Ob tem je zanimivo, da je gradnja bioplinarne z močjo enega megavata pri nas stala približno od pet do sedem milijonov evrov, kar je precej več, kot na primer v Nemčiji. Vlagatelji, ki ne zmorejo odplačevati milijonskih dolgov, iščejo izhode. Ali oddajajo bioplinarne v najem, ali so jih pahnili v prisilno poravnavo, ali pa bodo njihovi neodplačani dolgovi - kot so od nekaterih že - prešli na slabo banko.

O razlogih za neuspeh zgodbe o uspehu eden njenih ključnih akterjev Marjan Kolar ne želi govoriti. V velikem loku se medijev izogibajo tudi (pre)zadolženi kmetje, podjetniki, ki so sodelovali pri gradnji bioplinarn, in tisti kmetje, ki so bioplinarnam prodajali silažo. Ne nazadnje pa so tudi strokovnjaki v svojih izjavah glede bioplinarn raje precej previdni. Kdo ve zakaj? Smo se pa o bioplinarnah pred kratkim pogovarjali z dr. Viktorjem Jejčičem, predstojnikom Oddelka za kmetijsko tehniko in energetiko na Kmetijskega inštituta Slovenije.

Doktor Jejčič, kako presojate nezavidljiv položaj, v katerih so se znašle nekatere bioplinarne in seveda njihovi lastniki, investitorji? Vas to kaj preseneča?

Najprej bi rad povedal nekaj. Pri bioplinarnah oziroma podjetjih ali posameznikih, ki razpolagajo z zadostnimi površinami kmetijskih zemljišč oziroma se ukvarjajo z živinorejo, kjer nastajajo velike količine gnoja ali gnojevke, ki predstavlja substrat, primeren za delovanje bioplinskih naprav – ni zaznati težav v delovanju. Te imajo namreč zanesljiv vir ključne surovine. Investitorji bioplinskih naprav, ki pa so pretežno računali, da bodo kupovali vhodno surovino oziroma vhodni substrat na trgu, pa so se potem spoprijeli s problematiko nabave vhodnih substratov. Zapletlo se je pri količinah le-teh in nihanju cen. Tega nekateri najbrž niso upoštevali pri izračunu stroškov. Namreč v okolici nekaterih bioplinarn ni dovolj vhodnih substratov, zato so jih morali od nekod pripeljati. To pa seveda stane in vpliva na višjo ceno vhodne surovine. Glede razpoložljivih količin substratov je gotovo, da so bile nekatere bioplinarne že v začetku prevelike. Moramo se zavedati, da je večina bioplinarn skoncentriranih na relativno majhnem območju. O morebitnih finančnih špekulacijah in poslovnih odločitvah investitorjev oziroma lastnikov takšnih bioplinarn pa žal ne morem soditi, ker ne poznam ozadij.

No, dejstvo je, da ovir za takšne gradnje ni bilo. Ne nazadnje jih je spodbujala tudi država s subvencijami.

Veste, stroka je že pred leti zagovarjala predvsem mikro- in majhne bioplinske naprave, ki naj bi bile razpršene po celotnem ozemlju Slovenije. Tako bi lahko reševali problematiko odpadnih surovin, emisij toplogrednih plinov in zmanjševali ogljični odtis končnih kmetijskih produktov. Ob tem bi se še marsikaj naučili in to znanje uporabili pri večjih bioplinskih enotah. Veliko tovrstnih naprav je namreč modularno zasnovanih, tako da bi zmogljivost lahko povečevali, tudi glede na uspešnost poslovanja.

In kakšna bo po vašem mnenju prihodnost teh bioplinarn, katerih vlagatelji so zdaj v milijonskih dolgovih?

Eden izmed velikih problemov, ki sem ga prej pozabil omeniti, je tudi ta, da praktično vse bioplinske naprave proizvajajo električno in toplotno energijo. Problematika večine bioplinarn so tudi presežki toplotne energije. Vse bioplinske naprave pri nas, prodajajo električno energijo v javno električno omrežje. Ob tem se izkoristi tretjina energije, ki je dostopna v obliki plina. Ostanek, ki ga imamo na razpolago v obliki toplotne energije, pa ostane praktično neizkoriščen. Po naših podatkih le približno pet odstotkov bioplinskih naprav uporablja toplotno energijo tudi za druge procesne namene oziroma jo trži. Takšne bioplinske naprave so seveda tudi uspešnejše. Moramo se zavedati, da je neuporaba toplotne energije precejšnja težava. Večina bioplinarn je na žalost na območjih, kjer ne moremo zagotoviti odjema toplotne energije. To pomeni, da pri kogeneraciji (sočasna proizvodnja električne in toplotne energije s sežiganjem bioplina v kogeneratorski enoti) skoraj dve tretjini energije gre praktično v nič, ker ne uporabimo toplotne energije.

V prihodnje pa bi bilo zagotovo treba izpopolniti obstoječe bioplinske tehnologije z novimi. Ena od možnosti je proizvodnja biometana iz bioplina, kjer lahko zajamemo večje količine energije na isti bioplinski napravi. Bioplinske naprave, ki imajo težave s proizvodnjo električne in toplotne energije, bi v prihodnosti veljalo sanirati tako, da bi se preusmerile v proizvodnjo biometana. To je bioplin, ki je očiščen in nadgrajen do faze metana. Ta pa se lahko uporabi za vbrizgavanje v obstoječe javno plinsko omrežje. Da pa se ga uporabiti tudi za pogon motornih vozil ali druge namene.