Jevšek je vodenje mestne občine Murska Sobota prevzel po zadnjih lokalnih volitvah leta 2014, zdaj pa se poteguje za drugi županski mandat. Na Koroškem rojeni Jevšek je širši javnosti bolj znan kot predstavnik vrha policije, saj je do upokojitve deloval in vodil več policijskih uprav, nazadnje pa je bil direktor slovenske kriminalistične policije. Leta 2014 je kot kandidat SD-ja kandidiral za župana mestne občine Murska Sobota in v drugem krogu zmagal. Zase pravi, da je znan kot odprt župan, ki veliko časa preživlja med ljudmi, saj je, kot je dejal, vedno priložnost za pogovore z občankami in občani.
V pogovoru za MMC je izpostavil nujnost povezovanja v regiji za izkoriščanje turističnega potenciala, ki je po njegovih besedah ogromen, govoril je o brezposelnosti, mobilnosti in drugih projektih, ki jih občina izvaja v okviru celostnega trajnostnega načrta. Lokalna politika po njegovih besedah deluje odlično, izpostavlja pa neustrezno višino minimalnih (in povprečnih) plač, kar povzroča, da svoje lovke po naših delavcih steguje Avstrija. Vabljeni k branju intervjuja.

Gospod župan, so Sobočanci zadovoljni z življenjem v Murski Soboti?
To je bolj vprašanje za občane, ne za župana.

Pa vendarle, kak občutek imate, ko se sprehajate po Murski Soboti, ko ste v stiku z občani?
Jaz imam občutek, da je Murska Sobota postala bolj optimistična, kot je bila. Ne bi tega pripisoval samo svojemu županovanju, ampak tudi okoliščinam, ki so se spremenile na bolje v zadnjih štirih letih. Mislim na to, da je bila Sobota včasih sinonim za socialno podpovprečno občino, zdaj pa je postala sinonim za razvoj. In tudi sinonim za optimizem, ker se je brezposelnost občutno zmanjšala. V začetku mandata je bila namreč več kot 20-odstotna, danes pa je okoli 14-odstotna. Hkrati pa so zaživela družinska podjetja domačih investitorjev, ki so zaslužna za to, da imamo odlične rezultate, kar se tiče BDP-ja na prebivalca, kar se tiče izvoza, in ponekod imamo težavo, da za nekatera delovna mesta ni ljudi. Po drugi strani pa se občina spreminja tudi arhitektonsko ... Skratka, imam občutek, da se je v mesto vrnil optimizem.

Kakšno možnost imajo za sodelovanje v občinskih zadevah navadni občani? Lahko neposredno na vas naslavljajo predloge, ideje in torej sodelujejo pri razvoju svoje občine?
Têrmin navadni občani mi je tuj. To so enakopravni občani, vključujoč z županom. Z njimi se vsakodnevno srečujem. V teh štirih letih sem opravil ogromno pogovorov z občani. Morda bi izpostavil pripravo projekta Celostnih trajnostnih naložb iz naslova evropskih sredstev, pri katerem smo delali po načelu od spodaj navzgor, tako da je občina ljudi vprašala, kakšno Soboto želijo čez 20, 30 let. V okviru tega smo na 16 strokovno vodenih delavnic povabili različne interesne skupine občanov. Od mladih, do podjetnikov, kulturnikov, upokojencev ... in jih vprašali, kakšno Soboto si želijo. Tako je nastal elaborat projekta CTN (Projekt Celostnih trajnostnih naložb), s katerim smo kandidirali za evropska sredstva in uspeli.

In še nekaj bi dodal. Jaz sem znan kot zelo odprt župan, konce tedna preživljam z občani in tudi na različnih prireditvah prihaja do predlogov, dobrih predlogov, in tudi tam je vedno priložnost za pogovor z občankami in občani.

