"Nekaj časa sem delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta me režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Začela sem se spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih sem začutila, da imam radio rada," tako je o svojih začetkih in o ljubezni do radia zapisala Rosanda Sajko že daljnega leta 1982.

Kot piše v utemeljitvi nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), je Rosanda Sajko nase opozorila že leta 1960 z legendarno štiridelno nanizanko o medvedku Puju. Leto pozneje je prejela nagrado za režijo otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko na takrat na novo ustanovljenem festivalu radijske igre v Novem Sadu.

"Predanost radijski igri za otroke je nadgrajevala vsa leta svojega radiofonskega ustvarjanja in za svoje delo prejela vrsto nagrad na različnih srečanjih radijskih ustvarjalcev nekdanje Jugoslavije in tudi širše," so zapisali v utemeljitvi.

Puntarjev ciklus

Posebno mesto v njenem opusu predstavlja Puntarjev ciklus. Skupaj z ustvarjalno ekipo, ki so jo sestavljali Djurdja Flere, Frane Puntar, Urban Koder, Metka Rojc, in številnimi igralci vseh generacij je izoblikovala model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz t. i. slepega gledališča v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst.

Svoj pristop je nekoč opisala z besedami: "Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri." S tem ciklusom je prodrla v širši jugoslovanski in tudi evropski prostor ter požela niz priznanj in nagrad.

In tako potrdila svojo tezo, v kateri pravi: "Treba je poudariti, da razlikujemo dva pogleda, dvoje videnj radijske igre. Na eni strani gre za radijsko igro kot literarno zvrst in na drugi za pojmovanje radijske igre kot zvokovne umetnosti. To sta pravzaprav dve različni zvrsti radijske igre. Prepričana sem, da je treba gojiti obe zvrsti oziroma upoštevati tako eno kot drugo videnje. Vendar menim, da – tudi če je osnova za radijsko igro literatura, to je beseda, mora biti oblikovana tako, da se ravna po zakonitostih radijskega medija".

Nagrado zlati glas ZDUS podeljuje za sinhronizacije risank in radiofonske stvaritve od leta 2018. Leta 2019 je bil za življenjsko delo nagrajen Jurij Souček.