Dum spiro spero - Dokler diham, upam«, ki govori predvsem o zdravju, v širokem pomenu besede.

"Dokler diham, upam." Tako je naslovila svojo razstavo v galeriji Krško Zora Stančič. Avtorica to svojo odločitev pojasnjuje: "Zdravje je tema, ki nas neprestano spremlja. Vsak dan se pogovarjamo o tem. In še posebej v teh časih se mi zdi, vse te stvari, ki se nam dogajajo, negativne ali pa tud pozitivne, vplivajo na to, kako se počutimo. Zato se mi je zdelo, da ta tema sodi v galerijo Krško, saj je to nekdanja špitalska cerkev, ki ima seveda svojo zgodovino, saj je bila namenjena ostarelim in bolnim. In zato sem imela kar malo strahu, kako bom vanjo postavila svojo zgodbo." Stančičeva je tudi tokrat želela z galerijskim prostorom vzpostaviti svojevrsten dialog. V razstavni prostor ni posegla fizično, kot je to storila v Galeriji Velenje leta 2012 s postavitvijo zidu, ki je komuniciral z zunanjim javnim prostorom, temveč je za postavitev izkoristila njegove značilnosti, ki v tlorisu razkrivajo obrise ženskega telesa.

Na tokratni razstavi se Zora Stančič predstavlja z več mediji, z videom, zvočno instalacijo, digitalnim tiskom in grafiko. Umetnostna zgodovinarka in kustosinja razstave Nina Sotelšek je v spremnem katalogu, ki je izšel ob razstavi, zapisala, da se je avtorica tokrat lotila raziskovanja lastnega strahu pred bolečino. Ob tem pa dodaja: "Z najnovejšo razstavo Stančičeva razmišlja o zdravju. Zanima jo, kako posameznik, vpet v socialno, ekonomsko in kulturno okolje, dojema lastno telo in preverja, kako se ljudje soočamo z izgubo zdravja. Tema razstave je odraz raziskovanja lastnega strahu pred bolečino, ki nedvomno izvira iz nepoznavanja delovanja človeškega telesa. Umetnica ne ilustrira bolezenskih stanj, jih niti ne opisuje niti ne daje pojasnil ali nasvetov, ampak zgolj komentira stanje v družbi, ki si v imenu zdravja človeka prilašča. Postavlja si vprašanja o stopnji bolečine, ki jo lahko posameznik prenese, zanima jo, kako se ta počuti v svojem telesu in kdo je lastnik njegovega telesa. Morda mediji, država ali farmacevtska industrija?"

Koncept razstave je po mnenju Sotelškove materializiran kot sinteza klasičnega in sodobnega, analognega in digitalnega ter ročnega in strojnega principa izražanja. Umetnica raziskuje meje med matrico in odtisom, podobo, vrezano v linolej, in tisto, narisano s svinčnikom. Te ročno ustvarjene podobe digitalizira s pomočjo sodobne tehnologije, kar ji omogoča poznejše poigravanje z dimenzijami in manipulacijo končnih podob. Zanima jo gledalčeva receptivnost spoja različnih medijev, med katerimi se vzpostavljajo odnosi, ki razlagajo ponujeno vsebino. Med njimi ima pomembno vlogo tudi video. Zora Stančič o njem pravi: "Vprašala sem devet svojih prijateljev in prijateljic, kako se počutijo, seveda ne iz vljudnosti, ampak ker me je to res zanimalo. Te njihove izpovedi sem posnela z navadnim fotoaparatom in potem v montaži obdelala sliko in zvok tako, da so postale te osebe neprepoznavne." Tako je svoje majhne in na videz preproste podobe, močno zaznamovane s premislekom o okolju in ljudeh, ki jo obkrožajo, povezala z zgodbami znancev, ki so ji razkrili svoja bolezenska stanja. "Umetničino razmišljanje o zdravju je preplet igrivih in mestoma humornih frazemov, izjav o osebnem doživljanju in trpkih komentarjev sodobnega življenja," še pravi Sotelškova.

Za MMC Goran Rovan