Nadaljujva pri županovanju. V primerjavi z večino evropskih držav imajo župani v Sloveniji kar veliko pristojnosti in odgovornosti, da ne rečem moči. Vendar pa se zdi, da te moči nekako ne udejanjajo ali je ne morejo čisto udejanjiti. Je krivo financiranje, domnevno prenizke povprečnine ... kako bi komentirali?
Delno bi se strinjal. Župan ima po zakonu pristojnost in tudi dolžnost, da je tisti, ki je odgovoren za izvajanje proračuna. In v okviru tega proračunska sredstva lahko usmerja v tiste smeri, za katere skupaj z mestnim svetom in občankami in občani oceni, da je prav.

Kar se pa tiče povprečnin. To je nedokončana zgodba, ki jo bijemo župani v Sloveniji že od časa, ko je bil sprejet t. i. Zujf ... in zdaj bi radi dosegli, da država, glede na to, da nismo več v krizi, povprečnino vrne na tisto stopnjo, ki je zapisana v zakonu. Ničesar več ne zahtevamo, samo naj nam dajo tisto, kar nam pripada po zakonu. Dejstvo je namreč, da država občinam nalaga vse več pristojnosti, tem nalogam pa ne sledi s podporo, ki se tiče financiranja povprečnine. Tudi s premierjem Marjanom Šarcem, ki je naš kolega, nekdanji župan, in razume te stvari, smo se o tem že pogovarjali in upamo, da bo na tem področju storil korak naprej. Zavedati se namreč moramo, da občina financira ogromno programov. V občini Murska Sobota damo devet milijonov evrov od 28-milijonskega občinskega proračuna za socialne transferje. In tu se ta beseda moč, o kateri govorite, izgublja. Mi moramo "sofinancirati" tiste osnovne projekte, ki jih imamo, in potem nam za ta têrmin moč ostane zelo malo. Se pa kot član odbora regij, v katerem so evropski župani, pogosto srečujem z njimi in lahko povem, da se tudi oni soočajo s podobnimi težavami.

Murska Sobota je kot mestna občina dolgo veljala za tisto občino tam daleč proč. Geografsko odmaknjeno in zato tudi zapostavljeno v smislu pozornosti, ki jo je prejemala od države. Ali to še velja oziroma kako ocenjujete položaj občine v okviru države? Kje je njeno mesto?
Mislim, da je občina regijsko središče bila, je in bo. Tako kot je Dunaj glavno mesto Avstrije, Ljubljana Slovenije, je Sobota regijsko središče Pomurja. Čeprav tega formalno nimamo urejeno, se veliko županov na tem območju, v primeru kakšnih zadev, ki jih je treba urediti, na mene obrača v smislu: "Glej, ti si glavni župan tukaj v regiji ... pojdimo v Ljubljano, na to in to ministrstvo, in uredimo zadeve za regijo ...". Mi v veliki meri opravljamo regijske naloge, čeprav nimamo statusa uradne regije.

Se pa seveda ta paradigma o Pomurju ali pa Soboti kot neki nerazviti občini v pozitivnem smislu obrača na glavo. Moram priznati, da so veliko pozitivnega, poleg že omenjenega gospodarskega napredka, naredile tudi komunikacije, boljše cestne povezave, ki jih imamo z Ljubljano in z ostalimi mesti. Avtocesta je ogromno pripomogla k razvoju območja. Prepričan sem, da je lahko vzorčni primer v Evropi, kako lahko komunikacije z neko pokrajino pospešijo njen gospodarski razvoj. V Filovcih imam soseda, ki je iz Primorske in ima v Prekmurju vikend, ki mi pravi, da si zdaj "en, dva, tri iz Kopra na Goričkem", če ilustriram s prispodobo. Tudi v gospodarskem smislu to pomeni razvoj. Zato pa zdaj spodbujamo gradnjo še drugega dela soboške obvoznice in povezavo z goričkimi občinami, ki imajo prav omenjene težave. Kajti vsak podjetnik, ki pride na pogovor na občino, sprašuje "Kje so komunikacije?", saj ga zanima, kako bo čim prej svoj proizvod spravil do kupca.

