sodelovali so še danes pozabljeni trobentač Jerry Lloyd, basist Ahmed Abdul-Malik in bobnar Ed Thigpen. Odigrali so nekaj standardov, skladbo J. J. Johnsona in pa Just Blues Zoota Simsa. Plošča se je pogosto uvrstila med najvplivnejše in najpomembnejše v zgodovini džeza. Zelo modernističen ovitek je plošči oblikoval Reid Miles. Dobro ohranjeno prvo izdajo boste lahko dobili za približno 200 evrov.

Kljub vsem uspehom na glasbenem področju se je introvertirana glasbenica nenehno borila s svojimi demoni: pomanjkanjem samozavesti, tesnobami, depresijo in osamljenostjo. Nenehna mizoginija in rasna nestrpnost, ki sta jo spremljali na poklicni poti, sta njeno duševno stanje le še poslabšali. Opazila je, da je skoraj edina bela ženska v tem poslu. In resnici na ljubo – tudi tako pomembna glasbenika, kot sta Art Blakey in Miles Davis, sta bila zelo nespoštljiva v komunikaciji z njo. Ta njun odnos jo je zelo prizadel. Jutto Hipp je iskreno cenil Charles Mingus. V nekem dokumentarcu je zatrdil, da je izjemna pianistka, precej boljša od Toshiko Akiyoshi. Prvega oktobra leta 1993 je Jutta pisala svojemu prijatelju Wolframu Knauerju:

Po precej obetavnem začetku Juttine glasbene kariere se je njen odnos z Leonardom Fetaherjem precej skrhal. Menda ni bila preveč dojemljiva za njegovo romantično dvorjenje. Še hujše je bilo dejstvo, da ni hotela izvajati repertoarja, ki ji ga je predlagal. Featherjeve skladbe so se ji zdele preveč plehke. Ugledni avtor je imel seveda v mislih dobiček, ki bi ga prinesle nekoliko sladkobne pesmi v interpretaciji lepega dekleta. Nenavadno je, da Feather ni nikdar omenil njunega spora. Nikoli ni niti namignil, da so strokovna nesoglasja ali narava glasbenega posla morda vplivali na njeno prezgodnjo upokojitev. Pravi le: "Leta 1958 smo izgubili stik z njo; slišal sem, da se je zaposlila v krojaški delavnici." Feather je Hippovo leta 1955 uvrstil v prvo izdajo svoje Enciklopedije džeza in ji namenil nekaj zelo naklonjenih stavkov. Deset let pozneje je v ponatisu oziroma v dopolnjeni izdaji ni več niti omenjal. Omenimo še, da je Feather le mimogrede omenil, da je bila Jutta tudi slikarka:

Ne prav afirmativno mnenje, res pa je, da se Feather ni spoznal na likovno umetnost.

Jutta Hipp je proti koncu petdesetih let preteklega stoletja začela svoje tegobe utapljati v alkoholu. V tem obdobju je izgubila naklonjenost dveh pomembnih mož v svojem življenju: Leonarda Featherja in menedžerja Joeja Fraserja. Leta 1958 je bila že skoraj povsem zlomljena in na robu brezdomstva: ostala je brez sredstev za najemnino. Sprejela je slabo plačano delo šivilje v tekstilni tovarni. Vztrajala je vse do sedemdesetega leta. Sprva je občasno, ob konceh tedna, še zaigrala v kakšnem džezovskem klubu, na prelomu let 1959 in 1960 se je dokončno umaknila iz glasbenega življenja in se ni nikoli več vrnila. "Prav nobene želje po igranju nisem več občutila," je povedala Jutta Iloni Haberkamp, svoji biografinji in avtorici monografije ter tudi džezovski saksofonistki. Nekaj stikov z džezovskimi prijatelji je ohranila, a še ta predvsem prek pisem. Nikoli se ni poročila. Preselila se je v majhno stanovanje v Queensu, napolnjeno s ploščami in knjigami. Vrnila se je k risanju in slikanju, kar je v mladosti pravzaprav študirala. 8. novembra leta 1980 je Jutta Hipp pisala prijateljema Gudrun Endress in Dieterju Zimmerleju:

