V malem avditoriju Posavskega muzeja Brežice so predstavili knjigo Dejana Vončine z naslovom Fotografi družine Bavec: 3 fotografinje in 3 fotografi. Ob tem so v muzeju razstavili več kot 200 predmetov iz fotoateljeja Bavec, ki jih je ob tem Posavskemu muzeju doniral Nicolas Alan Dominko, vnuk fotografa Vinka Bavca. Zanimivo pri tem je, da so v družini Bavec delovali kot fotografi skoraj vsi člani družine, in to po vsej Sloveniji.

Kot ugotavlja avtor monografije, je ta fotografska družina za slovenske in tudi širše razmere nekaj posebnega. V knjigi se tako prepletajo dramatične življenjske zgodbe fotografinj Marije Bavec,žene Vinka Bavca, njene hčere Sonje Bavec, usmiljene sestre Hermine Justine Pacek, ki se je pri njih izučila fotografske obrti, in fotografov Vinka Bavca, njegovega sina Milana Bavca ter vnuka Stojana Dominka. Iz zapisov, ki so kronološko zapisani, lahko razberemo v kašnem socialnem okolju so delovali, njihovo življenjsko pot, predstavljeno pa je predvsem njihovo ukvarjanje s črno-belo fotografijo. Njihova fotografska produkcija je segala na več področij: dokumentarno, urbanistično, kulturno, zgodovinsko, krajinsko, socialno, etnološko, partizansko in ateljejsko.

Osrednji poudarek v knjigi je seveda na Vinku Bavcu, ki je bil začetnik in nosilec družinske fotografske obrti. O njem Dejan Vončina pravi: "Čeprav je bil invalid, je bil svojstven fotograf, pokončne drže in z nenavadno razgibano življenjsko in fotografsko potjo. Poleg mojstrskega retuširanja portretov je namenjal velik poudarek osvetlitvi portretirancev v ateljeju. Vinko Bavec je bil tudi kakovosten kronist podeželskih mest, trgov, vasi, društvenih in cerkvenih dogodkov. Izstopajo predvsem številne lepe podobe krajev in mest na razglednicah. Ohranile so se razglednice in fotografije Brežic in okoliških krajev, Rajhenburga (Brestanice), njegovega rodnega Markovca v Loški dolini, na Notranjskem, ki s povednostjo presegajo dokumentarno-obrtniški nivo. Bil je tudi pomemben partizanski fotoreporter in je deloval v težkih vojnih razmerah med drugo svetovno vojno. Pri tem izstopajo njegovi dokumentarni posnetki požganih vasi na Notranjskem in portreti borcev notranjskega odreda."

V monografiji, ki obsega 150 strani, je več kot 260 fotografij. Osrednji fotograf Vinko Bavec je predstavljen s 110 posnetki. V njej so povzeti tudi tragični vojni dogodki, ki so njega in njegovo komaj 11-letno hči Sonjo ter celotno družino zelo zaznamovali. Kljub temu je ta z nezlomljivo voljo uspela nadaljevati fotografsko dejavnost. Pri nastanku knjige je pomembno vlogo odigral tudi Nicolas Alan Dominko, ki zdaj skrbi za njihovo dragoceno fotografsko dediščino in je tudi del te podaril Posavskemu muzeju v Brežicah. Donacija obsega 206 kosov ohranjenih predmetov iz fotografskega ateljeja njegovega starega očeta. O njej pa Dominko, ki je v knjigi opisan še kot Stojan Dominko, pravi: "Ta donacija je bila dana z namenom, da se ohrani gradivo, ki ga posedujem in da se dejansko na lokaciji, kjer je deloval fotograf Bavec naredi en fotografski muzej. Hiša je bila namreč grajena prav za to dejavnost, atelje ima dnevno svetlobo, saj včasih ni bilo toliko opreme za osvetljevanje, kot je je danes. Ohranjenih je tudi precej negativov na steklu in filmih, vse to pa bo treba temeljito pregledati, popisati in shraniti za nadaljnjo rabo."

Vinko Bavec, ki je umrl star 70 let leta 1969, zaradi svojega svobodnega mišljenja ni bil dovolj priznan fotograf, se je pa lahko pohvalil, da je fotograf s kraljevim dvornim priznanjem, kar je dokazoval tudi s svojim žigom. Njegovo delo pa sčasoma vse bolj pridobiva veljavo. Avtor knjige je Dejan Vončina, profesor sociologije in muzejski svetovalec, ki se že 30 let ukvarja s slovensko odporniško fotografijo druge svetovne vojne in portreti še neraziskanih fotografov in fotografinj.

Za MMC Goran Rovan