Kakšna pa je lokalna politika? V prejšnjem mandatu se je, kot je bilo slišati, veliko prepiralo, očitalo to in ono. Tudi v tem mandatu ne gre brez očitkov. Kakšen je soboški mestni svet? Recimo, celjski župan se je pohvalil, da si pri njih pred sejo rečejo, da bodo delali za ljudi in strankarske razprtije pustijo pred vrati.
Mi smo prepir dejansko zamenjali za sodelovanje. V mestnem svetu sodelujemo, so pa seje demokratične in pogosto ali pa kar na vsakem mestnem svetu se dogaja tudi to, da so izpostavljena različna mnenja. Jaz temu ne nasprotujem, dokler je to v nekih razumnih mejah. Ampak rezultat mestnega sveta na koncu mandata je, koliko aktov je mestni svet sprejel. Naš je v štirih letih sprejel vse akte, ki smo jih dali na dnevni red. Ali kdo to razume kot prepir ali kot demokratično razpravo ... bistven je rezultat na koncu. Mi smo vse akte, ki smo jih dali na dnevni red mestnega sveta, sprejeli. In to je zelo pomembno. Mislim, da je to celo najpomembnejše.

Torej morebitna nasprotovanja ne ovirajo sodelovanja.
Ko se sprejema proračun, imajo člani mestnega sveta seveda tudi različne poglede, poslušamo različne razprave in različne predloge. To zahteva usklajevanje med posameznimi političnimi skupinami, med posameznimi svetniškimi skupinami znotraj mestnega sveta. Včasih je seveda kakšna razprava v mestnem svetu tudi burna. Ključno pa je tisto, kar se zgodi na koncu. Da sprejmeš tiste akte, ki so dobri za občanke in občane.

Lokalna politika torej deluje.
Odlično.

Omenili ste, da se je brezposelnost v občini v zadnjem obdobju zmanjšala, za določene poklice se celo ne najde ljudi, vendar pa je Murska Sobota še vedno med tistimi občinami, kjer je glede na statistične podatke za Slovenijo še vedno najvišja. Kako se tega lotiti? V Murski Soboti se je dolgo živelo od velikih tovarn, ki so propadle. Takšnih velikih delodajalcev najbrž ne bo več. Je to še vedno razlog za še vedno visoko brezposelnost? Po drugi strani pa veliko ljudi odhaja na delo v sosednjo Avstrijo.
Najprej je treba – in to ni v pristojnosti občin – zvišati minimalno plačo, in to v vseh panogah, ker bo to vplivalo na to, da se naši ljudje, glede na bližino meje, ne bodo vozili delat v Avstrijo. Treba je določiti primerljivo minimalno oziroma primerno plačo, ki ne bo več motivirala ljudi za delo v Avstriji. Avstrija nam je sicer v tem smislu, v kriznih časih, ko so bile socialne razmere slabe, posredno pomagala, da so ljudje bolje živeli. Zdaj pa v regiji intenzivno rastejo srednja in mala podjetja s 100, 150, 200 zaposlenimi, ki so bolj fleksibilna, in tudi če padejo zaradi slabih razmer na trgu, to ne bi bila taka socialna bomba, kot sta bili Mura in Pomurka. Moramo spomniti, da je bilo v Muri okoli 7.500 zaposlenih, danes pa v tej branži dela še okoli 600 ljudi in dobro funkcionirajo. Ampak trend so srednja in mala podjetja, ta pa imajo težave pri izbiri kadra. Mi pomagamo s posameznimi programi, s štipendijskimi shemami ... A če se postavim v vlogo mladega človeka, ki si ustvarja družino, razumem, da potrebuje dobre razmere, dobro plačo, da začne svoje življenje v prostoru, kjer je.

Torej službe so, ampak plače so prenizke.
Jaz sem prepričan, da je to osnovni problem.