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so Juttino džezovsko ustvarjanje ponovno odkrili in ponatisnili njene plošče. Dala je nekaj intervjujev, nikoli pa ni več stopila na koncertni oder. Ko je Hippova prenehala igrati, je prekinila tudi vse stike z založbo. A njene plošče so se še vedno prodajale, predvsem na Japonskem. Tantieme so se nabirale. Tako je eden od šefov založbe Blue Note Tom Evered prav detektivsko poiskal njeno domovanje. Podobno zapleteno je bilo iskanje dedičev Hanka Mobleyja in Blossom Dearie. Telefonsko številko Jutte Hipp mu je zaupala Gundula Konitz, vdova po znamenitem saksofonistu Leeju Konitzu. Družina Konitz je bila ena redkih, s katerimi se je Hippova še družila. Ko je Evered Jutti sporočil, da ima zanjo 35.000 dolarjev, je samo dahnila v telefon: "Mein Gott." Odločil se je, da ji bo ček izročil osebno. Za 40.000 dolarjev – to je bilo nadomestilo za avtorske pravice, saj jim ni bilo jasno, kje Hippova sploh živi. Ko jo je Tom Evered našel, je živela v četrtem nadstropju opečnate hiše s požarnimi stopnicami križem fasade v majhnem in skromnem stanovanju – samo spalnica in dnevna soba. Malo pohištva, edinole stene so bile prekrite z njenimi risbami, slikami in fotografijami. Klavirja ni bilo. Evered in njegova sekretarka sta pri Jutti ostala eno uro, grizljala sta piškote in srebala čaj. Ni si drznil vprašati o stvareh, ki so ga resnično zanimale, ostali so pri prijetnem kramljanju, ki se je sicer zatikalo, a ni bilo neprijetno. Pred odhodom sta ji izročila ček in se poslovila v upanju, da se še snidejo. Teden po obisku je na Blue Note prispela škatla Juttinih nemških piškotov v zahvalo za obisk in ček. A za življenje v obilju je bilo že prepozno – denar je porabila v glavnem za zdravila, saj je zbolela za rakom. Ves svoj prosti čas je namenila slikanju.

Leta 2015 je izšla bogato ilustrirana knjiga o življenju in delu Jutte Hipp. Priloženo ji je šest zgoščenk in DVD s koncertnima posnetkoma. To naj bi bili tudi vsi Juttini razpoložljivi posnetki od prvih v Leipzigu leta 1945 do zadnjih ameriških z Zootom Simsom. Haberkampova je z Jutto Hipp opravila več intervjujev v letu 1986. V knjigi je povzeto tudi njeno likovno ustvarjanje s številnimi reprodukcijami risb in slikarskih del. Priložen je tudi izbor njene korespondence. Jutta Hipp je bila kar nekaj desetletij manjkajoči člen džezovske zgodovine, čeprav je bila prva belopolta ženska in prva evropska instrumentalistka, ki je podpisala pogodbo z založbo Blue Note. Med zbiralci vinilnih plošč so vsi trije njeni ameriški albumi postali kultni in trofejni. Za nas je pomembna, ker je bila prva džezovska izvajalka, prva tuja džezovska zasedba, ki je gostovala v Ljubljani. Leta 1957 je sledil klarinetist Tony Scott in leta 1959 sloviti Louis Armstrong. Jutta Hipp je umrla 7. aprila leta 2003 na svojem domu v Queensu v New Yorku, stara je bila 78 let. Nikoli ni niti obiskala Nemčije, kategorično je zavračala vsa vabila in ponudbe za snemanja ali nastope. Jutta Hipp je v oporoki svoje telo po smrti izročila medicinskemu centru Univerze Columbia za raziskave. Leta 2005 so njen pepel raztrosili po Long Islandu.