Nekateri znanstveniki nakazujejo, da je cerkev s tem le priredila predkrščanske običaje, povezane s svetim rastlinjem.

Kakor koli že, v Sloveniji je običaj prinašanja zelenja in butaric k blagoslovu zelo zakoreninjen, saj so blagoslovljene butarice po domovih čez leto varovale domačije, družine, polja in živino pred nesrečami. Ni čudno, da poznamo celo vrsto butaric in tudi njihovih poimenovanj. Na Gorenjskem jim rečejo beganica, na Štajerskem snop, presmec, pegelj, na Dolenjskem pušelj ali žegen, na Primorskem veja ali vivnik, v zgornji Savinjski dolini potice, v okolici Ljubljane pa butarice ali pa tudi žegnji. Najpogosteje so narejene iz več vrst zelenja (bršljan, resa, pušpan, mačice, srobot, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice …), ki je ovito okoli snopa, najpogosteje leskovih palic.

V okolici Kamnika mora biti tako v butarici po sedem vrst zelenih rastlin, ponekod pa jih je tudi devet ali pa manj. Na Primorskem so butarice pogosto iz oljčnih vejic, ki jih k blagoslovu v cerkev samostojno prinašajo tudi v drugih delih Slovenije. Prava posebnost so butarice iz Ljubnega pri Savinji, kjer jim rečejo potica, gre pa za iz naravnih materialov oblikovane predmete iz vsakdanjega življenja ljudi.

Zelo prepoznavne so tudi t. i. ljubljanske butarice, ki so okrašene z raznobarvnimi lesenimi oblanci in ki jih tudi že ponujajo kot spominke iz Slovenije. Po znanih podatkih naj bi najstarejšo takšno butarico leta 1906 izdelal Tone Vrečar z Orl nad Ljubljano. Bil je oče dvanajstim otrokom in čevljar po poklicu. Ker je bil primoran iskati dodaten vir zaslužka, je začel za prodajo na ljubljanski tržnici izdelovati velikonočne butarice. Da bi jih polepšal, jih je okrasil s pobarvanimi lesnimi oblanci. Ljubljančanom so bile všeč in zaradi zanimanja jih je začel izdelovati v večjih količinah. Kmalu so ga posnemali še drugi, ki pa so butaricam dodajali nove izboljšave. Prve »ljubljanske butarice« so bile dokaj preproste. Oblanci so bili prepognjeni v pentlje ali mašnice, kot so jim rekli.

Pasovi oblancev so se izmenjavali s pasovi zelenja. Kasneje so začeli izdelovati tudi butarice, pri katerih so bili oblanci zaviti ali prepognjeni v »špičko«, skupine oblancev pa so na butarice nameščali v obročkih, v spiralo ali celo na kvadratke. Zdaj poznamo zelo pestro izbiro ljubljanskih butaric, ki se razlikujejo tudi po tem, koliko je na njih še zelenja. Nekatere so izdelane samo iz barvnih oblancev. Barve so pogosto izbirali tako, da so izražali domoljubno in narodno zavest. S tem so si pomagali celo po drugi svetovni vojni, ko oblast ni bila najbolj naklonjena »cerkvenim zadevam«. Vsekakor pa je cvetnonedeljska ljubljanska butarica posebnost med butaricami tudi v evropskem merilu.

Na Orlah, kjer so kasneje takšne butarice za prodajo delali v več družinah, se tega zavedajo in si prizadevajo, da bi ljubljansko butarico vpisali tudi v register žive kulturne dediščine. To prebivalcem Orl veliko pomeni, saj ponosno poudarjajo, da so Orle zibelka ljubljanske butarice. Tam so včasih te butarice izdelovale cele družine.

Pomagali so tako rekoč vsi, od starejših do otrok, od žensk do moških. Veščina izdelovanja butaric se je prenašala iz roda v rod, vendar je pred časom ta dejavnost vseeno začela upadati. Da bi ohranili spomin in spodbudili izdelovanje butaric, so se vaščani Orl dogovorili, da bodo skupaj začeli izdelovati butarice velikanke. Prvo so izdelali leta 2003. Ne gre jim za postavljanje rekordov, čeprav je tista, ki so jo naredili letos, največja doslej, saj meri kar 16 metrov in pol.

Butarico velikanko začno izdelovati kakšen teden pred cvetno nedeljo, ko možje naberejo primerno zelenje in najdejo ustrezno smrekovo deblo, ki je osnova butarice. Kasneje se jim pridružijo še ženske, ki poskrbijo za zelenje in ga narežejo na primerno velikost. Oblance, ki jih pobarva z barvami slovenske trobojnice, jim pripravi starejša sovaščanka, nato pa se vsi zberejo v vaškem gasilnem domu in začno krasiti butarico. Delo, ki traja več ur, je živahno in veselo, ženske poskrbijo za dobrote in osvežilne pijače, harmonikar nategne meh in nihče več ne gleda na uro ... tudi otroci lahko ves čas po svoje pomagajo.

Na koncu butaro na vrhu okrasijo s križem iz manjših »žegenjčkov«, nosilni drog pa spodaj, pod zelenjem obdajo z leskovimi šibami. Butaro nato naložijo na vlačilca in jo odpeljejo k župnijski cerkvi sv. Simona in Juda Tadeja na Rudniku, kjer že imajo ob obzidju pripravljen prostor, kjer jo z dvigalom postavijo pokonci. Pravijo, da jih butara velikanka poveže, kot so povezane vejice bršljana in drugega zelenja z oblanci na njej.