Imajo podjetja morda premalo spodbud?
Podjetja se zelo trudijo in se zavedajo, da bo treba delavce plačati. Prepričan sem, da če bo gospodarska rast trajala vsaj še nekaj časa, da bodo naredila, kar je mogoče, da bi delavce obdržala. Nekateri podjetniki mi pravijo, da so za npr. kleparja, avtomehanika, avtoličarja, orodjarja pripravljeni plačati bistveno več, samo da ga obdržijo, kajti lovke avstrijskih delodajalcev močno posegajo v naš prostor.

Vendar pa ostaja dejstvo, da je selitveni prirast negativen. Več ljudi odide, kot jih pride, in verjetno odhajajo predvsem mladi.
To je povezano z nekoč slabim socialnim položajem v tem prostoru. Hkrati pa, tako kot v drugih občinah, z drugačnimi migracijskimi trendi, kot so bili značilni v preteklosti. Nisem nasprotnik tega, da mladi odhajajo, da gredo v svet, da si nabirajo znanja, ker so možnosti pridobivanja izkušenj in zaposlitve v tujini zanje zanimive. Mladi ljudje so danes nekoliko drugačni, kot smo bili mi, ki smo vedeli, da bomo doma dobili službo, pa smo doma ostali. Oni hočejo več in nič ni narobe, če odhajajo. Ampak potem so zelo toplo zaželeni spet doma, da se s tem znanjem in izkušnjami vrnejo. In ni jih malo, ki se vrnejo. Zavedati se moramo, da je Slovenija, kar se socialne države tiče, pa šolstva, otroškega varstva, daleč pred ostalimi tudi evropskimi državami.

Zdravstva ne bova omenila.
Tudi zdravstvo, morda smo v posameznih primerih preveč kritični do njega.

Ogromno govorimo o turizmu kot o tistem izredno pomembnem segmentu, ki prinaša denar v neko občino. Je Murska Sobota kot mestna občina/mesto na turističnem zemljevidu ali se je nujno povezovati z ostalimi občinami? Mislim na to, ali turist lahko pride v Mursko Soboto, tukaj prespi, tukaj nekaj poje, ne pa da prespi v toplicah, pa pride sem na ogled, pa spet gre ... Ali lahko tukaj samostojno nastopa občina, ali je nujno, da se turistično trži celotno Pomurje?
Turizem je tržna niša celotne regije, ki je še zdaleč nismo izkoristili, in tega se še kako zavedamo. In prav zaradi tega smo kandidirali na razpisu za pridobitev objekta Expano, ki ga zdaj počasi že odpiramo. Zakaj? Ker ko se turist pripelje po avtocesti, ob kateri je objekt postavljen, bo dobil informacije, ki jih želi. Kje lahko prespi, kje se lahko dobro najé, kje lahko kaj doživi, ker je teh možnosti v Pomurju nešteto. Govorim o kulturnem turizmu, o rekreativnem turizmu, o religioznem turizmu, o turizmu tudi prek meje v Porabju ... izjemne potenciale imamo. Smo zelena destinacija. Dejansko je pri nas narava neokrnjena. Poleg tega smo ena najvarnejših destinacij v Evropi, o tem pričajo tudi statistični podatki. Imamo odlično kulinariko, imamo odlična vina in smo izjemno dobri ljudje. In kaj več še potrebujemo?

Torej govoriva zdaj o tem, da naj Pomurje v zasledovanju turističnih ciljev deluje skupaj, ne samo vsaka občina zase.
Absolutno. Smo v fazi ustanavljanja regijske destinacijske organizacije, ker smo tudi sami ugotovili, da moramo svoje potenciale in turistične produkte povezovati. Smo pa na neki način žrtve tega, kar se je dogajalo v preteklosti, ko je vsak župan okopaval samo svoj vrtiček in ga zunaj tega ni nič zanimalo. Ko turisti pridejo v Prekmurje, verjetno ne bodo tukaj ostali 14 dni ali pa 3 tedne, ampak 3, 4, 5 dni in v tem času želijo nekaj doživeti. Mi pa imamo nekaj, kar jim v tem času lahko ponudimo.

