Kingston se je na pot okoli Sredozemlja podal iz Galipolija 25. aprila, na dan, ko se številni Avstralci spominjajo grozne bitke na turški obali v prvi svetovni vojni. In prav tam je po enem letu avanturo tudi sklenil. Vmes pa 365 dni očarljivega in težavnega Sredozemlja. Tako je Huw naslovil knjigo, v kateri opisuje humanitarno in ekološko avanturo. Huw je namreč ambasador organizacije Save the Children, med potjo je na različne načine zbiral denar za otroke, žrtve vojn. Ekološko zato, ker je na potovanju opozarjal, kakšen nesmisel je prodajanje vode v plastenkah tam, kjer je voda iz pip odlična, kakovostna. V svojem domačem kraju v Avstraliji je lokalnim oblastem predlagal, naj nehajo prodajati plastenke vode. Prav v Sredozemlju se je prepričal, kako pomembno je ozaveščati ljudi o nevarnosti plastike v morju, nam je povedal v Trstu.

"Tega ne moreš ne videti ne zgrešiti. V kateri koli državi, ki meji na Sredozemlje, se srečujejo z onesnaževanjem. Tu, na predstavitvi, sem vam pokazal primer albanskih ribičev, ki sem jih srečal. Živijo od morja, a so, ko so popili kavo, brez zadržkov plastične lončke odvrgli v morje. Veste, v človekovi naravi je, da se prilagodi spremembam, dobrim in slabim. Hitro smo se prilagodili tehnologiji in hitro smo se prilagodili temu, da plavamo ob ostankih plastičnih vrečk, plastenk. Poznam preprost rek, ki bi se ga morali držati: 'don't shit in your own nest'!"

Ne pljuvaj v lastno skledo torej! Huwa je na poti dobro spoznal Marin Medak, Primorec, ki je Avstralcu ponudil pomoč, družbo in prevozno sredstvo za pot iz Tunizije do Turčije. Medaka smo poznali kot člana posadke, ki je pred leti prečkala Atlantik.

"V Huwovi zgodbi sem se znašel po naključju. Na Facebooku sem videl fotografijo in informacije o projektu, ki mi je bil takoj všeč. Ponudil sem mu pomoč, ki pa je sprva ni potreboval. Nato sem se mu le pridružil na poti iz Tunizije v Turčijo. Sredozemlje na karti ne zgleda nič posebnega v primerjavi z oceanom. A bilo je bistveno težje veslati čez Sredozemlje kot na Atlantiku. Veliko se je spreminjalo, ni bilo rutine in prav to je bilo naporno: tako fizično kot psihično. Na Atlantiku je zelo stabilno vreme, za en teden naprej veš, kakšno bo. V Sredozemlju pa se vreme zelo hitro, tudi v dvanajstih urah, spreminja. Brez dobre vremenske napovedi ne bi prišla na cilj."

Odprava je bila tudi humanitarna. Položaj v Sredozemlju se je, odkar sta s Huwejem veslala, spremenil, poslabšal. Kako sta prebežniško pot videla vidva?

"Iz prve roke sem to videl na grškem otoku Hios. Veliko je bilo oblačil v vodi, odvrženih rešilnih jopičev. Jasno mi je postalo, zakaj je toliko smrti med begunci, ki plujejo čez morje proti Evropi. Že nama je bilo strašno težko, pa sva bila pripravljena, dobro opremljena. Marsikdo izmed beguncev ne zna niti plavati, veter je lahko zelo močan, vreme se hitro spreminja. In v kakšnih barkah jih tihotapci pošljejo na pot! Res se ne čudim, da se pot za preštevilne konča tragično."

Pri tem je bila nepogrešljiva pomoč vremenoslovca in jadralca Jureta Jermana.

"Atlantik je v primerjavi s Sredozemljem kamilični čaj. Še posebej pozimi je zelo nepredvidljiv, nad njim se spuščajo ciklonski sistemi. Ko mi je Marin prvič predstavil idejo prečkanja s čolnom, sem rekel, da to ne bo šlo! Sam sem se namreč vrnil z regate, kjer smo imeli valove, visoke kot hiša, in prav tam, kjer sta nameravala pluti Marin in Huw. S kombinacijo trme in vztrajnosti so fantje prišli čez. Z današnje perspektive je to res velik dosežek. Ampak ko bo prišel naslednjič k meni, bom rekel: tega ne početi! Težava vremenoslovca pri takšni odpravi je, da ne moreš narediti veliko. Vreme je bilo kar dobro napovedano, a sam ne moreš kaj dosti narediti. Meteorolog tako postane tudi psiholog oziroma svetovalec."