V popolnoma polni predavalnici na Filozofski fakulteti je Zlata Filipović (z visoko vročino, kar pa se ji niti približno ni videlo) predstavila svojo zgodbo, polno poguma, zdravega razuma, vitalizma in empatije, ki ji je pomagala premagati mnoga negativna čustva, ki se pogosto nabirajo v ljudeh z vojnimi izkušnjami. Sama pravi, da se je jeza, ki jo je sprva čutila, postopoma spremenila v žalost, predvsem pa je že kmalu v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja razvila alergijo na vse simbole nacionalizma - in jo ima še danes.

Zlatin dnevnik je bil objavljen leta 1993, potem ko je bil košček dnevnika izbran in objavljen za Unicefov teden. To je prebral neki francoski novinar in odnesel s seboj domov. Sledila je mednarodna objava celotnega dnevnika, ki je Zlati in njeni družini prineslo široko medijsko pozornost. Decembra 1993 so Združeni narodi in francoska vlada pomagali Zlati in njeni družini zapustiti Sarajevo. Najprej so prebežali v Pariz, se od tam preselili v Veliko Britanijo, na koncu pa na Irsko, kjer Zlata živi in dela še danes. Med drugim je izdala zbirko dnevniških zapisov otrok, ki živijo v vojnih razmerah po vsem svetu Stolen voices (Ukradeni glasovi).

Petek 3. aprila 1992
Rodila se je v Sarajevu leta 1980 in pri desetih letih začela pisati dnevnik, zato ker ga je pisala njena malo starejša prijateljica Martina, kar se ji je zdelo silno 'kul', in ker je takrat brala Dnevnik Jadrana Krta in Ane Frank. Jadran Krt se ji je zdel zabaven, pri Ani Frank pa ji je bilo všeč, ker je v svojem dnevniku ustvarila prijateljico Kitty, kar je povzela od nje. Sprva je bil to dnevnik popolnoma običajne, nekoliko nadležne deklice, pridne v šoli, z mnogimi obšolskimi dejavnostmi, kot so igranje klavirja, učenje angleščine, tenis, itd. Vesel vsakdan z učenjem, rojstnodnevnimi zabavami, picami in drugim otroškim veseljem pa se je 3. aprila 1992 spremenil v otroštvo brez otroštva.

Vojna se dogaja drugim
Vse do tega dne je Zlata, ki svojo izkušnjo pripoveduje zelo stvarno, brez želje po pomilovanju, pa vendar tako, da se poslušalca dotakne, živela normalno. Ljudje okoli so sicer že govorili o vojni, ki da se približuje, vendar se ji je zdelo, da je vojna nekaj, kar se dogaja drugim ljudem; ljudem v zgodovini, ljudem, ki živijo daleč stran, vsekakor pa se ne more zgoditi njej in njeni družini. Nenadoma pa je krog vojnega dogajanja postajal vse ožji in se vse bolj in bolj približeval Sarajevu. Ljudje so se začeli pogovarjati o vojni, ki da bo izbruhnila ta konec tedna, kot o snegu, ki je napovedan za soboto zvečer. Prelomni datum v Zlatinem spominu je petek 3. april 1992, ko je bil prvič odpovedan pouk, ko so ljudje začeli množično zapuščati mesto, kar je trajalo mesec dni, dokler 2. maja ni bilo mesto popolnoma oblegano in ga je bilo nemogoče zapustiti. Zlata in njeni starši niso verjeli, da bo vojna dolgotrajna, in zato niso odšli, čeprav so o tem razmišljali.

Vendar se je zgodilo drugače. Nehala je hoditi v šolo, ker so mesta, kjer se zbere veliko ljudi lahka tarča bomb. Normalno življenje je dobilo neprestano zvočno kuliso bombnih napadov in rafalov pušk; sčasoma se je enajstletna deklica naučila razlikovati med različnimi vrstami bomb, določiti smer napada, kar, kot pravi Zlata, res niso stvari, ki bi se jih moral otrok naučiti.

Življenje brez vsega
Njihov vsakdan je bil prepreden z novicami o ranjencih, mrtvih. Bili so izolirani, zaprti v hišo, ki je Zlata ni zapuščala, le mama ali oče sta se vsake toliko odpravila ven po vodo in hrano, kar je bilo v Sarajevu, obdanem s hribi, kjer so se skrivali ostrostrelci, smrtno nevarno. Življenje so, kot pripoveduje Zlata, morali improvizirati; morali so si napraviti nova ležišča, ker so bile vsa okna obrnjena proti hribom, od koder je prihajala nevarnost, naučili so se kuhati brez elektrike, brez osnovnih sestavin, brez vode. Vendar so kljub temu ob rojstnih dnevih spekli improvizirano torto, ker so morali sami sebe spomniti, da človečnost še obstaja.

"Včasih so bili mirni dnevi, včasih pa je na mesto padlo tudi 900 bomb; naučiš se razlikovati različne bombe, od kod streljajo, kam se streljanje premika - to niso stvari, ki bi se jih otroci morali naučiti. Hkrati pa se kot otrok učiš in prilagajaš; zelo rada sem igrala klavir, ki ga nisem več mogla pogosto igrati, ker je stal v sobi z velikimi okni, vendar sem še vedno ob mirnejših dneh šla tja in ga igrala ter si mislila, da bom, če bom ranjena in na primer ostala brez nog, postala pianistka. Poskušaš preživeti in najti smisel v realnosti, ki jo živiš.”

Je svet pozabil nanje?
Njen dnevnik je v tem času postal njen zaveznik, kamor je poleg vsakodnevnih dogodkov, kot sta redukcija elektrike in vode, ter vojnih novic, ki so do nje prihajale, zapisovala tudi svoje misli in občutja. Počasi so se Zlatina čustva preko prvotne jeze in vprašanj, zakaj se to dogajaja prav njim, spremenila v žalost in nemoč, občutja popolne osamljenosti in pozabljenosti. Sarajevčani so se, pravi Zlata, počutili, kot da je ves svet pozabil nanje. "Danes pa se zavedam, da smo imeli pravzaprav neverjetno srečo, ker smo Evropejci in beli, poleg tega pa je bilo v Sarajevu ogromno novinarjev, ki so poročali o dogodkih. Če smo se mi počutili pozabljene, predstavljate si, kako pozabljene se morajo počutiti ljudje v vojnah, ki nimajo nobene medijske pozornosti. Biti bel begunec je precej lažje, kar je neprijetna resnica, s katero se moramo soočiti."

Zlata še danes hrani ovitke čokolad, ki jih je dobila od novinarjev, ki so jo prišli intervjuvat. Tedaj trinajstletna deklica se, dokler je bila ujeta v Sarajevu, ni zavedala, da je njena zgodba preplavila svet, njena edina želja je bila le hoditi v šolo.