Naj še dodam, da smo samo v prvi polovici leta 2018 že presegli številko turističnega obiska v celotnem letu 2017. To potrjuje dejstvo, da smo zanimiva destinacija. Še veliko je sicer treba narediti, tudi glede prenočišč ... vendar pa kolesarji in ljubitelji prekmurske kulinarike tukaj uživajo.

Tako kot druge mestne občine se je tudi Murska Sobota razvila pri mobilnosti. Ima izposojo koles (Soboški biciklin), brezplačni mestni avtobus ... Kako živijo ti projekti?
Izposoja koles se razvija počasi, a vedno bolj. Tukaj orjemo ledino na več področjih. Kot vemo, je Sobota obremenjena z delci PM10, dihamo slab zrak, zaradi tega smo se se že pred leti, že pred mojim mandatom, odločili, da bomo na tem področju naredili korak naprej. Najprej je bil to javni prevoz. Sobočanec, to je mestni avtobus, brezplačno povezuje tudi nekatere krajevne skupnosti, kar je redkost v Sloveniji. Mislim, da ima edino še občina Velenje popolnoma brezplačen javni prevoz. Če si občan Mestne občine Murska Sobota, imaš avtobus zastonj. Ljudje ga vedno bolj uporabljajo.

Poleg tega smo druga občina v Sloveniji, ki je uvedla t. i. car sharing sistem, torej imamo električne avtomobile na izposojo. To je smela ideja, ki štrli iz povprečja, in se počasi, počasi vrinja v zavest ljudi. Ljudje, pa ne le v Murski Soboti, ampak tudi drugod, potrebujemo nekaj časa, da se navadimo na logiko, da doma ne potrebuješ dveh avtomobilov, ki 90 odstotkov časa stojita na dvorišču, in da si lahko avtomobil, ko ga potrebuješ, preprosto izposodiš.

Uvedli pa smo tudi Soboški biciklin, izposojo koles, ki jo dopolnjujemo. Dobili smo evropska sredstva, ki jih potrebujemo za odprtje novih kolesarnic – to bo spomladi – prihaja pa tudi zanimiva novost, električna kolesa, ki jih bomo med drugim postavili na različne turistične in druge kraje. K Expanu, pri Koroškem brodu, bolnišnici, BTC-ju ... Priznam pa, da smo naredili eno napako, in sicer smo izposojo koles preveč zakomplicirali. To zdaj popravljamo. Tudi to je razlog, da je uporaba slabša. V kratkem bomo uvedli skupno kartico, s katero si bo mogoče v kolesarnici neposredno izposoditi kolo. Pa še nekaj je zelo pomembno. To, da tudi cestno infrastrukturo prilagajamo mobilnosti. Pred kratkim smo odprli južni del soboške obvoznice, delamo drugi del soboške obvoznice, proti Čardi, kar pomeni, da se avtomobili ne bodo več vozili po centru mesta, ampak po obvoznici. Pridobili smo dober milijon evropskih sredstev za pločnike in kolesarske steze ...

Naš največji gradbeni poseg v centru mesta pa bo prenova Slovenske ulice – od Soboške Zvezde do sodišča – kjer bomo ulico popolnoma preuredili, tako da bodo imeli prednost kolesarji in pešci. Ne bomo pa zaprli mesta, tega si ne upamo, bo pa po Slovenski vozil Sobočanec in tisti dostavljavci, ki dostavljajo v lokale na tej ulici. Sicer pa bodo avtomobili tam nezaželeni.

To bo v naslednjem mandatu?
To bo v naslednjem mandatu, ampak ne glede na to, ali bom še jaz župan ali ne, projekte imamo nastavljene, zato govorim, da bomo mi to naredili. Mi, Sobočanci.

V načrtu je bilo tudi parkirišča P+R na obrobju mesta?
To že imamo. Parkirišče Ustavi se in se pelji je v Rakičanu pri bolnici. Ta sistem se prav tako počasi uveljavlja, ampak moramo poskrbeti za to, da bo imel tisti, ki tam parkira, povezavo do mesta. Tam mora biti Soboški biciklin, tam mora biti mestni avtobus ali drug način prevoza, da se lahko vrne tja, vzame avto in se odpelje.

Je pa, kot ste dejali prej, končno zaživela južna obvoznica. Zakaj je trajalo tako dolgo?
Rok izvedbe se ni bistveno podaljšal. Dejstvo je, da je ideja o soboški obvoznici verjetno stara že 15 let in več. Ob nastopu mojega mandata, leta 2014, je bilo že tik pred zdajci, da se bo obvoznica začela graditi, ampak je potem padel razpis. Potem smo čakali, imeli smo že pripravljeno gradbeno dovoljenje in smo vztrajali pri ministru za infrastrukturo, da jo potrebujemo, a v tistem trenutku ni bilo denarja. Potem pa se je zaradi nekaterih drugih odpadlih projektov financiranja iz evropskih sredstev našel denar. In dobili smo ga mi, ker smo imeli pripravljeno gradbeno dovoljenje. Iz tega velja nauk, da je treba za evropske projekte tudi vnaprej pripravljati gradbena dovoljena, četudi v tistem trenutku ni denarja. In ne samo za ceste, tudi za ostale projekte. To so gradbena dovoljenja na zalogo, kajti zavedati se moramo, da v državi zelo slabo črpamo evropska sredstva. Po mojih podatkih smo iz perspektive 2014–2020 počrpali ali črpamo le 9 odstotkov sredstev, in to je skrb vzbujajoče, saj smo že leta 2018. Prepričan sem, da bo država proti koncu finančne perspektive prisiljena hiteti s črpanjem evropskih sredstev in na vrsti bodo seveda tisti projekti, ki bodo pripravljeni. Zato je strategija našega dela, dela mestne občine Murska Sobota, da pripravljamo gradbena dovoljenja na zalogo.

Je za slabo črpanje torej krivo to, da projekti niso pripravljeni?
Razlogov je ogromno. Mislim, da je glavni ta, da so postopki črpanja preveč zakomplicirani. Ne govorim, da na ministrstvih ne delajo, ampak da je delo preveč zakomplicirano, da je birokracija preveč prisotna, in upam, da bo nova vlada poskrbela za to, da bodo postopki enostavnejši. Če bi bila kdaj priložnost, bi pokazal, kakšne kupe papirjev moramo izpolnjevati, koliko je pošiljanj dokumentacije sem in tja, da dobiš povrnjena tista sredstva, ki jih vložiš. Tu je še dejstvo, da nekatere občine nimajo zadostnih lastnih finančnih kapacitet, da bi založile denar, in si ne morejo privoščiti tega, da bi v začetku leta vložile denar za projekt in čakale do konca leta, da ga dobijo povrnjenega.

Omenili ste že projekt Expano. Velik in silno drag projekt, kar vam tudi pogosto očitajo. Kako se bo ta investicija povrnila? Kaj ta projekt prinaša občini, Sobočancem in Pomurcem pa – glede na velikost investicije – najbrž tudi vsej državi?
Glede samovzdržnosti projekta smo naročili pregled ekonomske situacije. To je bil pogoj, da smo sploh pristopili k projektu. Je pa problem Prekmurcev v tem, da želijo spremembe, zahtevajo spremembe, ne bi pa sprememb naredili. To so v bistvu tvegane investicije, tvegane v tem smislu, da si moraš upati. Pri Expanu smo rekli: da, gremo v to, to je zgodba, ki štrli iz povprečja. Danes vlečejo samo tiste zgodbe, ki štrlijo iz povprečja. Za povprečnost v tem prostoru, ne samo v Prekmurju, ni več prostora. Ljudje ne pridejo gledat nečesa, kar je vsepovsod, ampak pridejo gledat, kar je posebno. Poleg tega ima ta objekt izjemno močen brand. Biti na Expu Milano – in da to dobi neka Murska Sobota ... dobili pa smo ga na podlagi dobro pripravljenega programa ... je nekaj posebnega. Seveda bomo notranje vsebine objekta, ki so že pripravljene in kjer izvajamo zaključna dela, pripravili tako, da ko bodo ljudje stopili v objekt, v ta doživljajski del, bodo rekli "vau" in ta "vau" se bo slišal ne samo po Sloveniji, ampak tudi širše in ljudje bodo prišli pogledat, "kaj se ti Prekmurci gredo". In to bodo sinergijski učinki, tudi za celotni turizem v regiji. Jaz sem optimist in sem še danes prepričan, da bo ta projekt dal rezultate. Je pa velika odgovornost. Projekti, kjer ni v ozadju nobene odgovornosti, ne morejo biti sami po sebi uspešni.

Če se dotakneva še nekaterih kritik iztekajočega se mandata. Projekt ogrevanja z geotermalno energijo je padel v vodo. Nekateri pravijo, da ne upravičeno. Projekt se je predstavil kot okolju prijazen, Murski Soboti naj bi dal samozadostnost na področju ogrevanja, bil bi cenovno ugoden za občane ... Kot primer se navaja Lendava, kjer ta projekt poteka dobro. Kaj se je tukaj zgodilo?
Prav danes (intervju je bil opravljen v četrtek, op. a.) je bil v Vestniku objavljen ta naslov (pokaže časopis op. a.): V Lendavi občutno dražje geotermalno ogrevanje. To pomeni, da smo ravnali prav, da se nismo odločili za to investicijo. Geotermije nismo pozabili, vanjo je bilo vloženo okoli tri milijone evrov, imamo tri vrtine, ki jih čuvamo za boljše čase. Voda, topla voda, je še vedno na našem področju, nikamor ne bo odtekla. Vendar, kar se tiče samega ogrevanja, je to okoli pet, šest milijonov težek vložek, razkopali bi celotno mesto in priklopili nekaj blokov, nekaj porabnikov, ki bi se ogrevali z geotermijo. Pri tem smo vezani na koncesionarja in koncesionarja ne zanima drugega kot cena. On ima fiksno ceno, ljudje pa niso dolžni vztrajati pri tem, da ostanejo priklopljeni na geotermijo. Ko se cena zviša, lahko odstopijo in se strošek tega ogrevanja prenese na ostale uporabnike. In na koncu imamo položaj, ko veliko vložimo, podpišemo koncesijsko pogodbo in moramo plačevati koncesionarja. Iz česa? Iz občinskega proračuna.

Mestna občina Murska Sobota ima slabo izkušnjo v primeru čistilne naprave, kjer koncesijska pogodba poteče leta 2025. Tukaj plačujemo težke denarje. Iz proračuna ... beri iz žepov občank in občanov. Pri nas smo z geotermijo zamudili za 10 let. Če bi se tega lotili takrat, ko država še ni uvajala koncesijskih dajatev načrpane vode, bi bil čas. Zamudili smo ga. So se pa nekateri posamezni veliki uporabniki, veliki bloki, npr. na Kocljevi, na ulici Staneta Rozmana, samostojno odločili tudi za geotermijo, za toplotne črpalke, in so zadovoljni. Konkretno poznam kar nekaj občank in občanov, ki pravijo, da je cenejše in da je "naše". Oni upravljajo celotno infrastrukturo, če se pokvari, jo popravijo, tako kot pri stanovanjski hiši, in niso vezani na občino. Skratka, tudi lendavska izkušnja je dokaz, da je treba biti pri takih odločitvah zelo pazljiv in prepričan sem, da smo se odločili prav.

Če bi vas vprašala, kateri izpeljani projekt v vašem mandatu, je za vas najpomembnejši, kaj bi rekli? In kateri najljubši?
Najpomembnejši projekt so Celostne trajnostne naložbe. Kompletno bomo v ta projekt vložili 13 milijonov evrov. To je projekt mandata. Najljubše mi je pa to, da ko grem po mestu, in me ljudje pozdravljajo, mi dajo roko in pravijo: "Župan, v rejdi ste!"

Občini Murska Sobota zagotovo ni mogoče očitati, da ne skrbi za kulturo. Kulturnih dogodkov je veliko – za vse starosti. So kulturni dogodki tisti, ki zbližujejo Sobočance? Udeležba je verjetno takšna, da je občina lahko zadovoljna s tem, kako kulturno živi Murska Sobota?
Prek našega zavoda za kulturo, turizem in šport imamo po mojem mnenju organiziran izjemen program, ki omogoča, da ljudem, ki so nekoliko dlje od Ljubljane, približa vse predstave in najkakovostnejše kulturne dogodke. Res mislim, da se lahko pohvalimo. Hkrati pa je Sobota tudi družabno mesto. V dogodke, na katerih se ljudje družijo, vključimo posamezne kulturne izvajalce, kulturnike ... mislim, da je vaša ocena povsem pravilna. Poleg tega imamo na primer Soboti festival modernega plesa Fronta, ki je postal svetovno prepoznaven festival, združuje najboljše plesalce modernega plesa z vsega sveta ... in ko smo se prej pogovarjali o turizmu, tudi to je turistična niša.

Naslednje leto praznujemo 100. obletnico vrnitve Prekmurskih Slovencev k matični domovini. Načrtujete veliko dogodkov – tudi na državni ravni? Boste državo "spomnili" na Prekmurje?
Osnovno izhodišče proslave 100. obletnice je to, da je to slovenski praznik, da to ni samo praznik Prekmurk in Prekmurcev, in iz tega tudi izhajamo. Program bo potekal celo leto po vsem Prekmurju. Usklajen je tudi s Katoliško cerkvijo, ker vemo, da so bili katoliški duhovniki tisti, ki so pomembno prispevali k aktivnostim pri priključitvi Prekmurja domovini na pariški konferenci, hkrati pa vključujemo tudi državo. Ker gre za slovenski praznik, je dolžnost države, da v Ljubljani ob tem dogodku postavi spomenik in skupaj z ljubljansko občino vodimo aktivnosti, da bo ob boku spomenika vrnitve Primorske k matični domovini stal na Kongresnem trgu tudi spomenik vrnitve Prekmurja. Povezujemo se pa tudi z drugimi institucijami, in mislim, da je zasnova programa odlično zastavljena, da ne gre samo na glavno proslavo, ki bo v Beltincih. Pogovarjal sem se tudi že z novim ministrom za kulturo in je obljubil tudi finančno pomoč. V našem mestu pa bomo na Trgu zmage postavili obeležje ob 100. obletnici tega dogodka in tako bodo na trgu zmage simbolično zaznamovane tri zmage: zmaga ob vrnitvi k domovini, zmaga ob koncu 2. svetovne vojne v obliki spomenika osvoboditeljem Prekmurja in obeležje, ki je tudi že postavljeno, našim osamosvojiteljem v zmagi v vojni za Slovenijo.

Še za konec. Vi ste v Prekmurje prišli iz Koroške, delali in živeli ste v Ljubljani in tudi drugod v Sloveniji. Pa vendar – zakaj je lepo biti Sobočanec?
Ponosen sem, da imam koroške korenine. Se pa Korošci in Prekmurci izredno dobro "štekamo". Zdi se mi, da imamo podobno mentaliteto, da smo ljudje odprtih src, pa "žurerji".